tinasurfazavas

Category Archives: tek


by 4 komentarji

Malo mešano

Končno sem se spravila k jutranjemu teku in sploh ni švoh. Občutki po teku so krasni, tista lakota za kosilo ob 11h me malo moti, pa jo s kakšni sokom uspešno zatrem, še za kako urico.  Sem pa še počasna. Plan je, da postanem hitrejša. 🙂
Med poletjem sem se lotila kar nekaj “hišnih” projektov in če bo vreme držalo, mi jih uspe realizirati še pred zimo in seveda pokažem.
Ker pa se poletje izteka, sem se lotila šivanja bombažnih kapic.

Dekliške:

 Pa fantovske:

Podobna bombažna dekica, bo zagotovo še nastala.

In hlačke mahadračke bo treba narediti,  še v kaki debelejši varianti.

Prijetno nadaljevanje tedna vam želim.


by 3 komentarji

Končno nove

Ja že na Kraškem maratonu sem bila ob dva nohta zaradi starih superg, pa sem še kar vztrajala tako da so mi na trojkah dobesedno razpadle 🙂 In ko se je to zgodilo sem le preverila, da jih imam že vsaj dve leti in da so seveda pretekle več kot 1000 km in da se jim leta le poznajo. Pa sem se odločila, da bom šparala:) in sem šla s kupončkom od teka trojk v Intersport. Prijazni prodajalec se je z menoj ukvarjal vsaj 45 minut in na koncu nisem kupila nič:(. Nisem si upala vzeti Nike-ic brez blaženje, ker sem nekoč imela zelo boleče koleno od premehkih copat. Pa občutek mi pravi, da moram imeti en copat, da si ga obujem in tečem kot se mi zahoče. Seved bi rada znala tudi bosa tekat, sam sama vem, da to ne gre iz dons na jutr , čeprav mislim da ne tečem več na peto, vem pa ne! Drugače so se prejšne Nike-ice izkazale, razen na zadnjih dveh tekih, zato sem poiskala enak model na internetu. Telele.

O.k sam na te pa ni nobenega popusta, pa še med dražjimi Nike-ovimi modeli so :(.
 V končni fazi sem malo popustila in jih naročila iz Anglije, sicer v drugi barvi (niso imeli te barve v moji številki) so bile pa 30% cenej. In takele so čist lepe, ker jih še nisem sprehodila v dežek, jih je škoda.


by 6 komentarjev

Novi copatki

 Izbrat si moram nove superge. Odkar sem bila na tečaju pri Urbanu Praprotniku pa od tega je vsaj dve leti, če ne več, se navdušujem nad bosim tekom. A hkrati se ga bojim, ker bojda imam zelo ošvohnele gležnje in se mi ti kar zibajo v obe smeri. Pravijo da  sem  pronator…  Sej to ni kaka skrivnost pri takem “platfusarju”. Uglavnem prvič sem zelo mehke copate (bolelo me je koleno) po Urbanovem  predlogu, zamenjala za pronatorske in je bilo res takoj o.k. Zdaj so te čisto fuč in rabim nove.  Najverjetneje bom šla ta 13-ič  gledat Fivefingerske in na koncu kupila pronatorske Nikeice. Bojda se na bosi tek privajaš počasi in je fajn nosit za dolge teke še copate z blažilci … Sam to je pa čist prevelik zalogaj zame!
Uglavnem prebrala sem tudi Rojeni za tek in sem čist zmedena, kaj naj nabavim? Ima kdo kak predlog?


by 7 komentarjev

Pot ob žici, petič

Teden je minil kot bi mignil. Glede na tri dni vegetacije ob migreni, to ni nič čudnega 😦 .  V času ko naj bi počivala in se filala s testeninami, oziroma OH, sem res da počivala, ampak tudi bruhala. V petek, ko se mi je glavobol po 12 h urah zopet pojavil, me je pa malo panika grabila. Miss Retro mi je zamešala odličen sokec z ingverjem, vmes sem seveda pogoltnila še painkiller in odšla domov  v sivkino kopel in nato v posteljo prepričana, da se zjutraj zbudim o.k.  Zbudila sem se povsem trda. Vsi so še spali in privoščila sem si malo joge in začela s tekaškim zajtrkom.
Strah in trema glede na situacijo sta bila upravičena in res sem se bala, da me bo zvilo nekje na poti.  Ninjo št. 2 sem prosila za gel, ker glede na situacijo nisem imela čas za pripravo na tekmo in sem v zadnjem trenutku koordinirala. Gužva je bila nepopisna in vrsta neskončna. Postavili smo se povsem zadaj. Hitra domena je bila, da jaz narekujem tempo in sicer po ravnini 5.30 do klanca, nato pa: “Tišat kokr gre!”.

Zaradi gužve se je plan porušil že na prvem kilometru in vijugali smo vse do vznožja Golovca. Tu naletim  na znanca Olimpijca ( 4 x 100 m), ki se ravno povleče na stran. Nekdo iz ekipe je imel najverjetneje težave. No, vsaj šprinterje smo prehiteli :). Končno voda in iztisnem gelček, pa takoj tek naprej. Gužva! Spet se malo potožim, tokrat glasno, če ne bi morda hodeči hodili po eni strani, da je kaj prostora za tiste, ki bi tekli. Gospa iz ekipe Helene Žigon me miri, da je pot še dolga in nima smisla biti živčen. Živčna nisem bila. Če je zakaj migrena dobra, je pa za moj prag tolerance, ki ga vedno uspešno nastavi na ničlo.  Gospem itak svaka čast, če bom jaz pri njihovih letih še tekla tek trojk, bom hodila direkt tam, kjer bom hotla 🙂 .  Tako ali tako ni bilo namenjeno njim. Dragi so-rekreativci, vsi veste, da smo si ljudje različni. Nekaterim je to le druženje, nekaterim je druženje s športom,  nekaterim  pa je tekma, tekma. Meni osebno je to prijetno druženje s preverjanjem pripravljenosti in kadar mi ( v tem primeru nam) uspe izboljšati rezultat, od prejšnjega leta je to le še češnja na vrhu smetane. Ljudje smo različni in priznam, imam neko tekmovalnost v sebi, ni tista na živo ali mrtvo,  ampak če se trudim z nekimi treningi, se mi zdi edina smiselnost nek rezultat. Ta rezultat pa je za mene v številkah. Pot na Golovec pač ni široka, sam ni pa stezica, tako da ne vidim potrebe, da jih po 6 v vrsti hodi v lahkotni debati in da morajo tisti, ki si želijo teči skakati po jarkih, da lahko tečejo. Tu je seveda tudi naša napaka, da nismo šli v vrsto in začeli s hitrejšimi tekači. Kar je po eni strani tudi šola za nas.  Uglavnem v klanec ni bilo samo vijuganje, ampak precej skakanja v jarke in res počasen tempo, čeprav v danem trenutku se mi ni zdelo tako počasi. Vročina je pod drevesi malo popustila, a žeje je bila ogromna. Vodo smo zajemali kar iz lavorjev, jutri bo zagotovo zopet razcvet herpesov. Klanec navzdol sem spustila  a  Manimejker naju je z bratom hotel upočasniti, v smislu, naj se šparava  za ravnino. Ha, meni je bilo kristalno jasno, da midva z bratom tam ne bova nič pridobila, ker sva oba,  zelo občutljiva na vročino. Edino Manimejker jo v naši družini res dobro prenaša. In ko pridemo na ravnino, Manimejker kar poskoči, midva z bratom pa capljava za njim. Dober kilometer do cilja  me zaštiha nekje v žlički, mogoče želodec, ni bila prepona, ne da mi dihat. Vstavim se. Dvigujem in spuščam roke, zraven pa globoko diham, medtem, ko me Manimejker vspodbuja kot nadležna muha. Stisnem zobe in komaj premikam noge. Zadnje metre se primemo za roke in celo prehitevamo v ciljnem klancu. Stop. Ura se vstavi na 1:19:02.

Z bratom poiščeva senco in vodo, Manimejkerja izgubiva. Brat se sesede, ampak na srečo ne zleze skupaj, je pa popolnoma tiho. Jasno mi je, da je šel do konca, koliko do konca zvem kasneje. Priskrbim nama pomaranče in banane in počasi prihaja k sebi. Jaz čutim ponovno žulje na nogah  (enako kot na Kraškem)in še odlepljen podplat copata.  Res rabim nove superge! Drugače pa sem zadovoljna in bolečina je odšla. Počutje je super.
Doma ugotovim, da je to naš 5. tek  Pot ob Žici in tudi najhitrejši, čeprav le za 31 sekund hitrejši od dosedanjega najhitrejšega. Tudi to je nekaj.  Po kasnejši natančnejši analizi ugotovimo, da se je najbolj skuril brat, ki se mu je na koncu dvignil pulz na 193, pa res ni več rosno mlad.
Drugo leto moramo prej v vrsto,  da bodo klanci hitrejši, pa da vidimo za kolk sekund bo to ;).
Aja, fanta sta popoldne počivala z glavoboli, jaz pa sem se končno počutila živo. Včasih mi res ni jasno, kako deluje naše telo, predvsem pa moje.


by 5 komentarjev

5. polovička je padla

Rane še niso zaceljene in spomin je še živ. O raznih izgovorih, kako nisem imela časa za dolge teke pred svojo 5. polovičko, pa raje kdaj drugič.
 V soboto zvečer sem si prestavila uro in pripravila budilko, da bi si v miru privoščila zajtrk. Ja gsm je bil pa tako pameten, da se je še enkrat sam prestavil in me zbudil še eno uro prej. Kako sovražim te prepametne aparate. Po uspešnem zajtrku sem se odpravila še na volišče, kjer sem mal’ pobulila, ker je bilo toliko kandidatov za župana, sem mislila, da sta samo dva :).
 Od tu pa me je brat z ženo in mojim očetom odpeljal v Sežano. Na poti tja pa volilna debata. Pri nas smo večinoma vedno enotno politično usmerjeni. Uglavnem, dan je bil lep in jaz sem se edina od nas treh oblekla v tri četrt pajkice in tanko majčko. Edina (od nas treh) sem tudi stala v neskončni vrsti za wc.  Na start sem prišla dokaj pozno in spet brez majčke z žepi. Doma sem namreč mislila, da bom tekla v dolgi, pa sem se v Sežani premislila. Vzela sem dva gela in si ju zatlačila za hlače, ampak to šele potem, ko sem se vrnila z wc-ja. 🙂  Na prvem ovinku sem imela enega že pri kolenih in ni mi preostalo drugega, kot da ga nesem v roki. Vroče je bilo. In to tako, da sem bila žejna že na drugem kilometru. Na prvi postaji vode sem spila le en kozarček in mi je bilo vse do druge žal, da si nisem privoščila dva. Veliko jih je teklo v dolgih hlačah in vetrovkah. Si ne predstavljam, kako jim je bilo, ker meni je bilo za znoret vroče, predvsem v glavo. To moje gnezdo je čist predober izolator.
Na drugi postaji sem si iztisnila ogabno topel gel, ker sem ga ves čas valjala po rokah, in zopet spila kozarec vode. Več je ni bilo:(. Pa dalje. Tako do enega 10 km je kar šlo, potem so mi pa noge začele nagajat. Pri 16 km niso sam nagajale, ampak štrajkale. Navadno sem izčrpana, tokrat pa je bilo drugače. Res, da mi je bilo čisto prevroče, ampak glavno krivdo pripisujem neulaufanim nogam. No, to, da so kilometri postali dolgi 3 km, bom preskočila in napisala raje, da so se organizatorji zelo potrudili z motivacijskimi napisi. Meni so koristili in mi risali nasmehe na obraz. Proti koncu sem se borila sama s seboj, da nisem začela hodit. Tisti ki so, so bili hitrejši od mene :). V cilj sem prišla z časom 02:11.19. Nima pojma, kako mi to uspe. Na uro sem gledala,  le tam do 10 km, kasneje sem imela preveč dela z vzpodbujanjem same sebe, kot paziti na tempo, ki ga tako ali tako nisem zmogla več držat.

Torej to je bil moja 5. polovička in drugi Mali kraški maraton.
Kljub temu, da ni bilo najlažje, grem drugo leto spet 🙂 . Pridelala pa sem si en ogromen žulj, ali pa kar tri skupi na palični kosti, tako, da sem morala danes špricat plezalni trening :(. Tekat pa začnem čez vikend.