Sonce je posijalo in ugotovila sem, da bo čas za pomladno prebuditev garderobe. Pobrskala sem po omari in našla lanskoletne bleščičaste lepotice. Sprva se nisem spomnila, da je nekaj narobe z njimi, saj jih jeseni nisem nič nosila. Takoj ko sem jih obula,  mi je bilo  jasno. Žalost mi je stopila na obraz. Lansko pomlad sem si jih kupila, zanje dala celo premoženje, jeseni pa niso bile več uporabne, ker so se jim naredile luknje in so me začele žulit.
 Žalostno sem jih zapakirala v vrečo in odnesla svoji najljubši čevljarki. Najljubša pa zato, ker skoraj vedno najde kako rešitev. Tudi tokrat je delila razočaranje z menoj, koliko so stale sem raje kar zamolčala. Ugotovili sva, da mi tokrat ne bo mogla pomagati saj bi bilo najbolje prelepiti tkanino čez tkanino, ki pa jo ona nima. Usnje bi bilo pa najverjetneje pretrdo. Zato sem se odločila, da bom sama preoblekla svoje šolnčke. Poslušam še nasvete glede lepila in odhitim v svojo delavnico.

Najraje bi jih nesla čevljarki pokazat, morda me vzame za vajenca :))).

Dodatek: Da bo bolj jasno,  sem na-novo vstavljeno blago lepila in šivala!