tinasurfazavas


Cirkus, drugič

Sem nazaj in moram priznati, da mi je malo žal, da nisem vzela lump s seboj.
Vendar pa ima vsaka stvar svoj čar. Tako sva se z Manimejkerjem v miru odpravila iz Ljubljane, na sprehod po Zagrebških ulicah in na kosilo. Tokrat nama kosilo ni nudilo posebnih kulinaričnih užitkov kot prejšnikrat. Opravila sva še manjši nakup in nazaj proti Areni Zagreb. Imela sva še malo časa, zato sva pokukala še v Areno Center. Res ogromen nakupovalni  center in res veliko ljudi. Komaj sva našla kavarno s prostimi mesti. Vsi so nakupovali in nisem se mogla upreti (babji firbec) in zavila  v GAP.  Nisem si mislila da je Gap v Zagrebu. Na mojo žalost in na M. srečo, pa nisem našla nič navdušujočega, pa še preračunavati se mi ni dalo :-). Spila sva kavo in  malo zamudila predstavo. V torbici sem imela namreč fotoaparat, ki pa seveda ni bil dovoljen . Ni mi jasno, kako da fotoaparat ni dovoljen, če ima vsak telefon že fotoaparat. Nisem nameravala fotografirati predstave. Mislila sem, da bom uspela kaj fotografirati v mestu in od tu fotoaparat v torbici.
Sedeže sva nato v temi našla, ne čisto najine, pa naju kljub temu niso nagnali :-).

Artisti so bili po pričakovanjih fenomenalni. Mene je navdušila točka akrobatk na trapezu.  Prvo kar sem pomislila, dve babi, pa da se spričkata  pred predstavo. Hmmm… Koliko medsebojnega zaupanje je potrebno za kaj takega. Na splošno sem mnenja, da pri vseh teh akrobacijah kjer lovijo en drugega, vlada neko brezpogojno zaupanje.  Hudo!

http://www.youtube.com/v/2Nku_P2Fyww?fs=1&hl=sl_SI

Manimejkerja, pa je najbolj navdušila točka  tap- danca z boleadori. Boleadora naj bi bilo nekdaj neko primitivno orožje Indijancev, Eskimov in Kitajcev.  Tu pa so z njimi odplesali neke vrste ” tap dance”. Midva sva  sicer videla par, ki sta ples kombinirala še z bobni, poleg boleador, vendar sem na netu našla le tale posnetek.

http://www.youtube.com/v/hZOxPhmo58w?fs=1&hl=sl_SI


2 komentarja

Z otroki v hribe

Po težkem tednu, Lumpe sem preimenovala v Zverine, smo se za voljo lepega vremena, le odpravili na obljubljeno očiščevalno akcijo.
Na temo Lump in Zverin, bi omenila članek objavljen v Dnevniku, ob branju katerega sem kar nekajkrat prikimala.

Kar nekaj večerov sem brskala po vodniku in se na koncu odločila za Blegoš.

Startali smo bolj pozno, a ker dnevi še niso najkrajši smo ravno ujeli najtoplejše sonce. Pot je na začetku strma in punci sta jo odlično premagovali.

Večja je želal biti vodilna (to me je presenetilo – mogoče je to vpliv PD), manjša pa je pobirala smeti.

Smeti je bilo bore malo. Mislim, da smo vsega skupaj našteli 5 kosov smeti. Še te, so po mojih predvidevanjih bolj ne-vede padle iz žepa kakega planinca, kot pa bile odvržene. Le pločevinka Red bulla na vrhu, me ni prepričala o naivnosti svojega obstoja.

Na vrhu so nas pričakali padalci in čudoviti razgledi. Manj pogumni padalci si torej privoščijo še rezervna krila?:)

Čisto sem že pozabila, kako lepo je v hribih!

Spustili smo se do koče, kjer smo si privoščili jabolčni zavitek, flancatov je žal zmanjkalo, in opravili obvezno štemplanje. Nato pa po cesti do avtomobila. Za vso pot smo potrebovali skupaj 3 ure. Po mojih ocenah je to maksimalna dolžina izleta za našo še ne 4 letnico, ki je imela le dve kriz. Pa še to le zato, ker ji nismo dovolili hoditi sami in ker je seveda vmes že olakotnela. Nabrali smo še liste za v šolo in suho cvetje za v vrtec ter se odpravili na pozno kosilo.
Blegoš je čist.