Pridno smo zbirali reciklažo in nastali so novi izdelki.
A sem že povedala, da pri nas ne pijemo Nescafe-ja:).
Takole bomo zdaj nakupovali z vonjem po kavi:
Namesto Zbiralnice pa tokrat Shranjevalnica:).
Zmanjkalo mi je čokolino vrečk za pokrov. Čez kak mesec pride še ta.
Dimenzije 75 x 85 x 12.
ZA VSE, KI NE VESTE KAM Z UPORABNIMI SMETMI, OBSTAJA DRUŠTVO, KI JIH ZBIRA IN IZ NJIH DELA UPORABNE STVARI.
POGLEJ SI : SMETUMET
Po težkem tednu, Lumpe sem preimenovala v Zverine, smo se za voljo lepega vremena, le odpravili na obljubljeno očiščevalno akcijo.
Na temo Lump in Zverin, bi omenila članek objavljen v Dnevniku, ob branju katerega sem kar nekajkrat prikimala.
Kar nekaj večerov sem brskala po vodniku in se na koncu odločila za Blegoš.
Startali smo bolj pozno, a ker dnevi še niso najkrajši smo ravno ujeli najtoplejše sonce. Pot je na začetku strma in punci sta jo odlično premagovali.
Večja je želal biti vodilna (to me je presenetilo – mogoče je to vpliv PD), manjša pa je pobirala smeti.
Smeti je bilo bore malo. Mislim, da smo vsega skupaj našteli 5 kosov smeti. Še te, so po mojih predvidevanjih bolj ne-vede padle iz žepa kakega planinca, kot pa bile odvržene. Le pločevinka Red bulla na vrhu, me ni prepričala o naivnosti svojega obstoja.
Na vrhu so nas pričakali padalci in čudoviti razgledi. Manj pogumni padalci si torej privoščijo še rezervna krila?:)
Čisto sem že pozabila, kako lepo je v hribih!
Spustili smo se do koče, kjer smo si privoščili jabolčni zavitek, flancatov je žal zmanjkalo, in opravili obvezno štemplanje. Nato pa po cesti do avtomobila. Za vso pot smo potrebovali skupaj 3 ure. Po mojih ocenah je to maksimalna dolžina izleta za našo še ne 4 letnico, ki je imela le dve kriz. Pa še to le zato, ker ji nismo dovolili hoditi sami in ker je seveda vmes že olakotnela. Nabrali smo še liste za v šolo in suho cvetje za v vrtec ter se odpravili na pozno kosilo.
Blegoš je čist.
Ste že slišali za akcijo OČISTIMO NAŠE GORE?
Jaz sem se prijavila kot prostovoljec in dobila v nabiralnik: majčko, vrečke in certifikat o Ambasadorstvu čistih gora.
UAU!
Seveda mi sedaj vest nalaga, da izpeljem neko čistilno gorsko akcijo. Ker je moja poglavitna naloga seznanjati svoje naslednike (lumpe) z varstvom okolja, sem se odločila, da bom pripravila nek manjši družinski pohod, na nek hrib (ki ni Rožnik ali pa Šmarna gora), povabila še kako družino in dan namenila osveščanju najmlajših o ohranjanju čistosti v naših gorah (hribčkih). Če bo vreme temu naklonjeno, bo akcija že ta vikend. 🙂
Upam pa, da mi bo po Lj Maratonu uspe tudi kaka akcija v “pravih” hribih, kamor pa svojih lump še ne bom gnala.:)
Minili so časi, ko sem se v nedeljo zvečer odpravila v kino. Seveda sem takrat zaradi očitajoče družbe, prišla med zadnjimi v dvorano in odšla takoj, ko so se prižgale luči. Kakorkoli sem sebe in druge prepričevala, da ljudje hodijo v kino gledat filme, je skoraj v vseh glavah veljalo nenapisano pravilo, da je kino za zmenke ali pa za ogled filma s prijatelji. Ko se je mama navadila, je bilo lažje. Čeprav mislim, da se je le tolažila z mislijo, tako kot oče, da hodim v kino s skrivnostnim fantom.:)
Oh, ja. Tema je torej kino.
V študentskih časih sem postala oboževalec Liffa in s tem predvsem evropskih filmov. Poznanstvo hostes, mi je omogočalo tako brezplačne oglede filmov, kot tudi pomoč pri selekciji filmov.:) Kasneje sem si skušala letno ogledati vsaj dva filma s festivala, v zadnjem letu pa še to ne:(.
Letos bo vse drugače. Sigurno si ogledam vsaj enega severnjaškega.:)
Pred kratkim sem se ob branju enega izmed blogerskih zapisov, spomnila na liffov film After the Weeding . Ker mi je bil film zelo všeč, sem si ogledala še kar nekaj filmov režiserke Susanne Bier. Tudi igralec Mads Mikkelsen me ni pustil hladne in sem ga sledila v drugih filmih.:)
Ta vikend sem si ogledal Things we Lost in the Fire ta iste režiserke.
http://www.youtube.com/v/8GhwdaDd_ps?fs=1&hl=sl_SI
Priporočam tako enega kot drugega.
Po dolgem času zopet en tekaški zapis.
Ena od Jeklenk (ta trmasta) me je sprovocirala, da sem se prijavila na 15.Lj.maraton na polovični maraton. Medtem ko bo ona trmasto grizla 42 km. SVAKA ČAST!
Na zadnji poletni dan sem si nadela “jekleno” majčko in v dir na Rožnik. Klanec me je kljub začetnemu entuziazmu čisto na koncu zlomil. Popustila sem in hodila tistih 10 korakov do vrha in nato tekla naprej v lahkotnem tempu. Tu sem opazila novo anoreksično deklino z utežmi v rokah. Tu ni sarkazma – resnično obstajajo vsaj tri dekleta, ki se najverjetneje že leta in leta neuspešno borijo z to boleznijo in so redne obiskovalke Rožnika. Pogled na ta dekleta me razžalosti in hkrati me straši. Straši kot mamo dveh deklet. Upam, da se nam kaj takega nikoli ne pripeti. Ta je bila nova.
Tečem dalje in srečujem razposajene tekače, ki tečejo v vseh smereh. Eni poskočni, drugi zadihani, vendar več ali manj vsi zadovoljni. Zavem se, da uživam. Celo lase imam spuščene in dejansko čutim veter v laseh. Počutje je podobno, kot ga Hirkani opisuje v svojih surfarskih zapisih. Naproti mi pritečeta dva tekača, ki morda poznata kako drugo jeklenko, ker mislim da, sta opazila mojo teamsko majico in se nato ozirala za menoj. Morda pa sta le zaznala veter v mojih laseh (Janka, tu mislim nate:)). Na zadnji tretjini pa dohitim tekaški par, najverjetneje poročen. Žena toži, da jo boli in da ne more. Moški pa jo v nepotrpežljivem tonu hoče vspodbuditi s povsem nespodbudnimi besedami: “Ja, ja, samo malo se pa moraš poforsirat!”. Žena zavdihne in se ustavi. Mož zamahne z roko in pravi, da se dobita nekje na jasi ter se požene za menoj. Drage žene raznih takih pametnjakovičev, tek ni trpljenje in bolečina. Tek je užitek, je veselje, je, če hočete, veter v laseh in nasmeh na ustnicah. Je lahkotnost telesa, je svoboda. Seveda je kdaj treba stisnit, vendar če gre za trening in bolečino, se to sigurno ne izplača. Bolečina nas opozarja, da nekaj ni v redu.
Možakar je sopihal za menoj. Pogledala sem na uro, pokazala je 6 min/km. Zmorem hitreje. Pospešila sem in sledil mi je. Seveda, kateri moški se bo pustil babi ugnati, pa čeprav čist neznani. Ura mu je vsaj dvakrat piskala, pa se ni dal. Čedalje bolj je sopihal, vendar mi je sledil. Nisem popustila, iz same babje trme, pa tudi drugače se mi je že malo mudilo, po lumpo na rolanje. Na jasi se je ustavil, jaz pa sem nadaljevala. Upam, da se je utrudil, vsaj toliko, da ženi ne bo pridigal. Jaz sem se neznansko zabavala. Škoda le, ker se je moja znamenita ura odločila, da me bo ob naj neprimernejšem času pustila na cedilu. Tako podatkov ne morem prenesti na računalnik, da bi dejansko videla, če sva se res podila ali je bila to le moja domišljija.
ad infinitum
Fashion by Almira Sadar
Ko bom velika, bom velik dietetik. Rastem pa hitro ;)
psihoterapija in svetovanje
tinasurfazavas 
You must be logged in to post a comment.