Babica gre na Jug

9 julija, 2025 by tinasurfa

Star zapis. Poletje 2022. Ampak je ravno aktualna tema.

Bilo je izredno naporno poletje. Moja mama je pristala v bolnici in so jo zadržali kar za cel mesec, oče s Parkinsonovo boleznijo je bil povsem izgubljen, zato sem se odločila, da si dopust skrajšam samo na teden dni. Enako je naredil brat, da se zamenjava v skrbi za starše.

Manimejker, mlajša Lumpa in pes so se odpeljali z avtom na Paros, jaz pa s starejšo najstnico teden za njima z letalom.

Doma ji rečem, da pokaže osebno! Ona zavije z očmi in reče, da je že petkrat preverila in da jo je pospravila, vseeno mi jo pokaže. Sva na vratih in gre nazaj po polnilec, nato jo pošljem še po maske… sej ne vem, kakšni so pogoji v Grčiji… odpeljeva se…

Na letališču se čekirava, ker Air Serbia nima online čekiranja iz Ljubljane. Gospa naju vpraša: “Kaj prtljage?” Kljub temu, da imava ročno, rečem, da bova dali gor. Kufre obe vrževa gor na trak. Vpraša, če je kaj važno, kateri je od katere, in zamahnem z roko (če bi bil film, bi tukaj ustavili kamero in rekli): “Tole bo obžalovala.”

Sediva ob kavici in piškotih, in ona paničari, da je pozabila pisalo za iPad. Ne sekiram se preveč, zagotovo je doma…

Greva čez carino in mi hoče dati svojo osebno. Zavrnem jo in jo opomnim, da ima 18 let in mora sama skrbeti za svoje dokumente (tu bi se film zopet zamrznil; ona je izgubila vsaj dve osebni in 4-5 zdravstvenih izkaznic…).

Čakava na letalo in ona gleda Big Bang Theory, jaz pa se že potapljam v knjigo…

Vkrcamo se, čakam jo, ko išče boarding pass in se kar obrnem proč, ker ima tako zmedo… greva na letalo…

Na letalu jo začne noro zvijati, prvi dan menstruacije (zopet se film zamrzne; povsem je nepripravljena)…

Z letala hiti na WC, jaz poiščem lekarno za nakup stvari, poiščem jo v WC-ju in dostavim željeno. Odideva na transferni šalter, ker se morava zaradi osebnih dokumentov ponovno čekirati za let do Aten.

Slika zmrzne. Za dolgo časa. Ona brska po vseh žepih za osebno… Meni pritisk narašča. Ne najde je! Začnem razmišljati, kje sem jo nazadnje videla. Gospa na šalterju me miri, da jo bova našli. Ne bova je, vem, da je ne bova.

Naročijo, da pogledajo na letalu, odidem na WC pogledati, če ji je padla tam. Kličem v Ljubljano na letališče. Itak, da se derem nanjo kot zmaj. Vmes vse raztresem in obrnem vse žepe v vseh torbah. Pretipam jo.

Žalostna sem. Zelo! Velikokrat se mi stvari zapletejo na poti, pa zmorem. Tokrat ne bo šlo. Na šalterju so zelo prijazne gospodične/gospe, ki me tolažijo, da se bo že naučila! Sprašujem jih, kakšen je postopek zanjo. In ena pravi: ” Mene bi moja keva sigurno ostavila ovdje.” In prikimam, da jo bom tudi jaz.

Preutrujena sem. Osebne ni nikjer. Kličem na ambasado; lahko pustim le sporočilo. Povprašam na letališču, kakšen je postopek. Let v Ljubljano je šele jutri ob 18h. Do takrat bo na letališču. Vmes vprašam, kako je s prtljago. Povejo, da bo njen na lost and found.

Povem, da sva dali obe kovčke gor in rečejo, da je bil prvi čekiran nanjo in drugi name. Jaz sem 100%, da sem ga jaz prva dala gor. Želim si, da sem se zmotila… ker njen ne gre v Atene oziroma v tem primeru moj ne gre v Atene…

Jezna sem, pa žalostna, pa ne vem, kaj še… razmišljam, kako bi potni list spravila do Beograda… Najbrž ne bo šlo…

Ker je pol familije že na Parosu, bom res nadaljevala let. Jokam kot dež, ko jo objamem v slovo. Jokam še na letalu, ko to pišem… in razmišljam, da bom objavila zapis, ker če kdo misli, da se mu dogajajo čudne stvari ali da je preklet, mu povem, da imam za vsako njegovo zgodbo vsaj dve taki zgodbi…

In kot bi rekli Srbi: “Što ne ubija, jača!”

Mam njen kufer poln kozmetike 🤦🏼‍♀️ in tangic, ki jih ne nosim.

Rabim enega vrača, da me osvobodi tega prekletstva. Ker se tole vesolje res mal preveč zajebava z menoj!

Zgodba ima srečen konec.

Veliko Lumpo so nameravali šele drugo popoldne ob 18.00 poslati nazaj v Ljubljano. To bi bilo najverjetneje najbolj vzgojno. Ampak, ker sem bila sama pod velikim stresom zaradi bolezni staršev, nisem hotela preživeti tedna dopusta v jezi in v vzgojnih metodah, ki tako ali tako ne delujejo. Pomislila sem, da bo nekoč le zgodba za pripovedovanje vnukom in sploh ne bo več te jeze in razočaranja… tako sva se z Manimejkerjem odločila za plan B.

Manimejkerjeva mama, moja tašča, zlata babica, se je priborila do potnega lista in se usedla na Flixbus ter se podala v Beograd. Z Lumpo sta se lahko celo srečali; ona je bila zadržana v medcarinskem prostoru na letališču 🫣. Babica ji je predala potni list in si zaželela še dan na Splavih, nato pa je naslednji dan poletela nazaj v Ljubljano. Lumpa pa je nadaljevala pot na Paros..