tinasurfazavas

Spet ena o teku…

3 komentarji

V nedeljo je bilo zunaj tako krasno pomladno vreme, z malo preveč vetra, vendar idealno za pretegovanje zakrnelih udov. Vreme me je spomnilo, da moj trening slabo napreduje. Sem namreč še v začetniški fazi, mislim, da sem v dveh mesecih tekla samo 5x, slabo, slabo… vseeno bolje od enega svojega so tekača, ki je šel le enkrat (a ne dragi moj športnik), pa še to z menoj.
Ta zgodba je tudi zanimiva. Prvič sva tekla skupaj in bilo je…hmm… ČUDNO. Od nekdaj sem tekla sama, brez pripomočkov, sama s svojimi mislimi, najraje v naravi. Kar se mi zdi edino pravilno, ko ti glava odklopi in noge kar same tečejo. Zdaj, ko ne premorem več take motivacije in ker mi manjka časa za rekreacijo in druženje, sem začela teči tudi v paru, kjer večinoma časa klepetam. Vem da to ni pravi trening, saj je tako dihanje povsem napačno, vendar drugače ne vidim smisla, da bi sploh s kom tekla, pa še po temi ni fajn sam teči. No, ko sva z Duletom tekla skupaj, je tekel tik za mano, da sem ga slišala sopihat, tolk da nisem mogla odklopit, da bi noge same tekle, sam pogovarjat se pa tud ni hotel, al pa ni zmogel ;). Tako da skupnega teka prav kmalu ne bova ponovila;).

Po baterijo za uro sploh še nisem šla in ko sem danes reazmišljala, da bi si za motivacijo kupila nove tekaške superge (še v sklopu rojstno dnevnega darila) sem prišla do novih “motivacij”. Mislila sem da bo vse bolj enostavno. Ja sej vem, koga farbam, kot da je bil katerikoli nakup športne opreme do sedaj enostaven. Prvo raziščeš tržišče, izbereš najboljše, primerjaš cene in izbereš najboljše za ta denar in se veseliš. Vse lepo in prav, vendar sem jaz velik estet in izbiram po videzu, ki pa navadno ni najbolj poceni, beri imam nos in okus za velike denarnice, pa vse skupaj ni tako enostavno. Veselim se še ne, sem pa bližje resnici.
Kot sem že omenila v enem od prejšnjih postov, iPoda nimam, sam to še ne pomeni da ga ne bom nikoli imela;). Nekje je treba začet.
Pa sem začela na Nike-ovi strani, kjer reklamirajo nike+ superge, s posebnim žepkom za brezžični senzor, ki se poveže z iPod Nano-m. Torej sama si pobarvam model superg, in si jih naročim preko spleta. Potem rabim samo še Nike+ iPod sport Kit in iPod Nano ter božička, ki mi bo vse to prinesel. Ja iz te motivacije, še nekaj časa ne bo teka.
Sem si pa za zabavo poosebila dva modela superg:





Jutri grem po baterijo za v mojo staro uro in začnem z učenjem. Ker pa si učenja brez sproščanja ne predstavljam, bo ta veljal kot glavna tekaška motivacija. Vsaj za zdaj!

Advertisements

Avtor: tinasurfa

Zaenkrat po netu, nekoč pa zares :)

3 thoughts on “Spet ena o teku…

  1. Ker Božička še nekaj časa ne bo in tudi ni rečeno, da bo pri volji za tvoje sicer lično poosebljene superge in ostali šminkeraj, se lahko okleneš notranje motivacije, kajti, citiram, “notranje motiviran človek se ne oklepa zunanjih ciljev, kot so nagrada, dobra ocena, priznanje in uveljavitev v javnosti, saj so zanj značilne notranje motivacijske spodbude (radovednost, interesi, vzburjenje, zanos, pozitivna samopodoba), ki neposredno spodbudijo motivacijski proces” Konec citata. Skratka, predlagam, da se radovedno oziraš za sotekači s podobnimi interesi, se ob njihovih postavnih telesih vzburiš in z zanosom odtečeš turo ali dve do pozitivne samopodobe. Nič ne stane. Tako. Zdaj sem se blogerskokomentatorsko razdevičila.

  2. Kot prvo, čestitke za blogerkomentatorsko razdevičenje.Baje, da motivacija pomeni neko vedenjsko težnjo po dosegu cilja. Vprašanje je, le kaj je molj cilj, šminkeraj ali kondicija;))).

  3. Jaz nimam teh dilem: v Črnuški gmajni me zjutraj poleg dveh zgovornih 50-letnikov, njunih ljubkih psov, Kalipso in Dixi po imenu, ter čudaškega tekača iz Kokovškove (ko se srečava, vedno gledam v tla) nihče ne vidi. Tako, da stil niti ni tako važen; za motivacijo pa itak poskrbi hiperaktiven Valentino, ki mu kilometrina sprehajalnih krogov nikakor ne zadošča več. Če bi imela še švic trakove, bi bilo pa noro (ali pa bi se tisti iz Kokovškove še raje z mano pogovarjal???).