tinasurfazavas

Pogumni

3 komentarji

Mislim da bolj UTRUJENI, vsaj po 12 km.

Sobota. Punce sta me zbudile že pred sedmo. Valjale smo se pred televizijo, pozajtrkovale, budile Duleta. Priprava deklet za varstvo, prihod babice Irene in odhod od doma. Kljub temu da sem izpraznila mehur me je še vedno lulat. Pozabila sem uro in stekla domov ponjo. Dobili smo se pred Namo in se skupaj z otroci odpravili do Prešerca. Živčna nisem bila, me je pa spet tiščalo na stranišče, tko da po moje le malo nervozna, ker na Golovcu me ni nič lulat.
Pok pištole, pomikanje proti startu in potlej… tek… Gregorja je kar neslo, mene z njim, Dule pa je vlekel nazaj. Vseeno nas je potegnilo v prehitri tempo. Vreme je bilo super, za malenkost prevroče, če bi vseskozi tekli po asfaltu bi nas pobrala na 5 km. Nekje pri Roški nas je prehitel Žiga, moj sošolec iz srednje šole, tekel je tako lahkotno, da človek postane kar zavidljiv. Lovili smo ritem. Pred hosto smo že drugič srečali Zlatota v vlogi fotoreporterja. Dovolj asfalta in zavijemo v hosto in v klanec. Kako prikladno, nastala je gneča in ni se dalo teči ;). Oh ja, po ravnem je tako dolgočasno, v klanec pa tako naporno. Resnično raje tečem v klanec navzgor, kot navzdol, ravnine pa me dolgočasijo, toda tokrat temu ni tako. Ko ti vsi dihajo za ovratnik in ko se telesni vonji prepletajo s parfumi (pa ženske, kje vam je glava), mi postane slabo, pa še v ušesih mi piska, zato hodim, pa vode si želim. Res da je bila okrepčevalnica tam nekje na 5 km, vendar prepozno, vsaj zame. Potrebovala bi jo že po prvem vzponu. Nič, malo tečem, malo hodim, malo komentiramo, nergamo in se hecamo, ko tik pod vrhom prehitimo gospo Heleno, se spet ustrašim da pretiravamo. Pa nas kasneje prehiti gospa njenih letih, čeprav kako leto mlajša pa vseeno starejša, od mene in mojega brata skupaj. Nič zato, dočakala sem vodo, Grega je planil po čokoladi, Dule pa je menda čakal na energie drink. Zdaj pa navzdol, tišči me pod rebri in Gregorja tudi, Dule pa naju preganja. Sosednji tekačici gre na živce Duletovo preganjanje in komentira. Pot navzdol je na koncu tlakovana s kamni in nič kaj prijetna. Prehitim še Lepe in drzne in malo pokomentiram, gospe potožijo, da se moški ne ozirajo. Menim, da smo ženske bolj zavistne in od tod tudi oziranje po konkurenci. Če bom jaz v njihovih letih tako tekla, ali pa vsaj tako dobro izgledala, bom več kot zadovoljna. Pri Špici nas prijetno preseneti Alica, in vzpodbudno teče z nami deset metrov (presenečenje je obojestransko). Na Šuštarcu srečamo še Mojco s transparentom, vendar nisem videla imena ekipa za katero je navijala. Mojca ti si prvovrstna navijačica! Vsak, ki je kdajkoli tekel na prireditvi, se bo strinjal, da navijači in vzpodbujanje prideta še kako prav, ko v rokavu ni več adutov. Ko sem lani tekla 10km na Ljubljanskem maratonu, sem med navijači zasledila dve mali deklici s transparentom “Dajmo mami!”, oči so se mi orosile (moje punčare so bile doma z vročino), noge pa so kar bezlale.
Še mimo Magistrata, primemo se za roke, pozabila sem dihat in KONEEEEEEC…

DRUGO LETO PA SPET!

Advertisements

Avtor: tinasurfa

Zaenkrat po netu, nekoč pa zares :)

3 thoughts on “Pogumni

  1. Škoda, k nimaš traku na glavi. Bi zgledala še bolj “utrujeno”. Bravo in čestitke za uspeh.

  2. Super ste! Naši vzorniki 😉

  3. Indi, trak bo prišel do izraza na Dm teku, v kontrastu z roza majčkam;)Nina, se vidimo v Tivoliju!