tinasurfazavas

Stvar percepcije

3 komentarji

Glede na to, da sem Ljubljančanka sem se od doma odselila šele, ko sem zanosila ali, bolje rečeno rodila. 🙂  Velikokrat se spomnim kako sem si želela biti od nekje drugje, da bi živela v študentu ali pa v najemniškem stanovanju.  Seveda bi se lahko odselila na svojo roko, ker sem v času študija veliko delala, vendar bi potrebovala cimro ali cimra predvsem pa podporo staršev, da se lahko vrnem če mi ne znese… No kakorkoli nikoli se ni izšlo.
Je pa to poletje naneslo da je Manimejker odšel na službeno pot, Lumpe pa sta odšle k babici za teden dni. No v posteljo sta mi nastavile zverinice, da mi ne bo dolgčas. Kljub temu, da dobro vesta, da najraje spim sama! Vse jima je zdelo, da bom takole bolj varna. 🙂

 Seveda sem si urnik natrpala, vsaj prve tri dni, tretji dan seveda od utrujenosti obležala in takrat začela pogrešat vse tri. Vmes sem ugotovila, da sem veliko bolj organizirana, če so vsi doma. Če drugega ne, kdo bo kuhal samo zase? Da o temu, da cel teden nisem šla v trgovino raje ne razlagam. No kljub temu, sem se naplesala in  nasmejala in tudi do ljubega Bohinja sem prišla in celo do manjšega razgleda. Po dolgem času sem tudi  malo veslala.
Ob vsem tem, pa sem ugotovila, da sem navajena na družinsko življenje. Seveda mi odgovarja biti sama, sama s seboj, vendar sem to že na svojih pohodih in tekih in kratkih predahih, ki si jih utrgam med vikendom ali tednom. Veliko bolje funkcioniram v skupini, bodi si kot mama ali partnerica ali pa član kakršnekoli grupe. Enako je z delom ali športom. Tisti, ki misli, da je enostavno delati od doma in tega še niste  poskusil,  morate to preizkusiti. Na dolgi rok se ne obnese najbolje. Za tako delo je potrebno veliko več motivacije in energije kakor za nek job od 9h do 17h.V bistvu pa kot bi rekla moja kolegica Miss Gin-tonic vse je stvar percepcije. In res je.  Pa še kako res je. Sama se večkrat znajdem v ne-zadovoljnem položaju, pa mi v resnici ne manjka prav nič pomembnega. In še za vse tise, ki zadnje čase tako tarnate nad vsem, kako imajo eni velike plače, pa drugi velik dopusta, pa velike avte, hiše, … pa ne vem kaj še… Dvomim, da bi menjali z njimi in če bi, kaj vam stoji na poti? Vse je v glavi!
No Tina dosti filozofiranja : “Jutri pa teči!”

Advertisements

Avtor: tinasurfa

Zaenkrat po netu, nekoč pa zares :)

3 thoughts on “Stvar percepcije

  1. 🙂 Moj mož gre vsake toliko na službeno potovanje (odsoten je med 20 in 40 dni na leto). Največkrat upam, da bom imela veliko dela, da čas čim hitreje mine in bo čim prej doma. Edini “luksuz”, ki si ga privoščim, je ogromna solata za kosilo, ker dragi pač ne mara ogromne solate z mocarelo za kosilo :-)) (ali pa melancani)
    Če nimam toliko dela, še kaj postorim v gospodinjstvu in to je to.
    Nimam pa nobenih težav z organizacijo dela doma: ker za prevode dobim relativno tesne roke oddaje, nimam kaj praskati. Motivacije mi tudi ne manjka, samo včasih vmes kaj počistim, da ne sedim toliko (sedenja RES ne maram :-)) Kadar imam preveč dela, si želim več prostega časa in kadar imam premalo dela, me takoj skrbi, od kod bom jemala denar in prosti čas ni več tako zabaven – res je vse relativno 🙂

  2. Se strinjam, roki so super in tvoje delo je super individualno. Kar je najbolj fajn je da tebi ustreza. Meni bi malce bolj pasal vsakodnevni premik na lokacijo s podobno mislečimi, ampak to še ne pomeni, ker je trenutno to ne-mogoče, da se ne bo kdaj zgodilo :).
    In ja, denarja tok, da maš lah “zabaven”prosti čas!

  3. Ja, pri meni je pomembno že to, da stranke navadim, da me ne kličejo,ampak mi pošljejo mejl: osebni stiki sem ali tja :-), kadar prevajam, sem raje nemotena. Itak se hitro odzovem, ma ne na sredini stavka 🙂

    Sem pa vseeno morala poskrbeti za razloge za gibanje: ročno pomivanje posode, malce preverim rože, pospravim perilo … vse ob svojem času in samo zato, da vstanem in hodim (paše) 🙂 V dobri stari preteklosti sem iz točno tega razloga tudi prevzemala pakete za sosede v zgornjih nadstropjih (če niso bili doma, se niso dovolj hitro odzvali na zvonjenje ali jih poštar sploh ni poskusil najti), pa so mi sosedi navalili z nenehnimi dokazili hvaležnosti in sem morala nehati. Enostavno mi nihče ni verjel, da z veseljem vstanem in prevzamem/predam paket, da pa nimam časa za poslušat resnično dolgih zahval, da mi je vseeno za flaše vina in rožce in jih raje ne bi vzela … So mislili, da se delam fino in se še bolj zahvaljevali. Tja. 😦