tinasurfazavas

Plezanje, kje, kdaj, kako…

2 komentarja

Milijonkrat me je že kdo vprašal tole in tudi jaz sem se to spraševala 15 ali pa  več let nazaj. V študentskih letih sem se namreč navduševala nad mnogimi športi in tako sem na jadralskem tečaju spoznala super družbo. Na nekem jadranju pa je nekdo omeni, da je šel s prijateljem plezat. Takoj sem zapopadla idejo, naj mi predstavi prijatelja in da bi se tudi jaz rada preizkusila v plezanju. Kmalu zatem je peljal celotno ekipo jadralcev na umetno steno v Pirniče. Mene je v trenutku prevzelo.

Najverjetneje  ni minil niti mesec, ko sem bila že z drugim prijateljem (gel sponzorjem) in njegovim znancem (Ninja) v Napolonici in lezla prve svoje prave smeri. Glede na takratno suverenost, sem prvič v plezališču kar vpenjala in ta isti dan lezla že večraztežajno smer v Sesljanu. Tu sem bila pa presrana. Na štantu se nikakor nisem mogla usesti v pas in sem se vseskozi držala stene. Predvidevam, da sem bila tako navita kot nikoli v življenju in še zdaj se spomnim, kako sem bila srečna konec tega dne.

Ninje smo ta dan postale Ninje in začeli smo plezat. Čez zimo smo plezali v Pirničah, spomladi  pa smo se nekajkrat odpeljali v Paklenico in 1x tudi v Arko, kjer je bilo pa zame takrat top of the top.

Kakih večjih težav nisem imela in hitro sem zlezla 6A in to je bilo to. Večjih ciljev si nisem upala postaviti. Večraztežajne smeri pa so mi bile z vsako na-novo preplezano smerjo ljubše.

Hotela sem napisat, da je bil moj prvi stik s plezanjem z visoko umetno steno,  kjer potrebuješ pas, vrv in plezalke. Smeri se napeljejo in potem lezeš smeri na top rop. In ko enkrat zlezeš vse smeri (v Pirničah 4) je to, to.  V tistem času je v BTC-ju delovala tudi mala stenca, mislim da se je imenovala City-wall. Ko smo iz Pirnič prvič prišli tja, smo bili izgubljeni. Sploh nismo vedeli kaj početi z vsem tistimi oprimki. Edini izziv smo našli v plezalcih, ki so preplezali cel strop. Mi pa smo bil takrat absolutno premalo močni za kaj takega. A počasi smo se navadili in si sestavljali kake izive. Stena je kasneje izginila. Jaz pa sem vmes prekinila s plezanjem, kar za nekaj časa.

Ko sem ugotovila, da bi se rada vrnila in da mi je plezanje res blizu, smo poiskali novo steno in jo začeli obiskovati. Spet nam je zmanjkalo motivacije in velikokrat nismo vedeli kaj bi počeli na steni, vse dokler nismo opazili organiziranih skupin in nagovorili Štefana, da bi tudi mi imeli svojo skupino. Tako imamo sedaj že tretje ali pa četrto leto vsak četrtek (zimski čas) organizirano plezanje na Steni.  Super je. Štefan nam sestavi nekakšen program vadbe, različne smeri ali  bolderje, vaje za stabilizacijo trupa in podobno trpinčenje in nas sproti še popravlja. Vmes je seveda veliko časa za druženje. Ninje trening obvezno zaključimo še z debato ob pivu :).

Tako sem ugotovila, da je plezanje precej družaben šport v primerjavi z ostalimi mojimi športi in da mi je prav iz te družabne plati tako všeč. Na steno prideš lahko tudi sam in zagotovo je tam kdo, ki pleza podobno težavnost kot ti in hitro se najde kaka smer ali bolder, ki vama postane izziv.

Tako da, če vas mika, poiščite plezalno steno blizu vas in povprašajte po vodeni vadbi. Vse kar rabiš so plezalke in voljo. Brez slednje ne bo šlo! 😉

Advertisements

Avtor: tinasurfa

Zaenkrat po netu, nekoč pa zares :)

2 thoughts on “Plezanje, kje, kdaj, kako…

  1. Tole si pa lepo ugotovila, da je plezanje pravzaprav zelo družaben šport 🙂