Prejšni vikend se je po vsem dežju, končno pokazalo ☀️ za soboto. Pa sem se nameravala odpravit na meni ljubo krožno pot na Begunjščico. Zdelo se mi je fino, da grem zgodaj, čeprav mi vstajanje zadnje čase ne leži. Pa še gledališče sem imela zvečer. Ampak vremenu ni za zaupat te dni, tako da je zgodaj vseeno bolje. Pošljem še en sms Miss Norona, če bi se mi pridružila? Zgodnja ura za njo ne bo problem. Hitro se dogovoriva, ob 7.00 na Ljubelju. Predvidevam nekih 5 ur za celo turo.

Pred spanjem še preverim vremensko. O.k. bo.

Točni sva, in že pri parkomatu se začne s smehom. Levo parkirišče ima namreč plačljivo parkiranje, ampak parkomat mi nikakor ni hotel vzeti denarja. Torej nisva parkirali tam.

Plan je da greva čez planino Preval-o na Veliki vrh 2060m mimo Roblekovega doma, in čez Smokulško planino na Zelenico in sva nazaj pri avtu na Ljubelju.

Tik pred Bornovim tunelom mi klecne gleženj🙈. Miss Norona me zaskrbljeno vpraša, če obrneva? Jaz ji samo pomigam z roko, naj hodi naprej. Prižgeva lučko na telefonu in vstopiva v tunelu. Ves je v luži od obilnega dežja. Včasih mi med tekom klecne gleženj, pa ga potečem in je o.k.. Seveda čutim, da je bilo močneje kot navadno, ampak v glavi pa tale dialog: “Lej, kak lep dan! Kaj boš pa doma? Nič ni hudga, ti sam hod!”. Tem za pogovor sva imeli na pretek, vseskosi sva pomoje brenčali, tako ni bilo časa mislit na bolečino. Vižla pa tud presrečna, kr smeji se v hribih. Hitro sva na Prevali in tam se začne vzpon. Hitro se vzpenjava in razgledi so krasni.

Ko prideva na greben in se vzpenjava na Veliki vrh pa nogo nekajkrat položim v ravno nasprotni položaj zvina in takrat pa me kr zapeče v glavi.

Ustaviva se na vrhu, kjer se odločim pogledat stanje noge. Ni o.k. 🙈 Hitro mi je jasno, da je najbolje, da jo čimprej porinem nazaj v supergo. Ja, za tak obisk hribov, kjer imam planiran tudi delni tek, obujem nizke trail superege, da lahko tudi potečem in tako treniram za naslednji projekt. Gleženj sem si povila z elastičnim povojem in že nadaljujeva pot navzdol.

Ker imam pohodniške palice jih napolno izkoriščam, saj na nogo vse težje stopam. Sva pa brez protibolečinskih tablet. Na srečo nama jih kaj kmalu uspe nafehtat, od “odgovornih” pohodnikov. Brez skrbi, tudi moja prva pomoč ima po novem protivnetne in protibolečinske tablete 💪. Pot sva tako spremenili in jo mahneva po nabližji poti na Zelenico. Nekje po 20 minutah, tablet prime in moj korak postaja hitrejši. Vmes mi je po glavi šlo vse živo. Kaj če bom obnemogla, pa še psa mam? Pa ni šans da kličem reševalce, dokler se lah z rokami vlečem! Ja kako bom pa avto vozila? Na Zelenici sem bila tolk dobra, da sem odskakljala po štrudelj.

Sam Vižla, je bila pa od poti tako utrujena, da je začela cvilit, da bi sam še domov. Naša princesa se redko vleže na trda tla in ker je bila utrujena je hotla it počivat na blazino😂.

Tura je bila vseeno dolga 5 ur, ker sem se malo bolj vlekla, ampak prideva nazaj še po dolg. Doma je pa tole nastalo.

Gleženj sem zelo hitro spravila k sebi, velik ledu, povoj in masaža in seveda obremenjevanje že drugi dan.

Mudilo se mi je ker je čez 14 dni že Franja. No zdej ko to pišem je že čez 4 dni.

Tako sem ta vikend odšla na kolesarski krog z bratom. Naredila sva lušen krog 60 km. Štart na Ježici, Gameljne v smeri Vodic, Cerkelj, Visoko, Šenčur, Voklo, Trboje, Smlednik, Pirniče in Tacen. Tu pa se je zgodilo nekaj povsem nepredvidljivega. Vozila sem za bratom, ki je zapeljal na kolesarsko stezo na pločnik. Sprve je steza samo narisana, potem pa se nekako dvigne pločnik, česar jaz nisem opazila in sem želela, ne spomnim se zakaj, bolj levo. Kolo je pograbilo pločnik, jaz pa sem samo zavpila in poletela v ograjo od mostu. Ko se je brat obrnil je videl le kolo, ki ga je pobiral nek gospod. Jaz pa sem ležala za ograjo. Spomnim se, kako letim in odmikam glavo, da ne bi priletela z glavo v ograjo, sem pa zato s stegensko mišico. Ura na roki se je sprožila, zaznala je padec. Presenti me in jo izklopim. Pobiram se, brat mi pride v pomoč. Vsi me gledajo kot da sem vsa krvava. Pa nisem. Slišim pripombe na temo pločnika, v stilu, da nisem ne prva, ne zadnja. Noga me strašansko boli. A vztrajam, da se peljem domov. Brat si želi, da me pride iskat z avtom, a jaz hočem čim hitreje domov. Poravnava kolo in odpeljem se domov. V klancu čutim močno bolečino v stegnu. Doma uspem pod tuš in potem ne morem več pokrčit noge. Grozno je. Noga mi stršno nateka. Jezna sem nase, da sem šla na pločnik. Spet drugi moment sem presrečna, da imam take mišice, da so mi obvarovale vse kosti. Šele drugi dan zaznam, vse potpludbe na telesu in se odločim, da sem jo dobro odnesla.

Sem pa prepričana, da tisti, ki “riše” kolesarske steze v Sloveniji, pojma nima ne o kolesu ne o pešcih, kaj šele o projektiranju kolesarskih stez, on sam nariše, po liniji najmanšega odpora pa briga ga za posledice.

Držite pesti, da se v 4 dneh zližem in da preverim, če sem res štorasta al mam sam smolo, letos.