tinasurfazavas


2 komentarja

Končno na sneg

Po vseh tegobah letošnjega leta, smo se končno sredi tedna odločili, da se bomo v soboto napakirali in šli na sneg. Punci sta sprva govorili, da bosta tudi oni raje tekli na smučeh, vendar sta se v zadnjem trenutku premislili in napakirali smučarsko opremo. Ker pa je januar poln praznovanj je bilo sobotno jutro zaspano, ampak predvsem mirno in nam je uspelo, da smo bili ob 10h v avtomobilu.  Za večino najverjetneje pozna ura, za nas pa kar O.K. Odpeljali smo se na Rudno polje in seveda nismo bili edini tam. Ninja nas je je počakal že čisto našpičen in kaj hitro se je zapodil po tekaških progah. Punce so se z Manimejkerjem, malo Ninjo in nosečko odpravili proti smučišču Viševnik. Jaz pa sem tja pritekla in si seveda izbrala najbolj strmo pot do tja. Jezik se mi je lepil na nebo, ko sem prišla do smučišča. Žal pa še nikoli prej nismo bili na tem smučišču in nisem vedela, da so sidra edina primerna proga za moji Lumpi. Njun oče (Manimejker) je bil precej optimističen, da se bosta punci lahko vozili sami, jaz pa zaščitniško v velikih dvomih. To je bil njun prvi smučarski dan v sezoni in temu tudi primerno smučanje. Vendar nisem hotela pokazati dvoma in sem jima lepo razložila kako se “naložita” na sidro in ju pognala na žičnico, sama pa sem stopila 10 m višje, kjer sta že padli dol. Mala lumpa se je sidra oklepala z vso močjo in tako prevrnila obe. Veliko L. to ni zmotilo (kar je res čudno, velja za velikega zajčka) in se je pognala ponovno sama na sidro. Midve z malo  pa peš po smučišču do krogcev. Ja itak, da nisem vedela, da so krogci veliko bolj strmi kot sidro.  Jaz sem bila v tekaških čevljih na smučišču in Lumpa se je precej okorno podala navzdol po smučišču in se vse do podna ni ustavila. Tekla sem navzdol po smučišču se drla, žvižgala in vse precej neuspešno. Grozno, ko si tako nemočen, nikakor jo nisem mogla ujeti in globoko sem se ustrašila, da se tudi na koncu ne bo ustavila, ker je vmes izgledalo kot da bi se rada ustavila, pa se ne zna.  Bojda pa me zaradi čelade ni slišala. Na cilju se je vstavila (povsem samozavestno) ampak moja jeza (prišla je iz osebnega strahu) ji je narisala solze na obrazu. Ker sama nisem imela alpskih smuči s seboj, sem bila zelo obupana, ker bi rabila le dve vožnji v spremstvu,  predvsem na sidru. Mimo je prišel moj (neuradni) Gel-sponzor, s turno opremo namenjen na Viševnik in pripravljen je bil iti z malo Lumpa gor in dol po smučišču, pa se le ta ni dala. Nič hudega, valjala se je po snegu in zidala skakalnice. Velika pa je bila zelo navdušena nad smuko. Vmes je dobila še družbo in se kar lepo nasmučala. Ker je bolj zmrzljive sorte, je bilo prav hecno, ker jo je že kar mrazilo in je priznala, da jo zebe ampak bi se vseeno spustila vsaj še enkrat. Takoj ko je senc nastala na delu pod smučiščem,  smo se odpravili proti avtomobilu. Tik pred avtom, pa ste si zaželeli poskusiti še mojo tekaško opremi in takole sem posnela njune prve tekaške korake.

Jaz sem pretekla dva manjša kroga, povsem dovolj, da danes čutim vse mišice. Manimejker je bil prav tako zadovoljen s pretečenimi km. Velika Lumpa že dela plan za naslednji smučarski dan. Mala pa pravi, da bo drugič spakirala še moje smučke :). Vsi pa komaj čakamo zimske počitnice!


4 komentarji

Pust in vzgoja

Ko misliš, da je vsega konec,  pa jovo-nanovo. Sej se mi niti ne-da pisat.  Na kratko. Angina se mi je iz decembra ponovila in ko sem mislila, da sem “s ta hudega ven”, so me vsi kašljavci doma nalezli z virozo. Tako sem jedla  antibiotik in ponovno kuhala na 39,  že tretjič v enem mesecu.

Pa pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra! Med tem časom se je pokvaril še pralni stroj – mi ni bilo treba prat. Mogoče sem pa mogla samo obležat. Čeprav se mi zdi, da imam preležnine povsod po telesu. GROZA.

Vmes sem pridno obljubljala pustne kostume, zdaj me pa panika, ker se že malo mudi. Evo za pokušino. Tole je sam del kostumčka za dvojčka. Idejo je njuna mama našla na spletu. Jaz sem izdelala le kapice.

sol in poper

Danes pa naprej. Nekaj jih bo zopet recikliranih.

Vmes pa še ena tema, taka starševska. Pri nas se je v zadnjem času razpasel  italijanski način komunikacije ali po domače- dretje. Tako iz strani otrok, kot odraslih. Kakorkoli, ni mi všeč.  Sicer imamo doma “kot” oziroma prostor, kamor je otrok poslan, ko pride do večjih konfliktov. Tam naj bi otrok razmislil o konfliktu, nam pa omogoča, da se prav tako malo ohladimo in zberemo za lažjo nadaljnjo komunikacijo z otrokom.  Včasih pa vse skupaj ne deluje! Zakaj? Nimam pojma!

Naša 8, skoraj 9 letnica, ki izgleda resnično mila deklina, zna ostro usekati z jezikom nazaj, do te mere, da človeka tako razburi, da  te tistih 10 minut sploh ne pohladi. Kar je pa še huje, vedno želi in ima zadnjo besedo. Iz nje vije taka jeza, da me občasno resno skrbi, od kje toliko jeze v tako malem telesu. Pa tudi v sobo se zapre kot mala pubertetnica in vpije da želi imeti mir in potem bolšči v strop in toči solze. Zmedena je pa tako ali tako vsak dan bolj. Jaz pa včasih kar obupana in v strahu kaj šele bo? No in tako zadnjič klepetam s sosedo in mi razlaga, da je gledala Supernanny in je navdušena nad metodami.  Jaz sem že 1000 x slišala o teh oddajah, vendar ker  ne gledamo Tv-ja, nisem nikoli oddaje resnično videla. Tako pa sem si v nedeljo zvečer, seveda pod vtisom glasnega vikenda, pogledala tale video.

Že po 5 minutah mi je bilo lažje. A zakaj? Ja ker veš,  da je vedno lahko še huje :D!

No in takih videov je še nešteto. Vsem pa je več ali manj skupno, da otroci potrebujejo neko rutino, določeno mero pozornosti in kar je bistveno – doslednost. Jaz vem, da v efektu čisto preveč govorim in da bi po tistem razmisleku v kotu lahko zaključila le s tremi besedami in pobotnim objemom, ne pa pol urno pridigo za lajšanje svoje duše!

Prijeten vikend vsem skupaj, upam da ne bo spet italjanski 😉 .  Danes je že mali petek. 🙂


4 komentarji

Zabava na svoj račun

Enkrat, ali pa večkrat, sem že pisala o tem, kok zelo “BLOND” znam bit’.  Danes je bila spet ena taka situacija,  ko mi na koncu žarnica posveti v glavi.

Dve dekleti sta si zaželeli flisastih kiklic. Eno od niju poznam, njeno kolegico,  pa  le na videz in po mailu. Ta druga pravi, da bo poslala brata, da dvigne krila pri meni.

Danes me kliče brat ( te ta druge) in se predstavi z imenom in priimkom,  se mi je zdelo ful znano ime, sam ni se mi še žarnica posvetila. Odhitim pred blok in ko ga vidim, mi je pa žarnica posvetila.  Gre namreč za bivšega slovenskega vrhunskega športnika. Sicer sta si s sestro zelo podobna in bi lahko že prej vsaj posumila,  itak, da je priimek enak, sam kaj, ko mi pamet ne služi vedno najboje. Najverjetneje posledica včerajšne vročine. Vsak izgovor prav pride. 🙂

Komaj sem se zadržala, da nisem ponovila njegovega imena, ko sem ga videla. Prav polepšal mi je dan, že več kot uro se smejim na ta račun.

Kaj pa vas zabava v tem snežnem metežu?


2 komentarja

Plezanje, kje, kdaj, kako…

Milijonkrat me je že kdo vprašal tole in tudi jaz sem se to spraševala 15 ali pa  več let nazaj. V študentskih letih sem se namreč navduševala nad mnogimi športi in tako sem na jadralskem tečaju spoznala super družbo. Na nekem jadranju pa je nekdo omeni, da je šel s prijateljem plezat. Takoj sem zapopadla idejo, naj mi predstavi prijatelja in da bi se tudi jaz rada preizkusila v plezanju. Kmalu zatem je peljal celotno ekipo jadralcev na umetno steno v Pirniče. Mene je v trenutku prevzelo.

Najverjetneje  ni minil niti mesec, ko sem bila že z drugim prijateljem (gel sponzorjem) in njegovim znancem (Ninja) v Napolonici in lezla prve svoje prave smeri. Glede na takratno suverenost, sem prvič v plezališču kar vpenjala in ta isti dan lezla že večraztežajno smer v Sesljanu. Tu sem bila pa presrana. Na štantu se nikakor nisem mogla usesti v pas in sem se vseskozi držala stene. Predvidevam, da sem bila tako navita kot nikoli v življenju in še zdaj se spomnim, kako sem bila srečna konec tega dne.

Ninje smo ta dan postale Ninje in začeli smo plezat. Čez zimo smo plezali v Pirničah, spomladi  pa smo se nekajkrat odpeljali v Paklenico in 1x tudi v Arko, kjer je bilo pa zame takrat top of the top.

Kakih večjih težav nisem imela in hitro sem zlezla 6A in to je bilo to. Večjih ciljev si nisem upala postaviti. Večraztežajne smeri pa so mi bile z vsako na-novo preplezano smerjo ljubše.

Hotela sem napisat, da je bil moj prvi stik s plezanjem z visoko umetno steno,  kjer potrebuješ pas, vrv in plezalke. Smeri se napeljejo in potem lezeš smeri na top rop. In ko enkrat zlezeš vse smeri (v Pirničah 4) je to, to.  V tistem času je v BTC-ju delovala tudi mala stenca, mislim da se je imenovala City-wall. Ko smo iz Pirnič prvič prišli tja, smo bili izgubljeni. Sploh nismo vedeli kaj početi z vsem tistimi oprimki. Edini izziv smo našli v plezalcih, ki so preplezali cel strop. Mi pa smo bil takrat absolutno premalo močni za kaj takega. A počasi smo se navadili in si sestavljali kake izive. Stena je kasneje izginila. Jaz pa sem vmes prekinila s plezanjem, kar za nekaj časa.

Ko sem ugotovila, da bi se rada vrnila in da mi je plezanje res blizu, smo poiskali novo steno in jo začeli obiskovati. Spet nam je zmanjkalo motivacije in velikokrat nismo vedeli kaj bi počeli na steni, vse dokler nismo opazili organiziranih skupin in nagovorili Štefana, da bi tudi mi imeli svojo skupino. Tako imamo sedaj že tretje ali pa četrto leto vsak četrtek (zimski čas) organizirano plezanje na Steni.  Super je. Štefan nam sestavi nekakšen program vadbe, različne smeri ali  bolderje, vaje za stabilizacijo trupa in podobno trpinčenje in nas sproti še popravlja. Vmes je seveda veliko časa za druženje. Ninje trening obvezno zaključimo še z debato ob pivu :).

Tako sem ugotovila, da je plezanje precej družaben šport v primerjavi z ostalimi mojimi športi in da mi je prav iz te družabne plati tako všeč. Na steno prideš lahko tudi sam in zagotovo je tam kdo, ki pleza podobno težavnost kot ti in hitro se najde kaka smer ali bolder, ki vama postane izziv.

Tako da, če vas mika, poiščite plezalno steno blizu vas in povprašajte po vodeni vadbi. Vse kar rabiš so plezalke in voljo. Brez slednje ne bo šlo! 😉