Oče me je odpeljal na letališče. Prišla sem direkt na vkrcavanje z malim, malim kovčkom, ki so mi ga kljub vsemu vzeli (brezplačno), bojda na avionu ni bilo več prostora za ročno prtljago. Pa kaj. Še bolje, pograbim le knjigo in torbico, opravim preglede, kupim vodo in se počim na stol.
Ufff, kak mir. Nisem bila sama na letališču že od 17. leta. Res! Pri 17. sem sama letala v Miami na tečaj angleščine ali bolje rečeno amerikanščine :). Kasneje, sem vedno letela v paru. Bodi si z mamo, prijateljico, fantom… Zadnjih 7 let pa vedno z zverinicami. Vzamem knjigo (avtobiografija  Petra Vilfana) in čas leti na polno. Malo me zmedejo ljudje, ki se zgodaj postavijo v vrsto, a se ne dam motit, sedim in berem.  Ko se vrsta začne praznit, le dvignem pogled in srečam miss Black Pony.  Predstavi mi kolegico in hitro izmenjamo informacije o namenih. Moji so turistično ležerni, njuni pa poslovno natrpani. Mislim, da se zadnje vkrcamo na letalo. Poiščemo si prazne sedeže in jaz se poglobim v knjigo. Opazim le križanje osebe poleg mene, pa me ne gane preveč.
Na Stanstedu me dekleti povabita na kavo in tu se ravnam po izboru Miss BP.

 Kasneje si vsak dan enega privoščim. Vrhunski je. Punci me povabita še v taxi, ker bojda sem jima na poti :). Sprva se malo ogibam, v bistvu, pa sem utrujena in se mi ne da niti malo misliti in pristanem. Ker imam možgane na off, se hočem vsesti na voznikov sedež. 🙂 Nori Angleži vse mora bit, ravno obratno. Dostavijo me direkt pred hotel, kjer pa me že čaka Manimejker. Noro nobel. Oddam prtljago in odideva na nudle in pivo.
 Zgodaj zjutraj pa  na zajtrk in potem vsak svojim zmagam naproti.

 Manimejker na konferenco, jaz pa prosto kot se mi zahoče.  Muji me čaka že na vogalu hotela. 🙂

Prve se sprehodim do Narodne galerije, ki je še zaprta. Sedim na Trafalgar Squar-u in si malo pregledujem stvari. Odločim se za Davida Hockeya.

Poiščem lokacijo na zemljevidu in se odpravim do galerije, kjer je eno uro čakanja na karte in pol še gužva za notri. Hmmm, nekdo za menoj sprašuje, če je ves dan tako? Kmalu izvem, da okoli 2h, 3h je precej manj ljudi. Odpravim se proti Picadilly Circusu, se sprehodim malce po trgovinah in prav kmalu je že čas kosila in zopet povsod gneča. Po kosilu pa drugi poizkus v galerijo. Tokrat mi uspe. Kjub temu, da je vsaj pol ljudi preveč, sem očarana. Barve na slikah so take, kot jih ne prikaže nobena fotografija. Sploh pa formati. Več kot očarana  sem. Pa slike narisane na I-padu! Lahko bi bila cel dan tam, samo kaj, ko so vse klopce zasedene in jaz zelo utrujena. Kupim si knjigo in jo odnesem v hotel, kjer jo z navdušenjem listam vsaj še eno uro. Zunaj me je precej namrazilo, niti slučajno mi ni jasno, kako je šolarjem v kratkih hlačah. Odločim se za ogrevalno prho, nato pa na kavo s fantom iz bivše soseščine, ki trenutno živi v Londonu. Manimejker se nama pozno pridruži in tokrat zaključiva z Indijsko večerjo.
Drugo jutro pa se namenim v Narodno galerijo. Na poti,  zagledam še St Martin’s School of Art, kar še dodoatno spodbudi moje razmišljanje o študiju. Definitivno ni primerljivo z študijem pri nas. Vsaj kar se umetnostnih zvrsti tiče. Meni se zdi, da je tu 1001 inspiracija na vsakem koraku, kar za domači kraj ne bi rekla.
Sprehodim se še čez park in res jim zavidam to zeleno travo.

A je komu jasna tale ograjca čez rože?

Kosilo tokrat pojem na klopci ob Temzi, kjer mi slabo vest vzbujajo tekači, ki jih srečuješ res na vsakem koraku. Bojda je maraton v Londonu že aprila.

 Ne vem kam bi šla popoldne v Narodni Muzej, Znanstveni muzej ali pa v Tate modern, odločim se za zadnjega. Tu me nekaj zmoti. Sprva sploh ne dojamem kaj je drugače, kot je bilo v mojem spominu. Kasneje le ugotovim, da je zaradi prenove onemogočen prehod svetlobe v sredinjski del zgradbe, kar je povsem spremenilo mojo prejšno izkušnjo. No, razgled iz kavarne pa ostaja. 🙂 Škoda le da ni sonca.

Manimejker je tokrat  zaključil malo prej, da se še skupaj  sprehodiva po Regent Street-u in  si privoščiva mehiško večerjo preden odideva v teater na  Les Miserables.

Predstava je seveda odlična.

Zjutraj še na zadnjo londonsko kavo. Shoping sprehod po Covent Gardenu.

Slikanje s pirhi, ki so rastreseni po celem mestu in seveda brez jagodne pite ne gre. 🙂

3 dni je minilo kot bi mignil. In ker je bilo v nedeljo sonce, sem si kljub žuljavim nogam obula tekaške superge in se poddala na 10km tek. Mali Kraški se namreč približuje s svetlobno hitrostjo. Rekorda ne bom postavljala, ampak večjih težav pa ne bi hotela imeti. Res sem malo tekla, kljub idealnim razmeram to zimo. Nimam pojma kdaj bom našla več časa, da bom prišla v željeno kondicijo!