Včeraj sva se z Manimejkerjom namenila plezat. Oddala sva dekleti, pobrala foto reporterko Ano in odšli smo v Raspadalico. To je plezališče nad Buzetom in naj bi bilo tudi znano po vzletanju zmajarjev.
Tole je čudoviti kamp v nastajanju.

Predvidevam,  da je tole vzletišče:

Zlezli smo bore malo, ampak dišalo je pa po vseh mogočih začimbah. Tule se celo vidi kako je vse cvetelo.

In ker je Ana strašen Messi fan, je vseskozi skrbela, da bomo pravočasno odrinili iz plezališča, da bomo lahko še kaj dobrega pojedli in si doma ogledali nogometno tekmo.:)
Vstavili smo se v prvi oštariji v Sočergi, kjer nam je “Nono” še preden smo se usedli, hotel prodati pol litra vina. Smo se zdilal za 2,5dc. 🙂 Odrecitiral je jedi in odfrčal. Kolebali smo med domačimi fuži in njoki, tartufi in golažem. Na sosednjo mizo je postregel zrezke, kar na ponvi. Seveda na največji ponvi, kar sem jih kdaj videla. Dišalo je!
No jaz sem se odločila za tartufe, pa je Nono rekel da so dragi. Hmmm. No prav pol pa golaž.
Prinesel je domač kruh! Mljaska!
Kasneje pa 2x fuže z golažem, in enkrat s tartufi, malo smo se spogledal. Naročili smo njoke + golaž, 2 fuže + golaž.  Sam jaz bi tartufe.
Itak je pa Nono car. Vseskozi nas tika in dodelil me je za dežurno, da razdelim beštek:). Porcije so bile velike in res sem se nabasala s fuži. Ker se je kuharica zmotila, tko je rekel Nono, nam je prinesel še velik kos potice in računal nekaj skonto, plus dodal štruco kruha za domov. Seveda smo pustili napitnino, ker je bilo dobro.  A stari nam je prodal vse kar je imel. Ne morš verjet kako znajo!
In da vonjavam ne bo konca, sta punci danes domov prinesli šop pehtrana. Joj, kako diši. In kako bo šele dišalo, ko bo potica pečena.
Baje, da je Pehtranka ljubljanska specialiteta. Torej, če se hočem imet za pravo Ljubljančanko, moram spečti vsaj eno pehtranko:).