tinasurfazavas


Zima nekje drugje

Na kulturni dan smo se odpravili v Filharmonijo na tolkalni “koncert”, najverjetneje že 3 ali 4 leto zapored in bilo je odlično, kot vedno. Priporočam. Ker je oče bivše sovrtičkarke član tolkalnega orkestra, se nas je zbralo kar nekaj staršev bivših so-vrtičkarjev, letos prvošolcev, ki so se raztepli po različnih šolah. Tako smo po koncertu odšli na daljši čaj, kjer smo si izmenjali sveže vzgojne in ne vzgojne ukrepe, pokramljali o šoli in predvsem o zunajšolskih dejavnostih.

Kljub temu, da mi je v soboto rit zmrzovala v pustnem kostumu na ljubljanskih ulicah v turobno mrzlem vremenu, je padla odločitev, da v nedeljo pa na lepše, na sneg. Velika Lumpa si je želela smučat, mala Lumpa in mama pa tekat na smučeh. Tako smo si zopet izbrali Pokljuko. Ker nismo našli še ene družine za družbo (no prav veliko nismo iskali) smo s seboj vzeli, še mojo 12 letno nečakinjo, za družbo naši 9 letni smučarki. Že na poti na Pokljuko so me očarale res močno zasnežene smreke in dobro splužena cesta je bila dobesedno urezana v snežno pokrajino. Čudovito, vendar zopet mrzlo. Ta veliki punci sta jo ubrali v smer smučišča in za njima tudi Manimejker v tekaški opravi. Midve z malo Lumpo pa v sposojevalnico po male tekaške smučke. Medtem ko ji razlagam da bova vsaka svoje smučke nesli do steze, me že prekine in opomni, da to niso njene, ampak sposojene smuči.:) Tako se je nadaljevalo naslednjo uro s pripombami in z njenim nasmehom do ušes. Za začetek sva odšli do deklet na smučišče in nič se ni pritoževala nad klancem. Po klancu navzdol pa je celo pela in drvela kot sneta skira. Odšli sva še do stez, kjer je ona “tekla klasiko” jaz pa skate tehniko. Ker sem sama samouk tekač in ker nikoli nisem tekla klasike, sem se hitro počutila izgubljena in brez kakih pretiranih nasvetov za malo Lumpo. Malo sva špegali, ko je nekdo na strelišču imel učne ure drsenja brez palic s samimi smučmi in sva ponavljali vaji. Mali Lumpi je bil vse res zabavno. Predvsem pa jo skoraj nikoli ne zebe in jo vedno znova zanimajo nove stvari, povsem drugačna od starejše sestre. Čeprav nobena od naju ni točno vedela kaj počne, sva se neizmerno zabavali. Po kaki uri hecanja sva ponovno odšli do smučišča kjer smo pomalcali in seveda hvalili, ta-veliki dve, ki sta se bojda le malo kregali in predvsem res veliko smučali.
Manimejker je že odtekel svoj krog in tako sem bila na vrsti jaz. Izbrala sem si 7-8 km progo, no Manimejker mi jo je izbral. Sprva sem uživala, na koncu pa celo malo trpela, ampak sej vse to paše zraven. Edino kar sem zopet pozabila je maža za smuči, ki nikakor niso hotele drseti. Sej sprva je bilo kar fajn, ko si misliš se bom malo bolj matrala, ampak ko pa klancev noče biti konec in smučka na tisti kratki ravnini ne zdrsi, tebi pa je vroče, da bi se slekel do gat, pa veš da je še vedno minus in da te je prej pošteno treslo, bi pa res pasalo če bi le malo bolj steklo, tudi kaka plastenka vode bi prav prišla.
Srečala sem tri tekače in vsi smo bili očarani z naravo in nobeden ni vedel katera pot vodi kam, vendar pa prav tako to nikogar ni motilo, vsi so imeli nasmeh do ušes :).

2013-02-10 14.21.29 2013-02-10 13.54.32

Vmes sem veliko razmišljala o otrocih in njihovih dejavnostih in kako je res fino, da najdeš nekaj kar jim ustreza in kako jih to bogati. V veliki meri pa so te dejavnosti povezane z vaditelji, ki so glavni faktor tako pri motivaciji kot tudi pri razvoju. Pa naj gre to za inštrument, nek individualni šport ali pa skupinski šport. Hkrati pa te vaditelji, mentorji, trenerji v veliki meri vplivajo na gradnjo njihove samopodobe, karakterja in cele osebnosti.
Nedeljo sem zaključila s treningom plavanja in moram priznat, da sem kar utrujena, ampak tisto sonce, ki je včeraj sem pa tja pokukalo iza oblakov, mi bo verjetno v inspiracijo do naslednjega vikenda, glede na to da zopet sneži.


2 komentarja

Ajdna

Po 100-ih letih na izlet.

Včeraj so lumpe zmagale in smo šli v Tivoli na Lunini festival. Danes pa je bil moj dan, dan za izlet.  Sprva sem mislila, da jo bomo mahnili kar v Škofjeloško hribovje pa smo se na koncu odločili za Kamniške Alpe Karavanke.
Ajdna je bil cilj. To je vrh z razgledom na Stol in ostale bližnje vrhove. Hkrati pa je tudi Arheološko najdišče. Parkirali smo ob železnici in se sprehodili čez malo lepo vasico Potoki, vse do prvega potoka. Kjer smo bili seveda že žejni. 😉

 Pot se večinoma vzpenja ob potoku, nekje pa kar po potoku. Potoček tudi ponikne. Lumpi bi se seveda takoj igrali z vodo, pa sem obljubila, da si bomo igro z vodo prihranili, za konec.
 Pot gre vseskozi po gozdu in je kar precej strma in lumpi sta imeli kar nekaj težav. Malce igric, pa kak posladek in smo prišli do malega sedla. Od tu vodi na vrh ena zavarovana plezalna pot in pa pot pod steno naokoli. Tretja pot pa do tovorne žičnice za arheologe. Sprva smo stopili po plezalni, a hitro ugotovili, da je še prezahtevna za lumpi in obrnili na drugo pot.

 Tik pod vrhom so zelo lepo obnovljeni rimski zidovi pokriti s streho in opremljenimi z informacijami o najdbah. Kot nalašč za Manimejkerja. 🙂

 Na samem vrhu, pa je res čudovit razgled tako na Stol, kot na Bled in Gornjesavsko dolino.

 Sestop je vedno težji kot vzpon. Zato sta se pa lumpi veselili igranja ob potoku. Vmes smo našli tole lepotičko.

 Smo jo postavili v kozarec z vodo, v upanju, da se odpre. Kasneje pa še tile dve, ki smo ju pustili v gozdu. Čeprav zdaj berem, da bi takisto lahko naredila z njima :(.

Tale je pravtako romala z nami. Fotka je zelo slaba :(.

Tale dva gobana, najverjetneje vražja, pa smo le ovekovečili!

Zabava ob potoku je trajala. Gradili so jezove, medtem ko sem se jaz ukvarjala z mlinčkom. Ki mi nikakor ni uspel. Nujno potrebujem švicarski nož ali pipec. Tole je ta neuspešen poskus.

Smo pa na poti domov, zasledili čudovitega kar pri hiši, s svojim lastnim izvirom.


2 komentarja

Bohinj, triatlon jeklenih

Lani sem bila prav tako na jeklenih navijačica, le objave mi ni uspelo spisati. Tokrat sem vzela s seboj še Lumpe.
Glavna naša naloga je bila da na Uskovnici  Ninji N2 pripravimo superge, pijačo in gele in prav ta isto storimo še za Jeklenko. Start smo skoraj zamudile. Polno počasnel na cesti, minutka sem in tja ampak pok, smo pa le ujele.

Tudi jeklenki sem ujela v objektiv medtem ko Ninje N2 nisem našla. Nič zato, navodila sem dobila že po gsm-ju. Tako smo se odpeljale na Uskovnico.  Gužva je bila taka da smo avto pustile skoraj na Rudnem polju. Nič zato, malce sprehoda nam ne škodi.
Na menjavi je bila cela zmeda. Ruzake so premetavali sem ter tja. Me smo našle svoje dva, jih pripravile in čakale.  Tudi ostale ruzake so uspeli za silo urediti po številkah. Najbolj tečna situacija so tisti nervozni triatlonci, ki največkrat pomočnico še naderejo, ker jih ne pokliče dovolj glasno ali pa kaj podobnega. Medtem, ko so nekateri povsem mirni, se v miru preobuvajo in si nabirajo nove energije, medtem ko jih domači priganjajo :). Nekemu triatloncu smo vsi iskali vrečko (ruzak), ki je nekje izginila. Žena  nekega drugega tekmovalca mu je ponudila svoje superge in ta jih je sprejel in v njeni odtekel še na kočo.

Me smo opravile svoje dolžnosti  (punci sta fotkali:)) na menjavi in se sprehodile do Konjščice. Dobro da ni daleč, ker sta punci po parih metrih vzpona (res mali) začeli v duetu kašljat, tisto suho nabijanje.
 No na Konjščici smo si naročile žgance in štruklje in k mizi je prisedel starejši par, z kar nekaj vnuki. Malo smo kramljali o hrani in o triatlonu, bojda je njihov sin letos nastopil kot tekač v trojici. Med tem prisede najverjetneje še svakinja z vnučko (deset mesecev), ki se blazno otresa klobučka, je pa kar močno sonce, pa še piha. Nato pa na glavico poveznejo kapico.  Pa ne katerokoli kapico, kapico ki je nastala pod mojimi prsti. Kaj takega se mi še ni zgodilo:). Seveda jih povprašam od kje so jo dobili in razložim, da je nastala pod mojimi prsti. Me pa srčno veseli,  ko vidim,  da ljudje darila uporabljajo in da so jim poleg tega še všeč. Prav lepo presenečenje.

Takole smo pa poležavale na travi in čakale na jeklene tekače, da se vrnejo iz Vodnikove koče. Telim kravam ni hudega,  ko pa te začno prav butasto gledat pa proti tebi rinit, pa tudi ni najbolj prijetno. Na koncu smo odšle še na plažo, kjer so se Lumpe ob družbi še skopale, pod Skalco na podelitev in domov.
Super so teli Jekleni. Ampak vedno manj me mika, da bi se jih še kdaj udeležila. Približno tako kot Bohinj je res fajn in krasen, sam če bi bili Bohinjci malo manj “zagamani”, bi bilo pa še bolj fajn.


Dvakrat na hrib

Ko sem začela hoditi  v hribe sem rekla, da bom hodila le na toliko visoke, ki jih zmorem v enem dnevu. Namreč težko zaspim v večji skupini ljudi, torej bedim in posledično sem bolj utrujena, kot da sploh ne bi šla spat. Vendar v Sloveniji to ni problem, ker ga ni tako visokega hriba, da se ga ne da zrihtat v enem dnevu:). Ampak dva v enem dnevu, pa nikoli ni bil moj cilj.
No v petek pa so me etnologi iz društva Kozelec povabili, da se jim pridružim na 21. nočnem  pohodu na Polhograjsko Grmado (898 m). In smo šli. Iz Polhovega Gradca smo štartali nekaj čez 21h. Sama pot je super, luna je pa tako močna, da gor grede nismo potrebovali prav nobene svetilke. Zabavala sem se ob pripovedovanju njihovih prigod iz minulih pohodov in ob opazovanju zvezd. Ker letos res ni bilo mraz, bojda so večkrat gazili in zmrzovali, je bilo tudi nekaj pristnih mladcev, ki so obležali. Na vso srečo že v travi, tako da najverjetneje do skalovja niso prišli. Mi smo si gor grede utrli prav posebno pot (beri malce smo zašli), ampak vseeno našli vrh. Na samem vrhu (vsaj v našem času) ni posebno močno pihalo, je bilo pa nebo zelo lepo razpihano in je bil lep razgled nad razsvetljeno Črnuško gmajno (etno fora) in Ljubljano. Z nami sta bila tudi dva Američana trenutno nameščena v Črnuški gmajni. Moj fotič se je sicer vrnil iz popravila, bojda popravljen, vendar v temi ni hotel delat (torej ni poravljen 😦 ). Zato fotk nimam. Razen tegale dokaza, posnetega s telefonom:).

Na poti navzdol, pa smo ob klepetanju in hitrem koraku, kljub lučkam (bolj gozdna pot), falili odcep, ki bi nas bi pripeljal v Polhov Gradec in odšli v smeri Katarine. Vendar smo po 15 minutah narobne smeri (na opozorilo NE-etnologinje :)) obrnili in našli pravo pot.  Ena izmed šal je bila, da kljub temu, če se izgubimo, nas bodo zaradi mojega kašlja  (tak kot od starega kadilca) zagotovo našli :). Ja počutje je sicer že mnogo bolje, a kašelj in nahod vztrajata!
Imeli smo kar veliko postankov, vključno z velikim na turistični kmetiji Gonte, kjer so se nekateri ob domači muziki tudi zavrteli. Tako da sem bila doma šele ob 3h zjutraj in kot se za soboto spodobi, čez dobre 4 ur sem imela še dodatni dve zverini v postelji. Prepričala sem ju, da me pustita še kako urico in potem smo kovali nove plane. Zunaj je bilo prelepo sonce. Družba za plezanje nam je na žalost zbolela,  tako da smo se nagibali bolj k kakemu primorskem hribčku, pa nas je moj brat prehitel z povabilom na Katarino. Otroci so vedno za, kadar je družba dobra, tako da smo odšli na Katrino.
Kekec je dobil svojo palico in nas zabaval s Kekčevo pesmijo. Aha, tokrat smo imeli s seboj tudi dedka. Tako, da sta na sliki najmlajši in najstarejši član odprave. Fotič je tokrat delal. Nimam pojma kaj mu je???

 Starejši dve sta tako močno opletali z jezički, da sta na noge dostikrat  pozabili, ampak sta kljub temu, veselo prisopihali na vrh.

 Manimejker, pa je bil seveda najbolj navdušen nad hrano. 🙂

Zunaj je zopet sonce. Čudovito!!! Lušno je bilo in predvidevam, da vam tudi godi tole sonce!


3 komentarji

Podaljšano poletje

Ga ni, ki bi se pritoževal čez tole vreme.
Včeraj smo skočili na Katarino. Pravzaprav smo se me tri, pridružile bratovi odpravi. In zopet je bilo zelo vroče. Vendar smo se v senčki podprli  s kosilom in pot navzdol nam je bila bolj naklonjena.

Manimejker, pa si je zaželel izleta na morje. Tako sem se danes zbudila ob 6h. Vstala pa sem minuto pred sedmo in se po 100 letih odpravila na jutranji tek. Dan, ki ga začneš s tekom v sončnem jutru, res ne more biti slab. 🙂 Ob 10h smo nakupovali sadje pri sadjarju in malo za tem  smo že razgrinjali brisače na Debelem Rtiču. Morje je še toplo. Kopalcev malo. Midva sva uživala v branju ob šumenju morja. Lumpi pa sta kartali v hiškah in se igrali mali tabornici.

Super je bilo. Zaključili smo s pizzo in sprehodom čez Koper in hitrim mimohodom čez Lunin festival.
Nikoli mi ni bilo jasno tole primorsko obešanje perila! Predvidevam pa,  da tu prebiva celotna nogometna ekipa. 🙂

Poletja kar ni konec. Se že veselim naslednjega vikenda.