tinasurfazavas

Category Archives: hribi


by

Z otroki na Polhograjsko Grmado

Zvečer me je Manimejker presenetil z idejo da bi šli na kak hrib. Ker sem imela v planu daljši tek in popoldanske aktivnosti sem malce zavihala nos, vendar sem se hitro premislila in predlagala krajši (pol dnevni) izlet na poznano destinacijo, da bo za ziher kratka! 🙂  Pa smo šli na Polhograjsko Grmado. Meni ljubo destinacijo. Pa je bilo res vroče! Predvsem tisti del od cerkvice do vrha. Tam otrokom vedno zmanjka motivacije, danes pa bi jo kmalu še meni :). Hitro sem ju začela hecati,  da višje ko smo, bolj je cerkvica mala, taka za u žep. Kot majhna hišica iz lego kock. Na 10 korakov smo merile.

In se privlekle do dreves in od tam je spet šlo. Na poti navzdol, pa smo srečali kar nekaj kričečih otrok. Mali 3 ali 4 letnik je kar s palico mlatil svojega očeta, dokler mu jo ta ni zabrisal v dolino. Pol je bil pa šele jok. Hecno mi je, da mi je bilo takoj  jasno, da je fante vajen počitka ob tej uri in pravzaprav ni bila njegova krivda, ko je udaril histeričnega po incidentu. Njegovo telo je navajeno počitka ob tej uri. Rada bi kdaj sebe videla v podobni situaciji, da bi znala precenit kaj je prav in kaj ne. Sigurno, se nam je kdaj kaj podobnega pripetilo,  pa se trenutno (na vso srečo) tega ne spomnim. Priporočam, da se starši z mlajšimi otroci odpravite bolj zgodaj, da bodo ob počitku že pri avtomobilu, če seveda niso še tako mali, da jih ob morebitni utrujenosti naložite v ruzak in odspijo svojo kitico.  Pa da ne bo kdo mislil, da me motijo kričeči otroci. Sploh ne! Bolj ko drugi kričijo, manj svoje slišim! 🙂
Drugače pa je res lušna tura. Vrhnji del, ko je malo bolj strm, se mojim Lumpam zdi  nevaren, ampak se spopadeta z njim in sta potem navdušeni na vrhu.  Do hribov je pa itak treba met rešpekt. A ne?

Ambasadorka 🙂

 V koči smo se posladkali  z pehtranovim pecivom in štrudlom. Brez tega itak ne gre, pa tudi gumijaste medvedke sem imela, za pogumne planinke. Pri sestopu  (Mačkov graben) so pa potoki tako zabavni, da otrokom hitro mine. In ker na koncu pride najboljše,  smo utrujene nogice pohladili v mrzlem potoku  kot pravi planinci :).


by 3 komentarji

Prva 1/2 počitnic

Ne vem če sem že omenila, da sem mlajšo Lumpo izpisala za dva meseca iz vrtca. A zakaj? Najbrž res nisem razmišljala. Sem nekako mislila, da ker bo velika doma … Res nisem razmišljala! Velika Lumpa  vzame knjigo in bere, medtem ko je mala ko kaki kuža, ki s povodcem hodi po stanovanju in laja, da jo bo kdo peljal porabit energijo. Drugače pa izzove ta večjo in na koncu mene boli glava, sosede pa ušesa. Noben problem ni biti cele dneve z otroki, problem nastane, ko bi rad še kaj postoril poleg tega. Poleg tega imajo različne interese in potrebe, saj sem različnost energije že omenila. Tako ali tako je treba poskrbeti in nakupit še za vseh 5 in najst obrokov na dan …
Torej glavna je organizacija in nek ritem. Pretolkle smo se čez polovico počitnic, vendar me je ta del z Manimejkerjevo odsotnostjo precej skrbel. 24 ur na dan 13 dni s puncama, brez ure predaha se mi je zdelo, kot da mi bo zmanjkalo zraka.  Na srečo me je rešila tašča, ki ju je vzela čez vikend k sebi, tako da sem si vzela prosto  in  odšla v Bohinj.

  Letos ne bom jeklenka! Sem se pa zato družila z jeklenimi in moram priznat, da zaostajam v vseh pogledih:))). Je pa Bohinj res lep. Žal mi je, da je vreme  tako nagajivo, saj bi res rada skočila na kak hrib. To da sem se zvrnila s čolna in namočila ključ od avta, pa raje ne omenjam. Tudi kolesarjenje v dežju je posebno doživetje:).
Smo pa včeraj skočile na Šmarno in še sreča, da so ovce in koze, ker mišk spet niso imeli.

Za jutri sem obljubljala Trnfest, pa slabo kaže z vremenom.  Jaz takega poletja ne pomnim. Še sreča, da smo bile edini vroč teden na morju.
Kako pa vi prenašate tele “zimske” temperature?


by

Ljubljanska gora

Najbrž vam je takoj jasno o čem bo govora.
Včeraj popoldne sem imela frej. No frej! Enkrat na teden si pa tudi lahko privoščim:). Moja tašča pride enkrat  na teden zabavat lumpe in jaz navadno to izkoristim za kake športne aktivnosti. Včeraj sem se navkreber podala kar sama. In v vednost tistih, ki me boste spraševali zakaj vas ne povabim zraven, naj povem, da se tudi jaz  pustim vabit!
Sem pa prišla do nove ugotovitve: po novem se pozdravljajo kolesarji, medtem ko je to za Šmarnogorce španska vas. Hecno! Kakorkoli,  jaz sem uživala v preskakovanju korenin.

Mišk nisem jedla sem pa zvonila!


by 4 komentarji

Ratitovec

Včeraj zvečer sva si z Manimejkerjem  po priporočilu Sandre ogledala film in moram reči, da po njem nisem prav hitro zaspala. Vsekakor je vreden ogleda, tako kot je tale knjiga vredna branja.
Za kontrast pa smo danes vsi vstali ob 8h! To se  pri nas še nikoli, ampak res nikoli ni zgodilo. Lumpi sta za vikend navadno zgodni, vsaj ob 6h, če ne še prej. Kljub pozni “rani” uri smo bili 10.40 že v vasi Prtovč in iskali prosto parkirno mesto, da zagrizemo v hrib.
V dobri uri in 20 minutah, pa smo bili že pri koči in se mastili z dobrotami.

Punci sta namigovali, da je moja pehtranka boljša in da so flancati na Rožniku tudi boljši. Prvo zagotovo drži :),  druga ugotovitev pa že smrdi na preračunljivost, saj so bili flancati odlični.
Sneg in  flancati so bili za Lumpe prav gotovo pozitivno presenečenje.

Otrok je bilo vseskozi polno in prav noben se ni nič pritoževal. Tudi rož je bilo na tisoče in kar nekaj smo jih prinesle, da jih bomo stisnile med knjige in ustvarjale herbarij.
Pri sestopu,  pa je seveda odzvanjala Kekčeva pesem ob topotu palic. 🙂

Ob dveh sta Lumpi že kinkali v avtu in 15 minutni dremež, jima je povrnil vso energijo. Tako, da sta pri kosilu žicali, če ju peljeva še rolat ali pa kolesarit. Midva pa sva komaj držala oči odprte.

Ja kaj bi dala, da bi tudi moja regeneracija traja 15 minut in ne dva dni :).
Res je bil lep vikend in upam, da ste ga izkoristili!


by 6 komentarjev

Prijetno utrujena

V petek mi je kazalo blazno slabo. Zvilo me je v dveh urah tako, da sem se samo s termoforjem pobrala v posteljo. Kasneje zvečer pa sem dobila tako “nespodobno” povabilo. Na katerega sem se odzvala nevedoč, kako bo z menoj takrat.

V soboto sem celo šivala. Čisto sem padla v dinozavre. Nečak je namreč danes praznoval 6. rojstni dan in njegova mama mi je naročila kapo. Do sedaj so ga zanimali samo avtomobili. Sedaj pa mu je menda carski Triceratops. Menda pa je tudi Stegozaver  cool. Še dobro, da obstaja internet. Najprej sem se odločila za slednjega, se mi je zdelo lažje. Na koncu sem res padla noter in naredila še zahtevnejšega. No pa to sploh ni najpomembnejše,  saj sem kape delala zvečer in jih nisem poslikala 😦 .Upam da mi pošljejo sliko na modelu in potem objavim.

Danes  sem vstala malo pred sedmo, vzela sposojeno opremo (hvala Bernarda) in se napotila po eno Jeklenko in nato v Kranj po drugo Jeklenko. Punci sta me povabili na turno smuko. Torej odprava treh Jeklenk.
Vremenska napoved ni obetala, ampak me smo se zabavale že v samem štartu. Smeha in idej nam ni manjkalo. Na Pokljuki je bilo kar precej ledeno, tako da smo z avtom jemale zalet, da smo se po ledeni stezi prebile na želeno parkirišče. Namestile smo si vso opremo in sledili so seveda napotki glede hoje (moja prva prava turna odprava). Po parih metrih sem se že slačila in sopihala. Kasneje  na  Blejski koči je termometer kazal 7 stopinj C.

 Tu sem bila že kar precej utrujena, vendar nebo se je kar odprlo. Sonce, sneg in gore naredijo svoje. Odločile smo se, da nadaljujemo brez počitka. Jeklenki sta pridno čebljali in moj zaostanek se je vedno bolj povečeval. Seveda sta me vedno čakali, vendar vedno dlje.

Res sem brez osnovne kondicije in noge so me že kar precej bolele. Fotografirat nisem mogla vedno,  ko bi hotela, ker potem pa bi bila res v prevelikem zaostanku.

Zaradi slabe napovedi je bilo bore malo ljudi in tako smo tik pod vrhom srečale nekaj veseljakov, ki so malicali v luknji in kasneje še nekaj smučarjev na vrhu. Tu je kar precej pihalo. Oblekle smo se in odločile, da bomo tudi me malicale v luknji:). Hmmmm,  luknjo smo zgrešile in in se odločile, da bomo uživale v smuki do koče in tam malicale. Vendar moje noge niso bile najbolj srečne. Sneg je bil na vrhu spihan in pomrznjen, kasneje pa seveda  težak,  južen. Vendar nekaj lepih zavojčkov mi je vseeno uspelo in kar precej sem vriskala. Nisem pa vedela, da sledimo nekim sledem in da ne vemo, če so le te prave. Oziroma če se ni ta, pred nami, tudi izgubil.:)

Tole je ena takih tipičnih “We have everything under control. Not really! :)”

Oh, ja. Odločile smo se, da malo pomalicamo sredi gozda, ki je res precej gost za smučat. Seveda nismo vedele kje smo. Pač nekje v Pokljuškem gozdu. Kjer je res veliko smrek. Nek občutek nam je govoril, da moramo bolj desno in to je bilo vse. Punci sta spraševali, če ima katera GPS in spomnila sem se, da ga imam na telefonu, vendar  ne vem kako deluje. Ni nam kaj dosti pomagal, pika sredi gozda brez nekih vrisanih malih poti. O.k. gremo bolj desno. Meni se zazdi, da vidim cesto in zazvoni mi telefon. Manimejker. Kliče me kako nam kaže, saj gremo popoldne še na rojstni dan. Predlaga mi naj pogledam še na Google map, če nas najde in v tistem zaslišimo ljudi. Juhuhu! Sicer pa je bila res cesta pod nami. Trije turni smučarji nam dajo navodila, kako do našega avtomobila.  Dekleti sta bila zadovoljni, saj po poti, kjer sta me mislili peljati, bi precej dlje drajsale cesto in manj smučale. Vse se je izšlo tako kot je prav. Prišle smo do avtomobila zelo zadovoljne. Kar na hitro smo se odpravile proti domu.
V avtu sem končno poskusila ajdovo torto, ki jo je spekla Jeklenka N in bila je res hudo dobra. Splačalo se je čakati nanjo:).

Punci, hvala za tole povabilo, bilo je res lušno. Kljub temu, da Mrežce veljajo za precej nezahtevno turo, sem  kar precej utrujena in z nasmehom odhajam predčasno v posteljo:)!