tinasurfazavas


7 komentarjev

Dunaj

Plan je bil malce drugačen od realnosti. Sploh ker sem se na Dunaj prijavila oktobra, po lušno odtečeni Lj. polovički v snegu. Čas me je skoraj povozil. Tri tedne pred polovičko, me je zgrabila panika in sploh nisem bila več prepričana, da bi šli vsi 4 je na Dunaj. V zadnjem trenutku, teden pred odhodom, sva le rezervirala en hostel in v soboto zjutraj smo odrinili.

Zadnji teden pred odhodom se mi je toliko dogajalo, da sem mislila plane glede maratona in ogledov narediti kar na poti. V 4 urah vožnje komot preberem  vsa maratonska navodila. Vse lepo in prav, samo kaj, ko so Manimejkerju v petek popoldne v Zvezdi ukradli denarnico z dokumenti. Tako sem morala na avstrijski strani še za volan. To mi res ni pasalo. Kakorkoli, pozabila sem na maratonske plane in zavili smo direkt v živalski vrt. Puncama se je mešalo, kar nista vedeli, kaj bi si prve ogledali. Vsaka naslednja žival nas je bolj impresionirala. Mene npr. tale povodni konj.

Sploh si nisem predstavljala, da ima tako ogromno glavo in tako kratke noge. Čudovit je. Lumpi sta stvari povezovale z risankami. Cody Mavric pa veliki Z, pa Kung-fu panda, pa Nemo, pa žerjav pa…P1130795
P1130786

P1130813

P1130876

P1130851

Velika Lumpa nama je porezala noge. 🙂

Uglavnem 4 ure živalca nas je pošteno utrudilo. In mene je takrat prešinilo, da bi morda bil res skrajni čas, da odidemo po številko. Manimejker je lociral prostor, kjer pa so že vse lepo pospravljali. Ura je bila že več kot 19.00 in seveda me je panika ali bom sploh dobila številko. In ja, številko sem dobila, čipa pa ne več! Bojda naj bi bila možnost, da ga dobim še na štartu. Vesela sem bila številke. Odpeljali smo se do hostla in Manimejker je Lumpe odpeljal na večerjo, jaz pa sem ostala v sobi in uživala v 20 minutah tišine z maraton brošuro. Sploh nisem vedela, da v nedeljo ni možnosti več dviga številke, tako tudi čipa kasneje ni bilo nikjer za dobit. Lumpe se od vse zoo-evforije in pogradov v sobi nista mogli umiriti. Hoja je vseno naredila svoje in sta zaspali, skupaj z menoj. Jaz sem se žal zbudila že ob 2h zjutraj in potem pomalem še dremala do 6:30. Ni fajn biti tako neprespan. Noge so bile malce natekle od hoje in sem jih namazala z ogrevalno hladilno kremo. Tudi po podplatih! Pojedla sem svoje muslije in izgubljala živce ob razposajenih Lumpah v pižami. V tem trenutku mi je bilo pošteno žal, da sem se odločila da gremo vsi 4-je. Preveč šundra, preveč mama obveznosti, preveč vsega. Ko smo se končno zbasali v avto je nastala tišina. Pripeljali so me do štarta in nahitro stresli iz avta. Srečna sem odskakljala, v mislih sem imela 2uri tišine in nobenih “Mami-jev”. Ja glej ga hudiča, gele sem pustila v žepu od jopice! Kaj naj jih kličem? NE,  bom preživela tudi brez, sej bodo cukri na poti. Kaj pa zdej? Lulat valjda. Vrste za WC spet nenormalno velike, pa najdem ženski pipi stop za avtom. Kiklca mi spet lepo pokrije zadnjico. Zavrtim številko roza kiklce, pa sploh ne poveže . Poskusim kar nekajkrat in končno zvoni. Nič, poskusim še lilasto in tudi tu imam težave. No Akvarij me pokliče nazaj in pridružim se jim v boksu. Takole naju je ovekovečila. Jaz sem naju hotela na cilju, pa sem pozabila. :(. Štartali sva skupaj in tekli nekaj km skupaj in kramljali, na 7 km je mene pobralo. Pa mi je Akvarij podarila en gel in res mi je pomagal, vendar so noge kljub temu postale težke. Vroče je bilo zapop… Res nekih 19, 20℃, pa celo pot sonce (mam barvo po nosu). Jaz sem postopoma popuščala, Akvarij pa je nadaljevala v tempu. Vmes me je povsem zvilo, spet mi je piskalo v ušesih, najverjetneje previsok utrip. Aha pa pulzer sem imela na sebi (čist nov), ampak sem pred štartom ugotovila, da dela z endomondom na aplikaciji joga, na run pa ne! No, uglavnem vmes sem začela hodit in se pogovarjat sama s seboj. Štantov z vodo je bilo kar veliko. Vmes so bile tudi samo pipe, kjer sem se cela zmočila, saj so me podplati dobesedno žgali. NIKOLI si ne mažite ogrevalne kreme po stopalih. Sem imela občutek teka po žerjavici! Na štantu z bananami (edini štant s hrano), je bila katastrofa. Lončki, voda in olupki po tleh, če se tam ni kdo polomil naj me koklja brcne. Jaz sem teh nekaj metrov prehodila. Prenevarno za tek. Pol gela sem še šparala tam do 17 km in se prepričevala,  da te slabe pol urce počasnega teka pa res ne morm netečt. Noga pred nogo, noga pred nogo… Pa ja šlo. Itak da je ciljna ful dolga in sem se zmotila, saj sem privlekla telefon v roke že pri prvih tablah cilj (da bom imela vsaj en rezultat), kar najverjetneje pomeni, da sem 500m finiširala, ampak ker sem slišala U2- With or Without You sem pela “šprintala” in v cilju spustila solzo ali dve. Neverjetna kombinacija. Brez Akvatrijinih gelov in U2 ne bi zmogla. Tako da, iskrena hvala Akvarij-u in Bono-tu.
2013-04-14 12.11.59-1

Navijačev polno, trasa odlična, vreme malce prevroče za moj okus, Dunaj čudovit. O organizaciji pa lahko povem le to, da seveda sem razočarana, da nisem dobila čipa, ampak je pač moja napaka (nujno si grem kupit lastniški čip), da nisem dvignila številke takrat, ko bi morala. Samo kaj ko so otroci zmeraj prioriteta, porkaduš! 🙂 So mi pa poslali kodo za Salzburški maraton, kjer imam brezplačno štartnino (5. maja) :).

Štart je odlično organiziran, saj spuščajo levi, pa desni, pa spet levi box in gre res vse po planu. Na štantih je voda, pa nek power drink, pa enkrat banane, nobenih cukrov, piškotov, pomaranč za razvajance iz Lj maratonov :). Tuš je v vojaškem šotoru, še kr hecn, pa brezalkoholno pivo na cilju ni nič kaj preveč okusno. Glede na to, da je bil to moj prvi tuji pol-maratonček, končno lahko primerjam in rečem da je Lj. maraton odlično organiziran.

Zase pa vem, da ne grem več v takem stanju na daljši tek od 10 km, ker je živa muka, komaj čakam, da se spravim k sebi in da bom zopet z užitkom tekla. Aja, pa danes sem presenetljivo o.k.

Po maratonu smo si privoščili pravi weinersnitchel in mali Lumpi se je nasmeh narisal do ušes. Dober je bil, pa malo pivo tudi.


2 komentarja

Tekaška krila

Za 17. Lj. maraton sem sebi zašila prvo bleščičasto krilo, ki se je super obneslo, predvsem pri skakanju v snežno belem gozdu, kjer je uspešno zakrila mojo zadnjico. Več tule.

Malo je trajalo tako kot večina stvari pri meni :), da sem jo dodelala in zdaj je nared. Če si jo želite, jo pri meni dobite,  samosvojo bleščičasto krilce! Za frfotanje v vetru, za podiranje rekordov, za popestritev dneva ali pa kar tako, ker imate radi lepa krilca. 😉

kiklca tek6 kiklca tek5 kiklca tek4 kiklca tek3

Krilo je iz tanke prosojne mreže na katero so nalepljene bleščice (material za plesna oblačila) tako da je super lahka in zaključena z gumirano nedrsečo elastiko, tako kot jo srečate na kakih smučarskih gamašah, smučarskih  hlačah ali pa bundah. Ni primerna za samostojno nošnjo (mogoče za zelo drzno tekačico), ampak za čez dolge, tričetr ali pa čisto kratke hlače. Pere se ročno. Upam, da bo postala ne-pogrešljiv kos vaše športne garderobe ;). Za tiste, ki pa imate neukrotljive lase kot jaz pa lahko izberete še ujemajoči se trak,  da bodo lasje ostali tam kjer ste si zamislile.


7 komentarjev

Pot ob žici, petič

Teden je minil kot bi mignil. Glede na tri dni vegetacije ob migreni, to ni nič čudnega 😦 .  V času ko naj bi počivala in se filala s testeninami, oziroma OH, sem res da počivala, ampak tudi bruhala. V petek, ko se mi je glavobol po 12 h urah zopet pojavil, me je pa malo panika grabila. Miss Retro mi je zamešala odličen sokec z ingverjem, vmes sem seveda pogoltnila še painkiller in odšla domov  v sivkino kopel in nato v posteljo prepričana, da se zjutraj zbudim o.k.  Zbudila sem se povsem trda. Vsi so še spali in privoščila sem si malo joge in začela s tekaškim zajtrkom.
Strah in trema glede na situacijo sta bila upravičena in res sem se bala, da me bo zvilo nekje na poti.  Ninjo št. 2 sem prosila za gel, ker glede na situacijo nisem imela čas za pripravo na tekmo in sem v zadnjem trenutku koordinirala. Gužva je bila nepopisna in vrsta neskončna. Postavili smo se povsem zadaj. Hitra domena je bila, da jaz narekujem tempo in sicer po ravnini 5.30 do klanca, nato pa: “Tišat kokr gre!”.

Zaradi gužve se je plan porušil že na prvem kilometru in vijugali smo vse do vznožja Golovca. Tu naletim  na znanca Olimpijca ( 4 x 100 m), ki se ravno povleče na stran. Nekdo iz ekipe je imel najverjetneje težave. No, vsaj šprinterje smo prehiteli :). Končno voda in iztisnem gelček, pa takoj tek naprej. Gužva! Spet se malo potožim, tokrat glasno, če ne bi morda hodeči hodili po eni strani, da je kaj prostora za tiste, ki bi tekli. Gospa iz ekipe Helene Žigon me miri, da je pot še dolga in nima smisla biti živčen. Živčna nisem bila. Če je zakaj migrena dobra, je pa za moj prag tolerance, ki ga vedno uspešno nastavi na ničlo.  Gospem itak svaka čast, če bom jaz pri njihovih letih še tekla tek trojk, bom hodila direkt tam, kjer bom hotla 🙂 .  Tako ali tako ni bilo namenjeno njim. Dragi so-rekreativci, vsi veste, da smo si ljudje različni. Nekaterim je to le druženje, nekaterim je druženje s športom,  nekaterim  pa je tekma, tekma. Meni osebno je to prijetno druženje s preverjanjem pripravljenosti in kadar mi ( v tem primeru nam) uspe izboljšati rezultat, od prejšnjega leta je to le še češnja na vrhu smetane. Ljudje smo različni in priznam, imam neko tekmovalnost v sebi, ni tista na živo ali mrtvo,  ampak če se trudim z nekimi treningi, se mi zdi edina smiselnost nek rezultat. Ta rezultat pa je za mene v številkah. Pot na Golovec pač ni široka, sam ni pa stezica, tako da ne vidim potrebe, da jih po 6 v vrsti hodi v lahkotni debati in da morajo tisti, ki si želijo teči skakati po jarkih, da lahko tečejo. Tu je seveda tudi naša napaka, da nismo šli v vrsto in začeli s hitrejšimi tekači. Kar je po eni strani tudi šola za nas.  Uglavnem v klanec ni bilo samo vijuganje, ampak precej skakanja v jarke in res počasen tempo, čeprav v danem trenutku se mi ni zdelo tako počasi. Vročina je pod drevesi malo popustila, a žeje je bila ogromna. Vodo smo zajemali kar iz lavorjev, jutri bo zagotovo zopet razcvet herpesov. Klanec navzdol sem spustila  a  Manimejker naju je z bratom hotel upočasniti, v smislu, naj se šparava  za ravnino. Ha, meni je bilo kristalno jasno, da midva z bratom tam ne bova nič pridobila, ker sva oba,  zelo občutljiva na vročino. Edino Manimejker jo v naši družini res dobro prenaša. In ko pridemo na ravnino, Manimejker kar poskoči, midva z bratom pa capljava za njim. Dober kilometer do cilja  me zaštiha nekje v žlički, mogoče želodec, ni bila prepona, ne da mi dihat. Vstavim se. Dvigujem in spuščam roke, zraven pa globoko diham, medtem, ko me Manimejker vspodbuja kot nadležna muha. Stisnem zobe in komaj premikam noge. Zadnje metre se primemo za roke in celo prehitevamo v ciljnem klancu. Stop. Ura se vstavi na 1:19:02.

Z bratom poiščeva senco in vodo, Manimejkerja izgubiva. Brat se sesede, ampak na srečo ne zleze skupaj, je pa popolnoma tiho. Jasno mi je, da je šel do konca, koliko do konca zvem kasneje. Priskrbim nama pomaranče in banane in počasi prihaja k sebi. Jaz čutim ponovno žulje na nogah  (enako kot na Kraškem)in še odlepljen podplat copata.  Res rabim nove superge! Drugače pa sem zadovoljna in bolečina je odšla. Počutje je super.
Doma ugotovim, da je to naš 5. tek  Pot ob Žici in tudi najhitrejši, čeprav le za 31 sekund hitrejši od dosedanjega najhitrejšega. Tudi to je nekaj.  Po kasnejši natančnejši analizi ugotovimo, da se je najbolj skuril brat, ki se mu je na koncu dvignil pulz na 193, pa res ni več rosno mlad.
Drugo leto moramo prej v vrsto,  da bodo klanci hitrejši, pa da vidimo za kolk sekund bo to ;).
Aja, fanta sta popoldne počivala z glavoboli, jaz pa sem se končno počutila živo. Včasih mi res ni jasno, kako deluje naše telo, predvsem pa moje.


2 komentarja

Sapramišja sreča

Velika lumpa je med rojstno-dnevnimi darili dobila tudi karte, ali bolje rečeno druženje ob gledališki predstavi Sapramiš 2. In tako smo včeraj prvič obiskale, obiskali  Mini teater. Predstava je super, kostumografija je krasna in igra tudi.  Otroci so se zelo vživeli.
Jaz sama sem bila navdušena nad songi, ki gredo hitro v ušesa, čeprav se mi zdi, da je delno zaslužna tudi vokalistka, Sapramiška (Vesna Zornik).  Vesne Zornik seveda nisem prepoznala, se mi je zdel pa glas znan :)). Včasih sem res  en Zombi.

Seveda sem doma ugotovila, da je songe uglasbil Mitja Vrhovnik Smrekar. Ta isti, ki je napisal skladbo za Gremo mi po svoje. Tako da sem kot zgleda, postala njegov velik fan.

Velika Lumpa je trenutno navdušena nad nauki v zgodbah. In nauk Sapramiške 2 je:  Vsak je sam svoje sreče kovač!