V sredo  sem zaključila predbožične nakupe. O.K. manjkale  so  mi samo še rokavice za veliko lumpo. Kar nekaj stvari sem naročila prek neta in vse je pravočasno prišlo. V četrtek pa sem se v svoji losovski opravi ( ja Alcessa se zgodi), odpravila na pošto, po še zadnji paket. Hmmm, paket je bil na Manimejkerjevo ime, zato sem s seboj vzela tudi njegovo osebno. In glej ga zlomka spet ena hudo inteligentna poštna uslužbenka. Predložim ji listič in moževo osebno, zahteva še mojo osebno in potem pridiga:“ Po novem potrebujete pisno pooblastilo!” Seveda začnem pihat čez nos in ušesa in se razburjat, da naj mi ne serje in naj mi za božjo voljo da tisti paket. No, ne prav s temi besedami, ampak ton je bil pa ravno tak. Ona pa:” Gospodična, tako je to po novem!“” Za vas gospa! ” jo precej nejevoljna popravim. Komplimenti se mi v tem primeru ne zdijo na mestu! Kje je tu logika? Zaprem gobec in oddirjam ven iz pošte. Derem se na telefon nič krivemu Manimejkerju.  Kaj takega pa še ne! Medtem, pa me prešine. Seveda bi bila ideja minuto prej, še bolj dobrodošla. Odidem v bližnjo trgovino, eno tistih 300 sit shop, nimam pojma kako se zdaj imenuje in vprašam po belih listih. Prodajalka mi iztrga en list iz svojega bloka. Pred trgovino nakracam pooblastilo. Saj veste tisto:
Spodaj podpisani Manimejker pooblaščam Surfačico Tino za prevzem paketa. Itak da brez Spoštovani in Hvala lepa , ker sem čist preveč razjarjena.
Nato odidem nazaj v vrsto na pošto. Odprta sta dva okenca, vrsta pa je samo ena. V bistvu niti ne vem, če si želim k ta isti uslužbenki saj bi težko držala jezik za zobmi. Na  srečo pridem na vrsto pri drugem okencu, kjer mi druga uslužbenka brez težav izroči paket. Ima me, da bi kot moja starejša lumpa pomahala pred drugim okencem v stilu ”Jaz imam pa paket, ti pa ne!”, pa se zadržim. Kupim čokoladko v trafiki in jo nesem prodajalki, ki mi ji prihranila kar dolgo pot.