tinasurfazavas

Category Archives: osebna filozofiranja


by 4 komentarji

Zabava na svoj račun

Enkrat, ali pa večkrat, sem že pisala o tem, kok zelo “BLOND” znam bit’.  Danes je bila spet ena taka situacija,  ko mi na koncu žarnica posveti v glavi.

Dve dekleti sta si zaželeli flisastih kiklic. Eno od niju poznam, njeno kolegico,  pa  le na videz in po mailu. Ta druga pravi, da bo poslala brata, da dvigne krila pri meni.

Danes me kliče brat ( te ta druge) in se predstavi z imenom in priimkom,  se mi je zdelo ful znano ime, sam ni se mi še žarnica posvetila. Odhitim pred blok in ko ga vidim, mi je pa žarnica posvetila.  Gre namreč za bivšega slovenskega vrhunskega športnika. Sicer sta si s sestro zelo podobna in bi lahko že prej vsaj posumila,  itak, da je priimek enak, sam kaj, ko mi pamet ne služi vedno najboje. Najverjetneje posledica včerajšne vročine. Vsak izgovor prav pride. 🙂

Komaj sem se zadržala, da nisem ponovila njegovega imena, ko sem ga videla. Prav polepšal mi je dan, že več kot uro se smejim na ta račun.

Kaj pa vas zabava v tem snežnem metežu?


by 2 komentarja

Plezanje, kje, kdaj, kako…

Milijonkrat me je že kdo vprašal tole in tudi jaz sem se to spraševala 15 ali pa  več let nazaj. V študentskih letih sem se namreč navduševala nad mnogimi športi in tako sem na jadralskem tečaju spoznala super družbo. Na nekem jadranju pa je nekdo omeni, da je šel s prijateljem plezat. Takoj sem zapopadla idejo, naj mi predstavi prijatelja in da bi se tudi jaz rada preizkusila v plezanju. Kmalu zatem je peljal celotno ekipo jadralcev na umetno steno v Pirniče. Mene je v trenutku prevzelo.

Najverjetneje  ni minil niti mesec, ko sem bila že z drugim prijateljem (gel sponzorjem) in njegovim znancem (Ninja) v Napolonici in lezla prve svoje prave smeri. Glede na takratno suverenost, sem prvič v plezališču kar vpenjala in ta isti dan lezla že večraztežajno smer v Sesljanu. Tu sem bila pa presrana. Na štantu se nikakor nisem mogla usesti v pas in sem se vseskozi držala stene. Predvidevam, da sem bila tako navita kot nikoli v življenju in še zdaj se spomnim, kako sem bila srečna konec tega dne.

Ninje smo ta dan postale Ninje in začeli smo plezat. Čez zimo smo plezali v Pirničah, spomladi  pa smo se nekajkrat odpeljali v Paklenico in 1x tudi v Arko, kjer je bilo pa zame takrat top of the top.

Kakih večjih težav nisem imela in hitro sem zlezla 6A in to je bilo to. Večjih ciljev si nisem upala postaviti. Večraztežajne smeri pa so mi bile z vsako na-novo preplezano smerjo ljubše.

Hotela sem napisat, da je bil moj prvi stik s plezanjem z visoko umetno steno,  kjer potrebuješ pas, vrv in plezalke. Smeri se napeljejo in potem lezeš smeri na top rop. In ko enkrat zlezeš vse smeri (v Pirničah 4) je to, to.  V tistem času je v BTC-ju delovala tudi mala stenca, mislim da se je imenovala City-wall. Ko smo iz Pirnič prvič prišli tja, smo bili izgubljeni. Sploh nismo vedeli kaj početi z vsem tistimi oprimki. Edini izziv smo našli v plezalcih, ki so preplezali cel strop. Mi pa smo bil takrat absolutno premalo močni za kaj takega. A počasi smo se navadili in si sestavljali kake izive. Stena je kasneje izginila. Jaz pa sem vmes prekinila s plezanjem, kar za nekaj časa.

Ko sem ugotovila, da bi se rada vrnila in da mi je plezanje res blizu, smo poiskali novo steno in jo začeli obiskovati. Spet nam je zmanjkalo motivacije in velikokrat nismo vedeli kaj bi počeli na steni, vse dokler nismo opazili organiziranih skupin in nagovorili Štefana, da bi tudi mi imeli svojo skupino. Tako imamo sedaj že tretje ali pa četrto leto vsak četrtek (zimski čas) organizirano plezanje na Steni.  Super je. Štefan nam sestavi nekakšen program vadbe, različne smeri ali  bolderje, vaje za stabilizacijo trupa in podobno trpinčenje in nas sproti še popravlja. Vmes je seveda veliko časa za druženje. Ninje trening obvezno zaključimo še z debato ob pivu :).

Tako sem ugotovila, da je plezanje precej družaben šport v primerjavi z ostalimi mojimi športi in da mi je prav iz te družabne plati tako všeč. Na steno prideš lahko tudi sam in zagotovo je tam kdo, ki pleza podobno težavnost kot ti in hitro se najde kaka smer ali bolder, ki vama postane izziv.

Tako da, če vas mika, poiščite plezalno steno blizu vas in povprašajte po vodeni vadbi. Vse kar rabiš so plezalke in voljo. Brez slednje ne bo šlo! 😉


by 3 komentarji

Gospodinjski dnevi

A veš tisti dnevi, ko greš sam sebi na živce in ugotoviš, da mogoče ti pa sonca manjka. O.k. Plan pred vikendom je bil, da gremo v nedeljo na Pokljuko malo  tekat na smučkah, ker v soboto ima velika Lumpa dobrodelni nastop sredi dneva, v okviru šole in ne bo zneslo nobeno pohajanje.

Vse o.k. V petek pa namesto mirnega petka, takoj po šoli doživim Drama Queen izpad ta – starejše. No lahko je tudi kak predpubertetni izpad, al pa zgodnji PMS sindrom, karkoli že, solze,  dretje, loputanje, you name it… Pol pa še mraza ni nikjer, da bi se človek ohladil, npr. na balkonu. Sem preživela. Od petkovega teka tudi ni bilo nič, ker me je posledično tiščala glava. Pravzaprav v novem letu sploh še nisem tekla. Ah pa kaj, sej bom v nedeljo tekala po snegu, do onemoglosti.

V soboto pa druga pesem. Drama Queen se zbudi malce hripava, pravi da jo boli grlo in težko premika vrat. Toplomer pokaže svoje. Medtem mene zjezi nered v shrambi in začnem razmetavat. Zunaj pa se pokaže prav lep sonček, jaz pa sredi največjega pospravljanja. Ko pospravim, skuham, potlej se ful najem, in ko se hrana poleže, je zunaj tema. Drek. Sitna. Seveda mi je jasno, da jutri od Pokljuke ne bo nič, ker tudi mala Lumpa ni najboljša. Manimejker pa je cel dan prespal v veri, da se ga nekaj loteva. Vsi pametni so tekli po soncu, tako da ni bilo družbe za večerni tek, ampak trma je pa bila in odtekla sem sama. Dišalo je po pomladi. Gozd je dišal, pa ne zimsko. Zimska je bila le tišina, vonj pa povsem pomladen. Ni mi všeč. Oziroma, bolje rečeno ne zdi se mi prav.  Bojim se, da aprila bom pa v puhovki okoli letala. Kakorkoli, odtečem in sem mirna. Obljubim si, da jutri pa na sonce. Ker je pol familije še bolne, se z malo Lumpo sami odpraviva na Rožnik. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje kje bila samo z njo. Ima vso mojo pozornost in se tega tudi zaveda. Gužva je, pa jo ne opaziva, toliko mi ima za povedat. Vseskozi žlobudra. Kdo bi si mislil, koliko zgodb ima na zalogi. Doma se zabava nadaljuje in takole sva  špilali še razočarane gospodinje in kuhali lačnima bolnikoma. 2013-01-06 13.56.11-2

Seveda me je mikal tek po soncu, ampak tekanje z malo Lumpo je tudi zlata vredno, zvečer imam pa tako ali tako še plavanje in bo čas za lovljenje sape. Ker pa plavam s samimi športnimi odvisniki, oziroma adrenalin friki, je imel vsak izmed njih svojo sončno, hribovsko ali pustolovsko zgodbo. No, nekateri so na plavanje kar pritekli, pa ne iz centra ali sosednje hiše,  kar iz Škofje Loke in nato še odplavali 1400m al kok že?

Kaj naj rečem, sem bolj gospodinjski tip. 🙂 Pa lep začetek tedna.


by 6 komentarjev

Zima je

in jaz sem skuštrana 🙂

Ta teden nisem imela sotekačic in tako sem ob slabem vremenu še sama klonila pred tekom. V četrtek sem imela dober namen  eno kratko odteči, ker me je v sredo pokopala migrena in sem rabila en sproščujoč tek, vendar je tik pred odhodom na tek (lumpe pa plavat) najmlajša bruhala in sem ostala z njo doma. Zbolela ni, predvidevam da je bruhala zgolj refleksno, ko se je basala z mandarinami 🙂 .

Zvečer sem odšla na plezalni trening, kjer sem zlezla točno 1 bolder od 6-ih. Groza, še trener je reku, da tolk kisle me pa še ni vidu. Pa sej sem se tudi kislo počutila, kot da bom zbolela. V petek me je spet stiskala glava, vendar nisem zbolela, vsaj zares ne. 😉

Danes dopoldne  je bilo polovico familije na Coder Dojo dogodku, midve z malo Lumpo pa sva se družile z obiski doma. Popoldne je bilo v znamenju otroških prepirov in prav vesela sem se sama odpravila na Rudnik v Metražo, saj so mi pošle zaloge velurja in seveda, da se odmaknem od prepirov.  Ko sem se vračala domov, sem opazila dva tekača in v meni je takoj vzklila foušija. Doma sem navlekla pajkice, kapo in rokavice in odšla en krog okoli Rožnika. Manimejker je kar pobulil, saj je zanj absolutno premraz, za take podvige. Kljub temu, da ima sveže Salomonke. Žal  je bila že čista tema in povem vam, da je Večna pot,  kar večna v tej temi. Tišina pa je edino pozimi taka.Posebno romantično ni bilo, saj je več ali manj vse že shojeno  in poledenelo, pa še dereze sem pozabila.  Zeblo me je le v zadnjico.  Telefon pa je povsem zamrznil :).P1120673 Bo treba kako velur kiklco za tečt naredit in ogrevan žep za telefon. Čeprav navadno tečem brez telefona.  Je pa vse skupaj res pasalo in če sem se zjutraj zbudila še vsa nalomljena, sem zdaj kot prerojena. Čudo kaj dela švicterapija.

Upam da jutri pa bo kaj od zimskih radosti!