tinasurfazavas

Category Archives: osebna filozofiranja


by 12 komentarjev

Luna in podobni izgovori

Zjutraj je 5 letnica vstala dobrovoljna, kot večinoma  to zna.  Zapletlo pa se je po zajtrku, medtem ko je bila njena starejša  sestra že pripravljena na odhod je mala ležala v  gatkah  na postelji in se zvirala po postelji. Moja nepotrpežljivost  in povzdigovanje glasu je vse samo še poslabšalo. Začne  jokati in vse se odvija še počasneje. S spori smo začele dan in to pred  8 uro zjutraj :(. Ko ju oddam se tolažim z mislijo, da je pač 5 letnica morda malce premalo spala in da bo  popoldne vse drugače.
Tik pred dežjem se odpravim  po punci, nekoliko prej, misleč, da gremo pred plavanjem nakupit še stvari za pogostitev v šoli, saj 8 letnica jutri praznuje.  Tu pa me čaka  nova preizkušnja. Ko se oblači, ji skušam  malce pomagati, kajti jutri imajo nastop s pevskim zborom in so že danes prejeli majčke, ki  jo morajo imeti jutri oblečeno in želim jo pospraviti. Odprem torbo, tu pa ŠOK!!! Torba ima namreč več predalov, pravtako ima puščico (peresnico) z 101 elastiko za boljšo preglednost, ampak o puščici ni ne duha ne sluha. Po torbi so ležali raztreseni flomastri, papirčki, lonček za vodo, zmečkana športna oprema, trije soki od malice (najverjetneje še od prejšnega tedna), tri kape, od tega dve iščemo že kar  nekaj časa… Padla mi je tema na oči ali pa :  “Film se mi strgal!”. Resnično! Včeraj zvečer sem jo prosila, da si pripravi torbo in je bojda to tudi storila. Vendar jaz je ne preverjam, ker ji verjamem. Zdaj pa to. Razočarana sem.
Prav tako ji ne preverjam nalog. Pregledam le, če me prosi in na vsake toliko pregledamo zvezke skupaj.  Ampak neprestano pa ne kontroliram zvezkov in torbe in jih tudi v prihodnje ne nameravam.  Prav tako si stvari za aktivnosti pripravljata sami, pa tudi razobešata mokre kopalke in brisače.  Seveda ustno velikokrat preverjam, če imata vse in seveda smo pozabile tudi že cel ruzak. Priznam tudi, da nisem ravno velik vzor redoljubnosti.  Nikoli nisem bila. Svoj kotiček ali mizo si pospravim, vendar v trenutku, ko se  lotim dela, je v 5 sekundah vse razsukano, kot rada sama rečem. Vendar se v tem znajdem, torej vse najdem. Medtem ko za 8 letnico žal to ne drži. Neprestano vsi iščemo njene copate, njeno kapo, zvezke…  No pa da ne bom povsem  zašla s poti, na poti na plavanje srečamo mamo, ki se pogovarja s svojim  9 ali 10 letnikom, ki mimogrede med vneto razlago zabrede direktno v globoko lužo. Mama od reagira: ”Pa kaj teb’ ni jasn’?”.  Zasmejim se ji, saj sem ta isti stavek ponavljala eno uro nazaj v šoli. Seveda mami ni jasno, zakaj moj nasmešek, vendar mene je vseeno malo pomirila. Bojda se bliža polna luna. V garderobi poleg nas, oče 8 letnika ugotovi, da sta pozabila kopalke. Ni niti jezen, le zmeden,  bojda jima je mama pozabila spakirati kopalke :). Še sreča, da je poleg mala trgovina, kjer imajo vse plavalne rekvizite, prav za take situacije :).

Ni mi čisto jasno, sem res prestroga? Je to preveč, za eno malo zasanjano 8 letnico? Vi vašim 7,  8,.. 10 letnikom pregledujete stvari ali so sposobni povsem sami skrbeti za svoje stvari? Bo kdaj bolje? Če pogledam Manimejkerja težko verjamem, da kdaj sploh bo. Čeprav mizo ima pa le zmeraj  pospravljeno v primejavi z mojo.
 Priložim sliko naknadno, sam da mal’ svojo pospravim :).
Evo še slikco, ni treba razlagat katera je moja stran!

Na koncu dneva pa sem tako rekoč sama sebi pljunila v skledo. Pozabila sem plavalno kapo na trening plavanja. Pri moji dolžini las je nemogoče neovirano plavati. Na srečo so bili tu prijazni fantje, ki so mi potem posodili eno kapo, jaz pa sem se samo smejala. Mogoče je pa res vse samo luna!


by

Čas – četrta dimenzija

Manimejkerjev zapis me je inspiriral (malo tudi petkov pogovor z Miss Ninja wannabe:) ), no malce tudi ujezil :). Manimejker je zapisal, da popoldneve preživlja z družino. Khm, se mi je kar zaletelo, tole popoldne od 18.30 do 20.00. Pomoje so to le kratki večeri. Po 20 uri sta dekleti že v postelji, midva pa imava tako ali tako razdeljene aktivnosti, 2x on in 2x jaz. V petek, pa če ni kdo od naju zmenjen s prijatelji, je večer za film in tako najin čas.
 Znotraj takega urnika, pa je res malo časa za prijatelje in širšo familijo. Vendar se jaz že od nekdaj družim z športno aktivnimi in ti so tudi tisti prijatelji, ki sem jih kljub družini uspela obdržati. Seveda je tu potrebno nekaj fleksibilnosti tudi z druge strani. Tako se nam pridružijo na plezalnih vikendih  ali pa na sprehodih na manjše hribčke.  Prav tako se mi kdo pridruži na teku po Tivoliju, medtem, ko dekleta plavajo ali pa na kaki drugi aktivnosti.  Res pa je, da si redko vzamem čas za posameznika, da bi šla z njim le na pijačo. Večinoma se mi to zdi izguba časa, saj je to možno le ob večerih ob koncu tedna ali vikendih, tu pa večinoma pretehta spanec, ki je za migrenskega človeka še kako pomemben. Povsem razumem, da se to sliši egoistično, vendar se meni zdi edina logična izbira, da se ob naraščajoči družini in njenih zahtevah, skrči krog prijateljev, tako kot se skrči tvoj prosti čas in z njim tvoji osebni interesi.   Seveda obstajalo izjeme in tako imam tudi jaz svojo “staro klapo”, s katerimi si privoščimo tudi take večere. Večinoma so to neke rojstno dnevne obletnice, nekako 4x na leto uskladimo urnike in si privoščimo večerni klepet in kak kozarček preveč, pa mi ni nikdar odveč.
Tudi tole nedeljsko likanje mi je redkokdaj odveč.
Lep začetek tedna vam želim.


by 21 komentarjev

Kratek, pa tako hudičevo dolg

5.03 se zbudim z glavobolom. Vstanem, pobrskam za lekadolom ga poplaknem z 2 deci vode in nazaj v posteljo.  Do budilke je še 2 uri, pa le ležim in se skušam sprostiti. Zaspim ne več. Budilka. Zbudim punci, pozajtrkujeta in odpeljem ju v šolo in vrtec. Na poti nazaj mi je jasno, da me glavobol ne bo zapustil, ker je šele v fazi razvoja. Doma vzamem tableto za migreno, vendar sem prepozna:(.  Zatemnim spalnico, zmočim brisačo in si jo položim na čelo. Ležim. Zunaj je prelepo sonce, in kar sili v stanovanje. Ležim vsaj uro. Noge imam ledeno mrzle, ustnice so povsem suhe, prav tako je suha vsa koža. Zdaj me boli v vratnem delu in bolečina, ki je nekaj časa vztrajala za levim očesom, se je razširila po celem čelu. Slabo mi je. Odidem v kopalnico in si natočim banjo. Zlezem v toplo kopel in zaprem vrata. Ležim v čisti temi. Glavobol me ne spusti, trudim se sprostiti in misliti prav na nič. Mislim pa na vse, kaj bi mi pomagalo. Vzamem kremo za masažo in si jo vtiram  po ramah in križnem delu, vonj je premočan in še bolj mi je slabo. Noge so se v banji ogrele. Mogoče bo zdaj bolje. Prigriznem neke vrste ovsenih krekerjev in spijem vodo. Če pijem samo vodo, gre direkt skozi mene. Ura je 12.00 in še vedno sem v temi. Nekako ob 13h, mi začne popuščati. Telo je izmučeno. Skuham si le riž in ob 14.30 počasi dvignem roloje.
Kdo bi si mislil, da bo dan tako dolg, pravzaprav čisto kratek. Kmalu odidem po dekleti.
Migrena me spremlja že kakih 20 let, pa sem komaj lani prosila zdravnika za pomoč. Načeloma sem proti kemiji in tudi k homeopatiji nisem nagnjena. Vendar ko te ulovi migrena, bi mi prav prišla vsaka izjema. Je kdo med vami, ki se jo je resnično znebil?


by 4 komentarji

Izlet v London

Oče me je odpeljal na letališče. Prišla sem direkt na vkrcavanje z malim, malim kovčkom, ki so mi ga kljub vsemu vzeli (brezplačno), bojda na avionu ni bilo več prostora za ročno prtljago. Pa kaj. Še bolje, pograbim le knjigo in torbico, opravim preglede, kupim vodo in se počim na stol.
Ufff, kak mir. Nisem bila sama na letališču že od 17. leta. Res! Pri 17. sem sama letala v Miami na tečaj angleščine ali bolje rečeno amerikanščine :). Kasneje, sem vedno letela v paru. Bodi si z mamo, prijateljico, fantom… Zadnjih 7 let pa vedno z zverinicami. Vzamem knjigo (avtobiografija  Petra Vilfana) in čas leti na polno. Malo me zmedejo ljudje, ki se zgodaj postavijo v vrsto, a se ne dam motit, sedim in berem.  Ko se vrsta začne praznit, le dvignem pogled in srečam miss Black Pony.  Predstavi mi kolegico in hitro izmenjamo informacije o namenih. Moji so turistično ležerni, njuni pa poslovno natrpani. Mislim, da se zadnje vkrcamo na letalo. Poiščemo si prazne sedeže in jaz se poglobim v knjigo. Opazim le križanje osebe poleg mene, pa me ne gane preveč.
Na Stanstedu me dekleti povabita na kavo in tu se ravnam po izboru Miss BP.

 Kasneje si vsak dan enega privoščim. Vrhunski je. Punci me povabita še v taxi, ker bojda sem jima na poti :). Sprva se malo ogibam, v bistvu, pa sem utrujena in se mi ne da niti malo misliti in pristanem. Ker imam možgane na off, se hočem vsesti na voznikov sedež. 🙂 Nori Angleži vse mora bit, ravno obratno. Dostavijo me direkt pred hotel, kjer pa me že čaka Manimejker. Noro nobel. Oddam prtljago in odideva na nudle in pivo.
 Zgodaj zjutraj pa  na zajtrk in potem vsak svojim zmagam naproti.

 Manimejker na konferenco, jaz pa prosto kot se mi zahoče.  Muji me čaka že na vogalu hotela. 🙂

Prve se sprehodim do Narodne galerije, ki je še zaprta. Sedim na Trafalgar Squar-u in si malo pregledujem stvari. Odločim se za Davida Hockeya.

Poiščem lokacijo na zemljevidu in se odpravim do galerije, kjer je eno uro čakanja na karte in pol še gužva za notri. Hmmm, nekdo za menoj sprašuje, če je ves dan tako? Kmalu izvem, da okoli 2h, 3h je precej manj ljudi. Odpravim se proti Picadilly Circusu, se sprehodim malce po trgovinah in prav kmalu je že čas kosila in zopet povsod gneča. Po kosilu pa drugi poizkus v galerijo. Tokrat mi uspe. Kjub temu, da je vsaj pol ljudi preveč, sem očarana. Barve na slikah so take, kot jih ne prikaže nobena fotografija. Sploh pa formati. Več kot očarana  sem. Pa slike narisane na I-padu! Lahko bi bila cel dan tam, samo kaj, ko so vse klopce zasedene in jaz zelo utrujena. Kupim si knjigo in jo odnesem v hotel, kjer jo z navdušenjem listam vsaj še eno uro. Zunaj me je precej namrazilo, niti slučajno mi ni jasno, kako je šolarjem v kratkih hlačah. Odločim se za ogrevalno prho, nato pa na kavo s fantom iz bivše soseščine, ki trenutno živi v Londonu. Manimejker se nama pozno pridruži in tokrat zaključiva z Indijsko večerjo.
Drugo jutro pa se namenim v Narodno galerijo. Na poti,  zagledam še St Martin’s School of Art, kar še dodoatno spodbudi moje razmišljanje o študiju. Definitivno ni primerljivo z študijem pri nas. Vsaj kar se umetnostnih zvrsti tiče. Meni se zdi, da je tu 1001 inspiracija na vsakem koraku, kar za domači kraj ne bi rekla.
Sprehodim se še čez park in res jim zavidam to zeleno travo.

A je komu jasna tale ograjca čez rože?

Kosilo tokrat pojem na klopci ob Temzi, kjer mi slabo vest vzbujajo tekači, ki jih srečuješ res na vsakem koraku. Bojda je maraton v Londonu že aprila.

 Ne vem kam bi šla popoldne v Narodni Muzej, Znanstveni muzej ali pa v Tate modern, odločim se za zadnjega. Tu me nekaj zmoti. Sprva sploh ne dojamem kaj je drugače, kot je bilo v mojem spominu. Kasneje le ugotovim, da je zaradi prenove onemogočen prehod svetlobe v sredinjski del zgradbe, kar je povsem spremenilo mojo prejšno izkušnjo. No, razgled iz kavarne pa ostaja. 🙂 Škoda le da ni sonca.

Manimejker je tokrat  zaključil malo prej, da se še skupaj  sprehodiva po Regent Street-u in  si privoščiva mehiško večerjo preden odideva v teater na  Les Miserables.

Predstava je seveda odlična.

Zjutraj še na zadnjo londonsko kavo. Shoping sprehod po Covent Gardenu.

Slikanje s pirhi, ki so rastreseni po celem mestu in seveda brez jagodne pite ne gre. 🙂

3 dni je minilo kot bi mignil. In ker je bilo v nedeljo sonce, sem si kljub žuljavim nogam obula tekaške superge in se poddala na 10km tek. Mali Kraški se namreč približuje s svetlobno hitrostjo. Rekorda ne bom postavljala, ampak večjih težav pa ne bi hotela imeti. Res sem malo tekla, kljub idealnim razmeram to zimo. Nimam pojma kdaj bom našla več časa, da bom prišla v željeno kondicijo!


by 6 komentarjev

Vedeževanje

Moja najboljša prijateljica že od nekdaj obračala kavo in v njej bere vse sorte :). Nato je metala najrazličnejše karte in se nasploh veliko ukvarjala z mistiko prerokovanja. Jaz nikoli nisem dajal temu večjega pomena, saj smo to jemale bolj za šalo. Danes, ko pomislim na prerokovanje, vem le, da toliko pa le verjamem, da si ne bi nikoli želele, da mi kaka”ciganka” pogleda v roko, ali pa da mi vrže karte. Enostavno si ne želim vedeti, kaj me čaka.
No tole je bil malce dolg uvod “bottom line” je, da sem bila naprošena za ustvarjanje scene za vedeževalsko  oddajo in tole sta dve sceni, ki sta nastali:

Takole, pa so vidne na A kanalu, vsak delovnik od 10.40 do 12h.

Ta druga, je končno zaživela danes. Sicer je bila moja prva izbira, naročnik pa se je odločil za prvo, vendar  je sedaj dal luč tudi drugi.:)

 Katera se pa vam zdi bolj simpatična. Ste že videli oddajo? Vas zanima vedeževanje?