Po dolgem času zopet en tekaški zapis.
Ena od Jeklenk (ta trmasta) me je sprovocirala, da sem se prijavila na 15.Lj.maraton na polovični maraton. Medtem ko bo ona trmasto grizla 42 km. SVAKA ČAST!
Na zadnji poletni dan sem si nadela “jekleno” majčko in v dir na Rožnik. Klanec me je kljub začetnemu entuziazmu čisto na koncu zlomil. Popustila sem in hodila tistih 10 korakov do vrha in nato tekla naprej v lahkotnem tempu. Tu sem opazila novo anoreksično deklino z utežmi v rokah. Tu ni sarkazma – resnično obstajajo vsaj tri dekleta, ki se najverjetneje že leta in leta neuspešno borijo z to boleznijo in so redne obiskovalke Rožnika. Pogled na ta dekleta me razžalosti in hkrati me straši. Straši kot mamo dveh deklet. Upam, da se nam kaj takega nikoli ne pripeti. Ta je bila nova.
Tečem dalje in srečujem razposajene tekače, ki tečejo v vseh smereh. Eni poskočni, drugi zadihani, vendar več ali manj vsi zadovoljni. Zavem se, da uživam. Celo lase imam spuščene in dejansko čutim veter v laseh. Počutje je podobno, kot ga Hirkani opisuje v svojih surfarskih zapisih. Naproti mi pritečeta dva tekača, ki morda poznata kako drugo jeklenko, ker mislim da, sta opazila mojo teamsko majico in se nato ozirala za menoj. Morda pa sta le zaznala veter v mojih laseh (Janka, tu mislim nate:)). Na zadnji tretjini pa dohitim tekaški par, najverjetneje poročen. Žena toži, da jo boli in da ne more. Moški pa jo v nepotrpežljivem tonu hoče vspodbuditi s povsem nespodbudnimi besedami: “Ja, ja, samo malo se pa moraš poforsirat!”. Žena zavdihne in se ustavi. Mož zamahne z roko in pravi, da se dobita nekje na jasi ter se požene za menoj. Drage žene raznih takih pametnjakovičev, tek ni trpljenje in bolečina. Tek je užitek, je veselje, je, če hočete, veter v laseh in nasmeh na ustnicah. Je lahkotnost telesa, je svoboda. Seveda je kdaj treba stisnit, vendar če gre za trening in bolečino, se to sigurno ne izplača. Bolečina nas opozarja, da nekaj ni v redu.
Možakar je sopihal za menoj. Pogledala sem na uro, pokazala je 6 min/km. Zmorem hitreje. Pospešila sem in sledil mi je. Seveda, kateri moški se bo pustil babi ugnati, pa čeprav čist neznani. Ura mu je vsaj dvakrat piskala, pa se ni dal. Čedalje bolj je sopihal, vendar mi je sledil. Nisem popustila, iz same babje trme, pa tudi drugače se mi je že malo mudilo, po lumpo na rolanje. Na jasi se je ustavil, jaz pa sem nadaljevala. Upam, da se je utrudil, vsaj toliko, da ženi ne bo pridigal. Jaz sem se neznansko zabavala. Škoda le, ker se je moja znamenita ura odločila, da me bo ob naj neprimernejšem času pustila na cedilu. Tako podatkov ne morem prenesti na računalnik, da bi dejansko videla, če sva se res podila ali je bila to le moja domišljija.
Category Archives: osebna filozofiranja
Me je že zaneslo
Že več kot dobro leto poslušam druge starše, koliko dela imajo otroci v šoli in da je treba neprestano nekaj sodelovati. Da so pretežke naloge, oziroma, da so zadane tako, da morajo starši aktivno sodelovati… Pa sem si mislila, da jaz pa že ne bom. Meni tudi ni nihče in danes sem srečna, da mi niso.
In ker se zarečenega kruha največ poje, se je zgodilo slednje.
V petek je prvošolka prinesla domov zajčka, takega plišastega, ki ga morajo nekako obleči in vrniti v ponedeljek. Prosila me je, če bom naredila oblekico in mi zanjo celo narisala skico. Popoldne me je že spraševala, kdaj bo oblekica. V trenutku, pa ko sem končala oblekico sem se zavedla, da je bila to napaka. Spravila sem oblekico na polico in ji raje pokazala, kje imava ostanke blaga, sukance, trakove in naj si jih izbere. Pomagala sem ji zarisati kroj. Posodila sem ji svoje škarje. Jo naučila delati navadne ročne vbode in zajčica je dobila toplo oblekico.
Da pa moja oblekica ne bo šla v nič, sva oblekli še miško:)
Jp, za las sem se rešila:)
Nedeljski večeri
Navadno ob nedeljah likam in zraven gledam Housa M.D. Hugh Laurie je zame cel car. Zmanjkalo mi je sezon in tako sem si včeraj privoščila francoski film Ensemble, c’est tout z Audrey Tautou in z Guillaume Canet-om, ki me je povsem očaral.
http://www.youtube.com/v/bVpNE3QcPIo?fs=1&hl=en_GB
Še vedno padam na neobrite fante s smejočimi očmi, v jeansu in jopico s kapuco:)
Sem pa odprta za predloge o nanizankah ali nadeljevankah, da se bo nedeljski kupček uspešno praznil.
Razočarane gospodinje ne pridejo v poštev.
Literatura
Berem po blogih, kako so nekateri pridni in celo z metri merijo, koliko so prebrali med počitnicami. Drugi sanjajo o tem kako bi brali, če bi le utegnili.
Jaz nisem nikoli kaj dosti brala. Domače branje mi je bila nočna mora, na morju pa sem največkrat posegala le po stripih. Saj veste, kot mala po Zvitorepcu in Lakotniku in Mikijevem Zabavniku, kasneje pa sem prebrala tudi kakega Dylan Dog-a al pa Lazarus Ledda. Lansko poletje, sem bila sama nad seboj presenečena, ker mi je v 14 dneh uspelo prebrati 5 knjig in se vmes še igrati z otroki. Zame je bil to uspeh. Letos sem si glede na izkušnje pripravila tudi manjšo zalogo knjig, vendar me je Manimejker presenetil z darilom, ki je izpodbil mojo literaturo.
Ja tako je to, če človek prenavlja stanovanje. Tako sem se prebila le čez Svinjske nogice. Trenutno sem končala z obdelavo strokovne literature svetil.
Nenazadnje pa si bom še danes naročila nov Ikea katalog, ki bo v naslednjih mesecih moje večerno branje ali bolje rečeno listanje za lahko noč. Vsem vam, pa želim veselo branje:)
Delovni kotiček
Že davno je tega, ko sem v eni objavi objavila svoj prvi naredi sam podvig Kako obesiti Ikea expedit na steno? In takrat sem tudi obljubila, da bo naslednji projekt miza.
No, ta delovna miza ni nikoli dočakala svoje končne oblike. Vmes smo kupili novo stanovanje in kakršnikoli vložki v urejanje zdajšnega stanovanja so padli v vodo.
Mizo sem si uredila, vendar brez dodanih stroškov in ne po prvotni zamisli, saj sem v mislih bila že v novi šivalnici:)))
Sedaj moj delovni kotiček izgleda takole:
Ima kar nekaj napak:
Miza je absolutno premalo globoka. To je klasičen pult od Ikeje (60), ker sem prvotno predvidla še aluminijast zaključek(10cm) z luknjami za kable. Torej za računalnik potrebujem mizo z vsaj 70 cm globine.
Računalnik in šivalna mašina ne sodita na isto mizo (premočne vibracije). Vem iz izkušenj, ko je moj Yonatan(mac) moral v popravilo. K sreči še v garanciji. Zdaj ga pridno izklapljam kadar šivam.
Manjkajo pokrivala za mašince:)
Aja, pa to je kao pospravljeno. Ko začnem delat, je šele katastrofa:)))
tinasurfazavas 
You must be logged in to post a comment.