tinasurfazavas

Category Archives: Rekreacija in šport


by 2 komentarja

Z otroki v hribe

Po težkem tednu, Lumpe sem preimenovala v Zverine, smo se za voljo lepega vremena, le odpravili na obljubljeno očiščevalno akcijo.
Na temo Lump in Zverin, bi omenila članek objavljen v Dnevniku, ob branju katerega sem kar nekajkrat prikimala.

Kar nekaj večerov sem brskala po vodniku in se na koncu odločila za Blegoš.

Startali smo bolj pozno, a ker dnevi še niso najkrajši smo ravno ujeli najtoplejše sonce. Pot je na začetku strma in punci sta jo odlično premagovali.

Večja je želal biti vodilna (to me je presenetilo – mogoče je to vpliv PD), manjša pa je pobirala smeti.

Smeti je bilo bore malo. Mislim, da smo vsega skupaj našteli 5 kosov smeti. Še te, so po mojih predvidevanjih bolj ne-vede padle iz žepa kakega planinca, kot pa bile odvržene. Le pločevinka Red bulla na vrhu, me ni prepričala o naivnosti svojega obstoja.

Na vrhu so nas pričakali padalci in čudoviti razgledi. Manj pogumni padalci si torej privoščijo še rezervna krila?:)

Čisto sem že pozabila, kako lepo je v hribih!

Spustili smo se do koče, kjer smo si privoščili jabolčni zavitek, flancatov je žal zmanjkalo, in opravili obvezno štemplanje. Nato pa po cesti do avtomobila. Za vso pot smo potrebovali skupaj 3 ure. Po mojih ocenah je to maksimalna dolžina izleta za našo še ne 4 letnico, ki je imela le dve kriz. Pa še to le zato, ker ji nismo dovolili hoditi sami in ker je seveda vmes že olakotnela. Nabrali smo še liste za v šolo in suho cvetje za v vrtec ter se odpravili na pozno kosilo.
Blegoš je čist.


by 2 komentarja

Ambasador čistih gora

Ste že slišali za akcijo OČISTIMO NAŠE GORE?
Jaz sem se prijavila kot prostovoljec in dobila v nabiralnik: majčko, vrečke in certifikat o Ambasadorstvu čistih gora.
UAU!

Seveda mi sedaj vest nalaga, da izpeljem neko čistilno gorsko akcijo. Ker je moja poglavitna naloga seznanjati svoje naslednike (lumpe) z varstvom okolja, sem se odločila, da bom pripravila nek manjši družinski pohod, na nek hrib (ki ni Rožnik ali pa Šmarna gora), povabila še kako družino in dan namenila osveščanju najmlajših o ohranjanju čistosti v naših gorah (hribčkih). Če bo vreme temu naklonjeno, bo akcija že ta vikend. 🙂
Upam pa, da mi bo po Lj Maratonu uspe tudi kaka akcija v “pravih” hribih, kamor pa svojih lump še ne bom gnala.:)


by 2 komentarja

Utrinki z Rožnika

Po dolgem času zopet en tekaški zapis.
Ena od Jeklenk (ta trmasta) me je sprovocirala, da sem se prijavila na 15.Lj.maraton na polovični maraton. Medtem ko bo ona trmasto grizla 42 km. SVAKA ČAST!
Na zadnji poletni dan sem si nadela “jekleno” majčko in v dir na Rožnik. Klanec me je kljub začetnemu entuziazmu čisto na koncu zlomil. Popustila sem in hodila tistih 10 korakov do vrha in nato tekla naprej v lahkotnem tempu. Tu sem opazila novo anoreksično deklino z utežmi v rokah. Tu ni sarkazma – resnično obstajajo vsaj tri dekleta, ki se najverjetneje že leta in leta neuspešno borijo z to boleznijo in so redne obiskovalke Rožnika. Pogled na ta dekleta me razžalosti in hkrati me straši. Straši kot mamo dveh deklet. Upam, da se nam kaj takega nikoli ne pripeti. Ta je bila nova.
Tečem dalje in srečujem razposajene tekače, ki tečejo v vseh smereh. Eni poskočni, drugi zadihani, vendar več ali manj vsi zadovoljni. Zavem se, da uživam. Celo lase imam spuščene in dejansko čutim veter v laseh. Počutje je podobno, kot ga Hirkani opisuje v svojih surfarskih zapisih. Naproti mi pritečeta dva tekača, ki morda poznata kako drugo jeklenko, ker mislim da, sta opazila mojo teamsko majico in se nato ozirala za menoj. Morda pa sta le zaznala veter v mojih laseh (Janka, tu mislim nate:)). Na zadnji tretjini pa dohitim tekaški par, najverjetneje poročen. Žena toži, da jo boli in da ne more. Moški pa jo v nepotrpežljivem tonu hoče vspodbuditi s povsem nespodbudnimi besedami: “Ja, ja, samo malo se pa moraš poforsirat!”. Žena zavdihne in se ustavi. Mož zamahne z roko in pravi, da se dobita nekje na jasi ter se požene za menoj. Drage žene raznih takih pametnjakovičev, tek ni trpljenje in bolečina. Tek je užitek, je veselje, je, če hočete, veter v laseh in nasmeh na ustnicah. Je lahkotnost telesa, je svoboda. Seveda je kdaj treba stisnit, vendar če gre za trening in bolečino, se to sigurno ne izplača. Bolečina nas opozarja, da nekaj ni v redu.
Možakar je sopihal za menoj. Pogledala sem na uro, pokazala je 6 min/km. Zmorem hitreje. Pospešila sem in sledil mi je. Seveda, kateri moški se bo pustil babi ugnati, pa čeprav čist neznani. Ura mu je vsaj dvakrat piskala, pa se ni dal. Čedalje bolj je sopihal, vendar mi je sledil. Nisem popustila, iz same babje trme, pa tudi drugače se mi je že malo mudilo, po lumpo na rolanje. Na jasi se je ustavil, jaz pa sem nadaljevala. Upam, da se je utrudil, vsaj toliko, da ženi ne bo pridigal. Jaz sem se neznansko zabavala. Škoda le, ker se je moja znamenita ura odločila, da me bo ob naj neprimernejšem času pustila na cedilu. Tako podatkov ne morem prenesti na računalnik, da bi dejansko videla, če sva se res podila ali je bila to le moja domišljija.


by 2 komentarja

Pa je mimo…

Vremenska napoved za soboto je bila že cel teden slaba. Vstala sem 6.15 pozajtrkovala muslije, si skuhala kavo in že je bil prevoz pred vrati. Pa dež tudi. Na Celovški sva naletela še na tri avtomobile s čolni in kolesi na strehi. Ja trilili, v Bohinj gremo vsi:).
Malo pred Bledom zagledava, da se jasni. Ma ja, v Bohinju pa jasno? Bolj ko se približujeva Bohinju, večja je kolona avtomobilov s čolni in kolesi. Vstaviva se na črpalki, kjer vsi kupujejo energetske napitke. Ja n’č, bom pa jaz tud enega. Uff, zanič je! No mogoče ni tako zanič, vendar nazadnje ko sem ga pila, sem imela hudega mačka.
Pa smo v Bohinju. Malo rosi. Sledijo priprave: nalepke na čolne , listki na kolesa, priprava ruzakov za medpostaje… Živčna sem. Ja tok, kot še nikoli. V trenutku pomislim: Trojk nikoli več! Pritisk je večji. Pa čeprav sotekmovalki nista neki grebatorki. Kolega ponuja energetske ploščice. Izbere mi neko za eksplozivno moč:). Ja to bo to:). Kličem Manimejkerja, pravi da so pri Bledu. Ura je 9.10. Veliko jih je že v vodi. Naša tekačica je že odšla na Uskovnico z avtomobilom. Fanta sta že izginila. Najbrž sta že v čolnu. Naša kolesarka mi pomaga dati čoln v vodo. Opazim da so mi dali drug čoln. Čoln sem si namreč sposodila in moj je bil označen z številko 4., ta pa je bil enak le 5.je imel gor. Ja sedež je bolj nazaj. Ključa ni. Prestavim noge in se odpravim proti štartu. Ufff, večina je že pripravljena. Poskušam se prebiti za črto in v ozadje. Obrnem čoln v pravo smer in POK!


Štart

Gužva je. Valovi, ki jih ustvarja prva vrsta malo nagajajajo drugim v vrsti, dva me skušata stisniti in zaletim se v desnega. Še sreča sva oba v stabilnih čolnih. Ustavim se in mu predlagam, da se odrineva in on zavesla naprej. Seveda se mu vseskozi opravičujem, on pa je izjemno miren in pravi da ni panike. Na valovih je super, kar nesejo te. Najhitrejši veslači hitro pobegnejo. Veslam nekaj metrov za dvema veslačoma. Po petih minutah, kot vedno doslej, ratam precej zadihana, vendar se kar hitro umirim in veslam.


Mala Rumena pika sem jaz:)

Sonce se odpre nad jezerom. Uaaaaa! Kako lepo! Pa kdo bi si mislil, da bo tu danes sonce! Nekje na 1/4 proge (na polovici jezera) se s splava sliši moje Lumpe in Manimejkerja. Uaaaau, še enkrat SUPER! Bolje me ne bi mogli presenetit. Nekje po 20 minutah veslanja, se srečam z najhitrejšimi, ki so že uspešno obrnili. Na jezeru je kar nekaj listja in smeti, ki so jih prinesli hudourniki in prvemu se je nekaj zataknilo v smernik. Malo zavesla vzratno in potem zopet naprej. Mater sta hitra.
Za njima pa se je vila kar gruča trijatloncev in vmes je kar nekaj vzpodbujanja. Šele zdaj sem se zavedla, da nisem zadnja. Za menoj je še nekaj tekmovalk in mislim da tudi kak tekmovalec. Obrnem na 30 minuti. Nagaja mi veter, ki mi zdaj piha v prsa. Na 3/4 proge pa že slišim povezovalca na mikrofonu, ki kliče imena ravnokar prispelih tekmovalcev. V cilj priveslam z nasmehom in iz čolna me dobesedno katapultirajo. Seveda zavpijem in navijači se smejijo. Nek orjak, ki me je katapultiral, me še nekaj časa drži in medtem ugotovim, da sploh ne morem hoditi, ker sem cela v mravljincih. Z glavo pomigam, da sem o.k. Ko me spusti, se opotečem do sotekmovalke.

Izmenjava si številko in s kolesom odbrzi. Na mojem cilju, so me pričakale moje Lumpe in skupaj se opeljemo na drugo menjavo.

V avtu ugotovim, da sem izjemno zadovoljna. Kar smeji se mi! Kljub temu, da imam povsem umrtvičeno levo roko. Bolela me je že po 15 minutah veslanja, zato sem jo ostalih 47 minut skušala ignorirat:).


Takole čakajo ruzaki in supergi na drugi menjavi.

Na drugi menjavi nisem ujela fantov. So bili pač prehitri. Naša tekačica pa je bila nervozna. Seveda mi je zavidala, da sem že opravila z nalogo. Počakamo še našo kolesarko. In kot zadnja v ekipi se odpravi tekačica na pot. Vmes se je pooblačilo, vendar se na srečo ni ulilo. Ulilo se je, ko so se vračali z Vodnikove koče.

Mi smo se vmes odpravili še na družinski izlet, ogleda slapa Savice in na pozno kosilo. Čestitke sem podelila kar v Danici, saj sem imela v Lj. še opravek in nisem utegnila čakati na razglasitev.
Kljub zadnjemu mestu v svoji kategoriji, lahko zase rečem, da grem drugič spet. Le boljši čoln si moram najti.
Tko da Jeklenka tekačica in Jeklenka kolesarka, super Jeklenki sta bili in v veselje mi je bilo biti del Jeklene ekipe.
Priprave na Lj. Maraton se začnejo….jutri…


Tkole zna bit lepo v Bohinju:)