tinasurfazavas

Pa je mimo…

2 komentarja

Vremenska napoved za soboto je bila že cel teden slaba. Vstala sem 6.15 pozajtrkovala muslije, si skuhala kavo in že je bil prevoz pred vrati. Pa dež tudi. Na Celovški sva naletela še na tri avtomobile s čolni in kolesi na strehi. Ja trilili, v Bohinj gremo vsi:).
Malo pred Bledom zagledava, da se jasni. Ma ja, v Bohinju pa jasno? Bolj ko se približujeva Bohinju, večja je kolona avtomobilov s čolni in kolesi. Vstaviva se na črpalki, kjer vsi kupujejo energetske napitke. Ja n’č, bom pa jaz tud enega. Uff, zanič je! No mogoče ni tako zanič, vendar nazadnje ko sem ga pila, sem imela hudega mačka.
Pa smo v Bohinju. Malo rosi. Sledijo priprave: nalepke na čolne , listki na kolesa, priprava ruzakov za medpostaje… Živčna sem. Ja tok, kot še nikoli. V trenutku pomislim: Trojk nikoli več! Pritisk je večji. Pa čeprav sotekmovalki nista neki grebatorki. Kolega ponuja energetske ploščice. Izbere mi neko za eksplozivno moč:). Ja to bo to:). Kličem Manimejkerja, pravi da so pri Bledu. Ura je 9.10. Veliko jih je že v vodi. Naša tekačica je že odšla na Uskovnico z avtomobilom. Fanta sta že izginila. Najbrž sta že v čolnu. Naša kolesarka mi pomaga dati čoln v vodo. Opazim da so mi dali drug čoln. Čoln sem si namreč sposodila in moj je bil označen z številko 4., ta pa je bil enak le 5.je imel gor. Ja sedež je bolj nazaj. Ključa ni. Prestavim noge in se odpravim proti štartu. Ufff, večina je že pripravljena. Poskušam se prebiti za črto in v ozadje. Obrnem čoln v pravo smer in POK!


Štart

Gužva je. Valovi, ki jih ustvarja prva vrsta malo nagajajajo drugim v vrsti, dva me skušata stisniti in zaletim se v desnega. Še sreča sva oba v stabilnih čolnih. Ustavim se in mu predlagam, da se odrineva in on zavesla naprej. Seveda se mu vseskozi opravičujem, on pa je izjemno miren in pravi da ni panike. Na valovih je super, kar nesejo te. Najhitrejši veslači hitro pobegnejo. Veslam nekaj metrov za dvema veslačoma. Po petih minutah, kot vedno doslej, ratam precej zadihana, vendar se kar hitro umirim in veslam.


Mala Rumena pika sem jaz:)

Sonce se odpre nad jezerom. Uaaaaa! Kako lepo! Pa kdo bi si mislil, da bo tu danes sonce! Nekje na 1/4 proge (na polovici jezera) se s splava sliši moje Lumpe in Manimejkerja. Uaaaau, še enkrat SUPER! Bolje me ne bi mogli presenetit. Nekje po 20 minutah veslanja, se srečam z najhitrejšimi, ki so že uspešno obrnili. Na jezeru je kar nekaj listja in smeti, ki so jih prinesli hudourniki in prvemu se je nekaj zataknilo v smernik. Malo zavesla vzratno in potem zopet naprej. Mater sta hitra.
Za njima pa se je vila kar gruča trijatloncev in vmes je kar nekaj vzpodbujanja. Šele zdaj sem se zavedla, da nisem zadnja. Za menoj je še nekaj tekmovalk in mislim da tudi kak tekmovalec. Obrnem na 30 minuti. Nagaja mi veter, ki mi zdaj piha v prsa. Na 3/4 proge pa že slišim povezovalca na mikrofonu, ki kliče imena ravnokar prispelih tekmovalcev. V cilj priveslam z nasmehom in iz čolna me dobesedno katapultirajo. Seveda zavpijem in navijači se smejijo. Nek orjak, ki me je katapultiral, me še nekaj časa drži in medtem ugotovim, da sploh ne morem hoditi, ker sem cela v mravljincih. Z glavo pomigam, da sem o.k. Ko me spusti, se opotečem do sotekmovalke.

Izmenjava si številko in s kolesom odbrzi. Na mojem cilju, so me pričakale moje Lumpe in skupaj se opeljemo na drugo menjavo.

V avtu ugotovim, da sem izjemno zadovoljna. Kar smeji se mi! Kljub temu, da imam povsem umrtvičeno levo roko. Bolela me je že po 15 minutah veslanja, zato sem jo ostalih 47 minut skušala ignorirat:).


Takole čakajo ruzaki in supergi na drugi menjavi.

Na drugi menjavi nisem ujela fantov. So bili pač prehitri. Naša tekačica pa je bila nervozna. Seveda mi je zavidala, da sem že opravila z nalogo. Počakamo še našo kolesarko. In kot zadnja v ekipi se odpravi tekačica na pot. Vmes se je pooblačilo, vendar se na srečo ni ulilo. Ulilo se je, ko so se vračali z Vodnikove koče.

Mi smo se vmes odpravili še na družinski izlet, ogleda slapa Savice in na pozno kosilo. Čestitke sem podelila kar v Danici, saj sem imela v Lj. še opravek in nisem utegnila čakati na razglasitev.
Kljub zadnjemu mestu v svoji kategoriji, lahko zase rečem, da grem drugič spet. Le boljši čoln si moram najti.
Tko da Jeklenka tekačica in Jeklenka kolesarka, super Jeklenki sta bili in v veselje mi je bilo biti del Jeklene ekipe.
Priprave na Lj. Maraton se začnejo….jutri…


Tkole zna bit lepo v Bohinju:)

Advertisements

Avtor: tinasurfa

Zaenkrat po netu, nekoč pa zares :)

2 thoughts on “Pa je mimo…

  1. Hvala. Zdaj ko prihaja mraz, bo pa čas za nove šiviljske podvige:)