tinasurfazavas


2 komentarja

Tekaška krila

Za 17. Lj. maraton sem sebi zašila prvo bleščičasto krilo, ki se je super obneslo, predvsem pri skakanju v snežno belem gozdu, kjer je uspešno zakrila mojo zadnjico. Več tule.

Malo je trajalo tako kot večina stvari pri meni :), da sem jo dodelala in zdaj je nared. Če si jo želite, jo pri meni dobite,  samosvojo bleščičasto krilce! Za frfotanje v vetru, za podiranje rekordov, za popestritev dneva ali pa kar tako, ker imate radi lepa krilca. 😉

kiklca tek6 kiklca tek5 kiklca tek4 kiklca tek3

Krilo je iz tanke prosojne mreže na katero so nalepljene bleščice (material za plesna oblačila) tako da je super lahka in zaključena z gumirano nedrsečo elastiko, tako kot jo srečate na kakih smučarskih gamašah, smučarskih  hlačah ali pa bundah. Ni primerna za samostojno nošnjo (mogoče za zelo drzno tekačico), ampak za čez dolge, tričetr ali pa čisto kratke hlače. Pere se ročno. Upam, da bo postala ne-pogrešljiv kos vaše športne garderobe ;). Za tiste, ki pa imate neukrotljive lase kot jaz pa lahko izberete še ujemajoči se trak,  da bodo lasje ostali tam kjer ste si zamislile.


Zima nekje drugje

Na kulturni dan smo se odpravili v Filharmonijo na tolkalni “koncert”, najverjetneje že 3 ali 4 leto zapored in bilo je odlično, kot vedno. Priporočam. Ker je oče bivše sovrtičkarke član tolkalnega orkestra, se nas je zbralo kar nekaj staršev bivših so-vrtičkarjev, letos prvošolcev, ki so se raztepli po različnih šolah. Tako smo po koncertu odšli na daljši čaj, kjer smo si izmenjali sveže vzgojne in ne vzgojne ukrepe, pokramljali o šoli in predvsem o zunajšolskih dejavnostih.

Kljub temu, da mi je v soboto rit zmrzovala v pustnem kostumu na ljubljanskih ulicah v turobno mrzlem vremenu, je padla odločitev, da v nedeljo pa na lepše, na sneg. Velika Lumpa si je želela smučat, mala Lumpa in mama pa tekat na smučeh. Tako smo si zopet izbrali Pokljuko. Ker nismo našli še ene družine za družbo (no prav veliko nismo iskali) smo s seboj vzeli, še mojo 12 letno nečakinjo, za družbo naši 9 letni smučarki. Že na poti na Pokljuko so me očarale res močno zasnežene smreke in dobro splužena cesta je bila dobesedno urezana v snežno pokrajino. Čudovito, vendar zopet mrzlo. Ta veliki punci sta jo ubrali v smer smučišča in za njima tudi Manimejker v tekaški opravi. Midve z malo Lumpo pa v sposojevalnico po male tekaške smučke. Medtem ko ji razlagam da bova vsaka svoje smučke nesli do steze, me že prekine in opomni, da to niso njene, ampak sposojene smuči.:) Tako se je nadaljevalo naslednjo uro s pripombami in z njenim nasmehom do ušes. Za začetek sva odšli do deklet na smučišče in nič se ni pritoževala nad klancem. Po klancu navzdol pa je celo pela in drvela kot sneta skira. Odšli sva še do stez, kjer je ona “tekla klasiko” jaz pa skate tehniko. Ker sem sama samouk tekač in ker nikoli nisem tekla klasike, sem se hitro počutila izgubljena in brez kakih pretiranih nasvetov za malo Lumpo. Malo sva špegali, ko je nekdo na strelišču imel učne ure drsenja brez palic s samimi smučmi in sva ponavljali vaji. Mali Lumpi je bil vse res zabavno. Predvsem pa jo skoraj nikoli ne zebe in jo vedno znova zanimajo nove stvari, povsem drugačna od starejše sestre. Čeprav nobena od naju ni točno vedela kaj počne, sva se neizmerno zabavali. Po kaki uri hecanja sva ponovno odšli do smučišča kjer smo pomalcali in seveda hvalili, ta-veliki dve, ki sta se bojda le malo kregali in predvsem res veliko smučali.
Manimejker je že odtekel svoj krog in tako sem bila na vrsti jaz. Izbrala sem si 7-8 km progo, no Manimejker mi jo je izbral. Sprva sem uživala, na koncu pa celo malo trpela, ampak sej vse to paše zraven. Edino kar sem zopet pozabila je maža za smuči, ki nikakor niso hotele drseti. Sej sprva je bilo kar fajn, ko si misliš se bom malo bolj matrala, ampak ko pa klancev noče biti konec in smučka na tisti kratki ravnini ne zdrsi, tebi pa je vroče, da bi se slekel do gat, pa veš da je še vedno minus in da te je prej pošteno treslo, bi pa res pasalo če bi le malo bolj steklo, tudi kaka plastenka vode bi prav prišla.
Srečala sem tri tekače in vsi smo bili očarani z naravo in nobeden ni vedel katera pot vodi kam, vendar pa prav tako to nikogar ni motilo, vsi so imeli nasmeh do ušes :).

2013-02-10 14.21.29 2013-02-10 13.54.32

Vmes sem veliko razmišljala o otrocih in njihovih dejavnostih in kako je res fino, da najdeš nekaj kar jim ustreza in kako jih to bogati. V veliki meri pa so te dejavnosti povezane z vaditelji, ki so glavni faktor tako pri motivaciji kot tudi pri razvoju. Pa naj gre to za inštrument, nek individualni šport ali pa skupinski šport. Hkrati pa te vaditelji, mentorji, trenerji v veliki meri vplivajo na gradnjo njihove samopodobe, karakterja in cele osebnosti.
Nedeljo sem zaključila s treningom plavanja in moram priznat, da sem kar utrujena, ampak tisto sonce, ki je včeraj sem pa tja pokukalo iza oblakov, mi bo verjetno v inspiracijo do naslednjega vikenda, glede na to da zopet sneži.


2 komentarja

Končno na sneg

Po vseh tegobah letošnjega leta, smo se končno sredi tedna odločili, da se bomo v soboto napakirali in šli na sneg. Punci sta sprva govorili, da bosta tudi oni raje tekli na smučeh, vendar sta se v zadnjem trenutku premislili in napakirali smučarsko opremo. Ker pa je januar poln praznovanj je bilo sobotno jutro zaspano, ampak predvsem mirno in nam je uspelo, da smo bili ob 10h v avtomobilu.  Za večino najverjetneje pozna ura, za nas pa kar O.K. Odpeljali smo se na Rudno polje in seveda nismo bili edini tam. Ninja nas je je počakal že čisto našpičen in kaj hitro se je zapodil po tekaških progah. Punce so se z Manimejkerjem, malo Ninjo in nosečko odpravili proti smučišču Viševnik. Jaz pa sem tja pritekla in si seveda izbrala najbolj strmo pot do tja. Jezik se mi je lepil na nebo, ko sem prišla do smučišča. Žal pa še nikoli prej nismo bili na tem smučišču in nisem vedela, da so sidra edina primerna proga za moji Lumpi. Njun oče (Manimejker) je bil precej optimističen, da se bosta punci lahko vozili sami, jaz pa zaščitniško v velikih dvomih. To je bil njun prvi smučarski dan v sezoni in temu tudi primerno smučanje. Vendar nisem hotela pokazati dvoma in sem jima lepo razložila kako se “naložita” na sidro in ju pognala na žičnico, sama pa sem stopila 10 m višje, kjer sta že padli dol. Mala lumpa se je sidra oklepala z vso močjo in tako prevrnila obe. Veliko L. to ni zmotilo (kar je res čudno, velja za velikega zajčka) in se je pognala ponovno sama na sidro. Midve z malo  pa peš po smučišču do krogcev. Ja itak, da nisem vedela, da so krogci veliko bolj strmi kot sidro.  Jaz sem bila v tekaških čevljih na smučišču in Lumpa se je precej okorno podala navzdol po smučišču in se vse do podna ni ustavila. Tekla sem navzdol po smučišču se drla, žvižgala in vse precej neuspešno. Grozno, ko si tako nemočen, nikakor jo nisem mogla ujeti in globoko sem se ustrašila, da se tudi na koncu ne bo ustavila, ker je vmes izgledalo kot da bi se rada ustavila, pa se ne zna.  Bojda pa me zaradi čelade ni slišala. Na cilju se je vstavila (povsem samozavestno) ampak moja jeza (prišla je iz osebnega strahu) ji je narisala solze na obrazu. Ker sama nisem imela alpskih smuči s seboj, sem bila zelo obupana, ker bi rabila le dve vožnji v spremstvu,  predvsem na sidru. Mimo je prišel moj (neuradni) Gel-sponzor, s turno opremo namenjen na Viševnik in pripravljen je bil iti z malo Lumpa gor in dol po smučišču, pa se le ta ni dala. Nič hudega, valjala se je po snegu in zidala skakalnice. Velika pa je bila zelo navdušena nad smuko. Vmes je dobila še družbo in se kar lepo nasmučala. Ker je bolj zmrzljive sorte, je bilo prav hecno, ker jo je že kar mrazilo in je priznala, da jo zebe ampak bi se vseeno spustila vsaj še enkrat. Takoj ko je senc nastala na delu pod smučiščem,  smo se odpravili proti avtomobilu. Tik pred avtom, pa ste si zaželeli poskusiti še mojo tekaško opremi in takole sem posnela njune prve tekaške korake.

Jaz sem pretekla dva manjša kroga, povsem dovolj, da danes čutim vse mišice. Manimejker je bil prav tako zadovoljen s pretečenimi km. Velika Lumpa že dela plan za naslednji smučarski dan. Mala pa pravi, da bo drugič spakirala še moje smučke :). Vsi pa komaj čakamo zimske počitnice!


3 komentarji

Gospodinjski dnevi

A veš tisti dnevi, ko greš sam sebi na živce in ugotoviš, da mogoče ti pa sonca manjka. O.k. Plan pred vikendom je bil, da gremo v nedeljo na Pokljuko malo  tekat na smučkah, ker v soboto ima velika Lumpa dobrodelni nastop sredi dneva, v okviru šole in ne bo zneslo nobeno pohajanje.

Vse o.k. V petek pa namesto mirnega petka, takoj po šoli doživim Drama Queen izpad ta – starejše. No lahko je tudi kak predpubertetni izpad, al pa zgodnji PMS sindrom, karkoli že, solze,  dretje, loputanje, you name it… Pol pa še mraza ni nikjer, da bi se človek ohladil, npr. na balkonu. Sem preživela. Od petkovega teka tudi ni bilo nič, ker me je posledično tiščala glava. Pravzaprav v novem letu sploh še nisem tekla. Ah pa kaj, sej bom v nedeljo tekala po snegu, do onemoglosti.

V soboto pa druga pesem. Drama Queen se zbudi malce hripava, pravi da jo boli grlo in težko premika vrat. Toplomer pokaže svoje. Medtem mene zjezi nered v shrambi in začnem razmetavat. Zunaj pa se pokaže prav lep sonček, jaz pa sredi največjega pospravljanja. Ko pospravim, skuham, potlej se ful najem, in ko se hrana poleže, je zunaj tema. Drek. Sitna. Seveda mi je jasno, da jutri od Pokljuke ne bo nič, ker tudi mala Lumpa ni najboljša. Manimejker pa je cel dan prespal v veri, da se ga nekaj loteva. Vsi pametni so tekli po soncu, tako da ni bilo družbe za večerni tek, ampak trma je pa bila in odtekla sem sama. Dišalo je po pomladi. Gozd je dišal, pa ne zimsko. Zimska je bila le tišina, vonj pa povsem pomladen. Ni mi všeč. Oziroma, bolje rečeno ne zdi se mi prav.  Bojim se, da aprila bom pa v puhovki okoli letala. Kakorkoli, odtečem in sem mirna. Obljubim si, da jutri pa na sonce. Ker je pol familije še bolne, se z malo Lumpo sami odpraviva na Rožnik. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje kje bila samo z njo. Ima vso mojo pozornost in se tega tudi zaveda. Gužva je, pa jo ne opaziva, toliko mi ima za povedat. Vseskozi žlobudra. Kdo bi si mislil, koliko zgodb ima na zalogi. Doma se zabava nadaljuje in takole sva  špilali še razočarane gospodinje in kuhali lačnima bolnikoma. 2013-01-06 13.56.11-2

Seveda me je mikal tek po soncu, ampak tekanje z malo Lumpo je tudi zlata vredno, zvečer imam pa tako ali tako še plavanje in bo čas za lovljenje sape. Ker pa plavam s samimi športnimi odvisniki, oziroma adrenalin friki, je imel vsak izmed njih svojo sončno, hribovsko ali pustolovsko zgodbo. No, nekateri so na plavanje kar pritekli, pa ne iz centra ali sosednje hiše,  kar iz Škofje Loke in nato še odplavali 1400m al kok že?

Kaj naj rečem, sem bolj gospodinjski tip. 🙂 Pa lep začetek tedna.


6 komentarjev

Zima je

in jaz sem skuštrana 🙂

Ta teden nisem imela sotekačic in tako sem ob slabem vremenu še sama klonila pred tekom. V četrtek sem imela dober namen  eno kratko odteči, ker me je v sredo pokopala migrena in sem rabila en sproščujoč tek, vendar je tik pred odhodom na tek (lumpe pa plavat) najmlajša bruhala in sem ostala z njo doma. Zbolela ni, predvidevam da je bruhala zgolj refleksno, ko se je basala z mandarinami 🙂 .

Zvečer sem odšla na plezalni trening, kjer sem zlezla točno 1 bolder od 6-ih. Groza, še trener je reku, da tolk kisle me pa še ni vidu. Pa sej sem se tudi kislo počutila, kot da bom zbolela. V petek me je spet stiskala glava, vendar nisem zbolela, vsaj zares ne. 😉

Danes dopoldne  je bilo polovico familije na Coder Dojo dogodku, midve z malo Lumpo pa sva se družile z obiski doma. Popoldne je bilo v znamenju otroških prepirov in prav vesela sem se sama odpravila na Rudnik v Metražo, saj so mi pošle zaloge velurja in seveda, da se odmaknem od prepirov.  Ko sem se vračala domov, sem opazila dva tekača in v meni je takoj vzklila foušija. Doma sem navlekla pajkice, kapo in rokavice in odšla en krog okoli Rožnika. Manimejker je kar pobulil, saj je zanj absolutno premraz, za take podvige. Kljub temu, da ima sveže Salomonke. Žal  je bila že čista tema in povem vam, da je Večna pot,  kar večna v tej temi. Tišina pa je edino pozimi taka.Posebno romantično ni bilo, saj je več ali manj vse že shojeno  in poledenelo, pa še dereze sem pozabila.  Zeblo me je le v zadnjico.  Telefon pa je povsem zamrznil :).P1120673 Bo treba kako velur kiklco za tečt naredit in ogrevan žep za telefon. Čeprav navadno tečem brez telefona.  Je pa vse skupaj res pasalo in če sem se zjutraj zbudila še vsa nalomljena, sem zdaj kot prerojena. Čudo kaj dela švicterapija.

Upam da jutri pa bo kaj od zimskih radosti!