tinasurfazavas

A kako treningi?

by

Stol

Ma super, vroče je in jaz skos gagam. Res sem mislila, da pridem v Ljubljano, ponoči se bo ohladil in tekla bom, ko bo manj kot 20 stopinj C. Ja malo morgen. Ga ni bilo še teka pod 20 stopinj celzija. O.k. ta vikend se je ponoči malo ohladilo, pa sem zaspala in spet nisem tekla v hladnem 🤷🏼‍♀️.

Da pa se ne vrti vse okol teka, čeprav se: “Čakam, da me Manimejker slika kako med spanjem tečem, tako kot psi včasih trzajo z nogicami, kot da nekoga lovijo.”. Dokler pa ni te slike, pa mal hribov.

Z Manimejkerjem sva izkoristila to “noro vreme” brez deževja za hribe. Tako sva bila na Stolu, Bogatinu in minuli vikend še z dobro družbo na Ogradi. 3 je 2000 čaki v avgustu. Pa Vižli gre tudi povsod z nama. Ta itak najbolj uživa.

Na Stolu sem bila že večkrat, Bogatin sploh ni tako lahek kot bi si človek mislil, je kar veliko kilometrov in 1350 višincev se naredi. Štartala sva iz parkirišča pri slapu Savica, po sepertinah, na kočo na Komni, v smeri koče na Bogatinu, Bogatinsko sedlo in Bogatin in nazaj enako. Nabralo se je cca 20 km. Manimejkerju se je kar nekam mudilo, tako da sva bila res hitra. Vižli je bilo pa super vroče. Pa popravici, serpentine niso najbolj prijazne, ne za nas, še manj pa za pasje tačke. Tako, da naša je sicer vsega vajena, ampak se takim potem raje izognem. Najbolj sem si zapomnila ekstremno toplo in prijetno jezero.

Bogatin

Drugi dan pa sem tekla do Šmarke in hodila gor v družbi Miss Deha in mi ni bilo najlažje🙈.

Tole me je malo potolažilo

Tako sem pretekli vikend zamenjala. V petek dolgi tek z Miss Deha, zvečer v Bohinj in zjutraj z dobro družbo na Ogradi. Ta varianta mi je bila ljubša.

Ogradi

Sem bila pa po hribu tako sestradana, da me niso mogli pregovorit za kopanje, ker se mi je po domače delala “tema pred očmi” in sem hotla it samo jest 😂.

Čez teden sem se šla izgubljat na Golovc. Groza, kako slabo ga poznam. Torej v tem sklopu treningov sem se odločila, da se spopadem še s potkami in tekaškimi izivi Golavca. Me je bilo kar malo sram, ko sem se tretjič znašla na enakem križišču in nisem vedela v kateri smeri naj tečem proti domu. Pa še tema me je ujela. Na srečo sem našla prijazno najstnico. Je bilo kar smešno. Ona se je namreč dvigovala na trim napravah (seveda sem prve mislil, da je fant). Prijazno ga/jo ogovorim, pa nobenga odziva. Potem opazim, da ima slušalke in da me ne sliši in da je pravzaprav mlado dekle. Usmerila me je proti domu in me kasneje še dohitela in potrdila, da sem na pravi poti 🙈.

Vikend dolgi tek je bil samoten, miss Deha je na morju. Plan je padel v vodo takoj, ko sem se zbudila in sem bila že pozna😀. Pozajtrkujem, neki mencam, mogoč da se oblaki razkadijo in da bo sonce bolj pripekalo 🙈🤷🏼‍♀️.

Tekla sm, gledala uro, jedla gele, še zdej ne vem katere bom izbrala 🤷🏼‍♀️, se pogovarjala sama s seboj in nič kaj prida pametnega si nisem povedala. Le vedno manj mi je jasno, zakaj mi je tega treba bilo. Natečenih imam precej ur in za 50% več kilometrov kot prejšni mesec ( pa še nisem konc, na koncu bo 100% več) pa se mi zdi, da niti slučajno še nisem ready za 42km. 🙈 Ampak dvomim da kdaj sploh bom 😩.

26 km na trail teku me sploh ne skrbi. Kot prvo bo hladneje, ker začnemo na 1300m nadmorske. Potem me navadno narava in razgledi navdušujeta in mi res ni problem se premikat. No razen, ko si zvijem gleženj. Ampak tega si pa ne morm privoščit!

Vse kar je dlje od 10 km in ravnina se mi trenutno vleče🙈. Sej se prebijem tud skozi 20km sam se mi zdi, da mi je težko. Tolažim se, da bo steklo, ko se temperature spustijo, sam ker se sploh ne, je k’r slaba tolažba.

Danes je bil pa krajši tek, 8km s tempo tekom na 5km in sem vzela Vižli s seboj🙈. Po moji teoriji, psu ni fino tečt v konstantnem tempu (se pregreva). Oni raj potečejo, se ustavijo in mal pošnofajo, se ohladijo in pa spet stečejo… no tega ni bilo. Lepo je tekla, ob meni in recimo, da sva večino psov uspele obteči, kljub temu, da nekateri lastniki še vedno mislijo, da se morjo vsi psi vedno povohat🙈. Presenetila pa naju je mačka na povodcu 😀. Omg, skor mi je kolke polomila. A veš k jaz od daleč nisem dojela, da je mačka na povodcu. Na srečo sta šli z gospo že za ograjo in je bil tak krajši cuk, sam ne vem koga je mačka na povodcu bolj presenetila, mene al’ Vižli.

Če ima kdo kake predloge in izkušnje z geli, pa kar z besedo na dan.

Dragi Grega Hočevar

by

Zbogom, in hvala za vse ribe…al kako že…😂

Najprej predzgodba.

Lani sva z Miss Deha (Running buddyem, Gospodinjo), čist preveč vzdevkom imam zanjo, Moški gospodinji za rojstni dan poklonili štartnino za 26km gorskega teka v Crans-Montani.

Tule je zgodba kako smo se podali na Jungfrau maraton, ki je bil nekako tudi povod, da bi se lahko lotili neke nove zgodbe. Pa ne maratona ampak nekaj za kr bo treba malo potrenirat. Saj na trojke gremo dostikrat kr na suh (nič priprav, ali treninga), sam to je 13 km pa to še zmoremo, tukaj bo pa še enkrat toliko, pa mal več višincev in bo zihr treba mal potrenirat. Aja, itak da sva kupili štartnino tudi sebi😂. Tekma je 15.9.

No in druga ideja je, da greva z Miss Deha, kot vspodbuda svojim dekletom, odteči nek tek v kraje, kamor so se punce odselile študirat. Torej moja večja Lumpa v Amsterdam in Miss Dehina hči v Salzburg. Ko pogledam datume in vidim, da je Amstersdamski maraton takrat kot Ljubljanski in se mi zdi super termin za eno 21-ko. Tako februarja gledam kaki teki so še poleg, da prijavim še veliko Lumpo na nekih 5 ali 8km in razočarana ugotovim, da je vse razprodano. Na voljo je le maratonska razdalja, vsi krajši teki so razprodani. Omg 🙈. Manimejker pravi, da je on tako ali tako mislil na maraton. Jaz kličem Miss Deha in vprašam: Kaj zdaj? Ona pravi, da je mislila, da ne bo nikoli več pretekla maratona. Jaz svetujem, da idejo prespiva. Drug dan vstanem, grem mal potekat in si mislim: Samo jednom se živi. Vsi trije se prijavimo na Amsterdamski maraton.

Kar nekaj let že z Miss Deha, ob četrtkih hodiva tekat k Gregi, v okviru priprav na Hop na grad. Miss Deha je predlagala, da mogoče ne bi bilo slabo, če nama Grega pripravi treninge. Nisem imela izdelanega mnenja o tem. Mislila sem si, da bom kot vedno, malo prebrala, malo posurfala, spet malo strukturirala teke, več hribov, pa kak dolgi tek, pa bo. Nisem drugače več tako navdušena tekačica, obožujem pa hribe.

Na koncu sva se odločile, da nama Grega napiše treninge.

Grega je drugače res cool dečko. Rekel je, dajmo tam ene 3 mesce prej. Cool.

Tako sva prve trenige dobile za dopust.

O madona🙄, dve strani za en mesec.Pol pa še vprašanje: Kam pa vidve sploh gresta?

Ja, na vroče!

Na papirju zgleda vse super, sam jaz tu nimam ravnin in temperature so od 25 do 30, pa še skos piha 🙈. Miss Deha ima podobno zgodbo, mogoče še kako stopinjo več.

Velikokrat npr. piše, v treningih: Res na izi, uživaj, skupaj 10km

Spomnim sem, da sem tu že tekla po poljih in nato na Kefalos, lokalno goro, in tako nekako nabrala 10km, ko sem trenirala za Jungfrau. Sam to res ni na izi. Ker men je 25 stopinj zjutri ob 7.00 z vetrom v prsi kr hard. Čeprav ura kaže pa lagani tempo, kot da se komaj kaj premikam 🙈. V obraz pa k kuhan 🦀.

Po teku

Vmes zgleda vse skup čist kaotično in stresno. Npr sploh k mas trenig 12x v coni tolk pa tolk, pa 1′ to, drugo minuto drug tempo pa… nato iščem po googel mapsih, kam gre cesta in je ob sprintu glih klanc gor in ob hoji klanc dol in pol gre tovornjak naproti med hitrim tempom in kličem psa… Pa nimam svinčnika s seboj in se ne spomnim, a je bila zdej 6-ta ponovitev al sedma🙈. Preračunam pa težko, ker vmes nisem ustavila ure, ker sem držala psa, da so naju tovornakarji obvozili. Pa da ne govorim, da imam dve uri na roki, ker ena ima pulzmeter, na ta drugi pa vidim tempo brez očal 😂😂😂. Še ene ure zihr ne bi spravila na mojo malo roko. Včeraj sem šla tekat brez psa, da mi ga kap ne rukne, in ob koncu treninga se mi je že malo bledlo in ko sem videla avto, sem začela žvižgat in klicat psa, ki ga sploh nisem imela s seboj 🙈.

Treningi so torej kar pestri. In večina okol 10km, pa seveda velikokrat s spremembami tempa in ritma in nimam pojma, kje bom izvedla 3 urnega, pa ob kateri uri🤔, al pa testni tek na 5km.

Tako da včasih me ima, da bi vse skup vrgla v morje🤔, spet drugič, se mi zdi, da prav rabim malo pestrosti, tretič pa sem pozno zvecer ob ribici spila kak kozarec vina več in se zjutri res ne morem izvlečt iz postelje, pa če tudi ni tekaški dan, ampak moram samo psa peljat pred vročino na sprehod.

Da ne govorim, da sploh še nisem šla kajtat, ker se vse vrti okol teka🙄.

In itak, da že zamujam s treningi 🙈.

Tko da Grega, če se ti kdaj zjutraj kolca al pa tud zvečer, sem to jaz, al pa Miss Deha k te preklinjava. Še dobr, da nisva skupaj na dopustu, k se ti sploh ne bi nehal😂.

Globoko v sebi veva, da ti bova 20.10.2024 ob 13.15 že vesele pošiljale slikice.

Nekaj fotk iz Paroškega tekanja.

Levo kot vulkan je Kefalos
Pogled s Kefalosa na Naxos

3. zmaga letos

by

Ljubljana – Dobrova – Horjul – Vrzdenec – Lučine – Gorenja vas – Škofja Loka – Vodice – Gameljne – Ljubljana

Prišla je nedelja in z njo moja 4. Mala Franja. Letos 3-ja tekma zame, še tri so pred menoj.

Veliko ljudi se je čudilo, da si kljub dogodkom izpred enega tedna, želim na Franjo. Večinoma sem poslušala: A pa ni to ful nevarno? Ja kok kilometrov pa je? Kaj, a tolk? To so vprašanja nekolesarjev. Seveda. Moj odgovor je bil sledeč. Seveda je kolesarjenje nevarno, na kolesu so hitrosti hitro velike, prevelike. Ampak, če ne vzameš vsega kot tekmo na mrtvo in živo, je pa lahko super kolesarski dan, saj so ceste zaprte in končno se lahko dva kolesarja vozita vštric (vzporedno). Meni je to družaben dogodek. Moj brat je v mladih letih kolesaril in ker je vsa ta leta pridno pridobival na kilaži, je to še vedno zanj najprimernejši šport. Navadno mu poklanjam darila v obliki bonov, no tistega za domačo torto mu že nekaj časa nisem in mu tudi ne bom, sem mu pa poklonila štartnino za Malo Franjo.

Tako da moj namen je bil, da preživiva 3 kvalitetne ure skupaj. No preživela sva skoraj 4, ampak pustimo malenkosti.

Štart je bil 10.30. Ob 10.00 štartam od doma in se spomnim, da kolesa od padca sploh nisem preverila, čeprav se spomnim, da mi je brat ravnal prestavne ročice in balanco. Ja nič, bom pohitela, da vidim, če mi kje še napumpajo gume🙈. Med vožnjo do BTC-ja ja vozim k po jajcih in vseskozi prežim na pločnike, vmes stestiram prestave in na srečo delajo. Prijazni fantje pri Čerinu mi napumpajo gume in že kličem brata, kje sta z nečakom. Vrsta je najdaljša do zdaj, čisto na koncu stojimo že v rondoju. Nečak se prerine naprej, midva pa določava strategijo. Brat pravi, da bo izkoristil plačano štartnino in se ustavil na vsaki okrepčevalnici😂. Moja strategija je, da pridem cela v cilj. Hkrati pa bratu razložim, da me je kot zgleda malce strah od padca in da ne vem, če si upam vozit v skupini.

Štartava res pozno, vsaj 15 minut kasneje, saj so nas spuščali po blokih, vsaj tako se mi zdi. Ampak vreme je super, vroče, ampak oblačno. Svoje prve navijače pozdavim na Tržaški (Miss Deha z možem) in ja, za mano in bratom je kolona (kje so mene našli). Brat pravi, da sva prehitra zanj, itak adrenalin dela. Nekako se skušava umiriti do letečega štarta na Brezovici. Ampak mene kr nese, vseskozi se ustvarja kolona za menoj in res mi je smešno, ker se mi zdi, da nisam glih neko zavetrje za velike kolesarje, ki so za menoj. Uglavnem uživam. Na Lučnah je veliko navijačev in res pridejo še kako prav. Tam se res počasi vzpenjaš in imaš čas otrokom stisnit 5-ko, tudi harmonika je dobrodošla, raglje, veseli obrazi in muzika z radia, da te malo kratkočasi in ti daje ritem. Z bratom sva zmenjena, da klanec odvoziva vsak po svoje in se dobila na prvi okrepčevalnici na vrhu klanca. Zaradi poškodbe razmišjlam, da bom raje počasi gonila, ker če bom nogo ohladila, zna biti, da ne bo ok. Tako v mirnem tempu gonim v klanec, malo klepetam in enkrat proti koncu slišim brata, kako se zahvali za vodo iz avtomobila. Ujel me je. Super!

Lučne

Po klancu navzdol sem bila rezervirana, brat me je sicer kasneje hecal, da sem v ravnini hitrejša kot po klancu navzdol. Samo te ovinki iz Lučen so se mi zdeli letos velikost bolj ostri, kot leta poprej. Nisen bila najpočasnejša, ampak vseskozi sem pazila na razpoke, na pesek, vse me je skrbelo. Ampak je šlo. Lani sem bila sama in potem je bilo vse drugače, več pritiska nase, manj zabave. V glavi se mi poje Josipa Lisac : Gdje Dunav Ljubi Nebo, top komad. Skoraj smo že v Škofji Loki, tik pre okrepčevalnico je klanec navzgor in navijači vrtijo Walking on Sunshine. Ritem, da malo pospešim tempo v klanec, ampak jaz ugašam. Dve uri pa pol sva že na poti in jaz sem izžeta. Brat pa tudi. Pojem en vitergin in dela glih 5 minut. Imava še dobrih 30km. Do Smlednika še nakako gre, pol pa brat pravi, da ga bolijo stegenjske mišice. Mene roke in hrbet, stegna delajo vrhunsko. Veter kar piha. V Gameljnah so navijači že tako razposajeni, da me je strah, da me bo kdo sklatil s kolesa z zastavo😂. Na Ježici naju počaka svakinja z mojo pasjo nečakinjo, ki naju nalaja🙈. Prebijeva se še čez zadnji klanec na Ježici (OMG kolikokrat sem ga že pregonila) in dolgo Slovensko cesto ter v Btc. Konec.

Brat se ni ustavil na vseh počivališčih. Jaz pa sem cela. Cilj izpolnjen. Drugo leto spet.

Štorasta. A pa sem res?

by

Prejšni vikend se je po vsem dežju, končno pokazalo ☀️ za soboto. Pa sem se nameravala odpravit na meni ljubo krožno pot na Begunjščico. Zdelo se mi je fino, da grem zgodaj, čeprav mi vstajanje zadnje čase ne leži. Pa še gledališče sem imela zvečer. Ampak vremenu ni za zaupat te dni, tako da je zgodaj vseeno bolje. Pošljem še en sms Miss Norona, če bi se mi pridružila? Zgodnja ura za njo ne bo problem. Hitro se dogovoriva, ob 7.00 na Ljubelju. Predvidevam nekih 5 ur za celo turo.

Pred spanjem še preverim vremensko. O.k. bo.

Točni sva, in že pri parkomatu se začne s smehom. Levo parkirišče ima namreč plačljivo parkiranje, ampak parkomat mi nikakor ni hotel vzeti denarja. Torej nisva parkirali tam.

Plan je da greva čez planino Preval-o na Veliki vrh 2060m mimo Roblekovega doma, in čez Smokulško planino na Zelenico in sva nazaj pri avtu na Ljubelju.

Tik pred Bornovim tunelom mi klecne gleženj🙈. Miss Norona me zaskrbljeno vpraša, če obrneva? Jaz ji samo pomigam z roko, naj hodi naprej. Prižgeva lučko na telefonu in vstopiva v tunelu. Ves je v luži od obilnega dežja. Včasih mi med tekom klecne gleženj, pa ga potečem in je o.k.. Seveda čutim, da je bilo močneje kot navadno, ampak v glavi pa tale dialog: “Lej, kak lep dan! Kaj boš pa doma? Nič ni hudga, ti sam hod!”. Tem za pogovor sva imeli na pretek, vseskosi sva pomoje brenčali, tako ni bilo časa mislit na bolečino. Vižla pa tud presrečna, kr smeji se v hribih. Hitro sva na Prevali in tam se začne vzpon. Hitro se vzpenjava in razgledi so krasni.

Ko prideva na greben in se vzpenjava na Veliki vrh pa nogo nekajkrat položim v ravno nasprotni položaj zvina in takrat pa me kr zapeče v glavi.

Ustaviva se na vrhu, kjer se odločim pogledat stanje noge. Ni o.k. 🙈 Hitro mi je jasno, da je najbolje, da jo čimprej porinem nazaj v supergo. Ja, za tak obisk hribov, kjer imam planiran tudi delni tek, obujem nizke trail superege, da lahko tudi potečem in tako treniram za naslednji projekt. Gleženj sem si povila z elastičnim povojem in že nadaljujeva pot navzdol.

Ker imam pohodniške palice jih napolno izkoriščam, saj na nogo vse težje stopam. Sva pa brez protibolečinskih tablet. Na srečo nama jih kaj kmalu uspe nafehtat, od “odgovornih” pohodnikov. Brez skrbi, tudi moja prva pomoč ima po novem protivnetne in protibolečinske tablete 💪. Pot sva tako spremenili in jo mahneva po nabližji poti na Zelenico. Nekje po 20 minutah, tablet prime in moj korak postaja hitrejši. Vmes mi je po glavi šlo vse živo. Kaj če bom obnemogla, pa še psa mam? Pa ni šans da kličem reševalce, dokler se lah z rokami vlečem! Ja kako bom pa avto vozila? Na Zelenici sem bila tolk dobra, da sem odskakljala po štrudelj.

Sam Vižla, je bila pa od poti tako utrujena, da je začela cvilit, da bi sam še domov. Naša princesa se redko vleže na trda tla in ker je bila utrujena je hotla it počivat na blazino😂.

Tura je bila vseeno dolga 5 ur, ker sem se malo bolj vlekla, ampak prideva nazaj še po dolg. Doma je pa tole nastalo.

🙈

Gleženj sem zelo hitro spravila k sebi, velik ledu, povoj in masaža in seveda obremenjevanje že drugi dan.

Mudilo se mi je ker je čez 14 dni že Franja. No zdej ko to pišem je že čez 4 dni.

Tako sem ta vikend odšla na kolesarski krog z bratom. Naredila sva lušen krog 60 km. Štart na Ježici, Gameljne v smeri Vodic, Cerkelj, Visoko, Šenčur, Voklo, Trboje, Smlednik, Pirniče in Tacen. Tu pa se je zgodilo nekaj povsem nepredvidljivega. Vozila sem za bratom, ki je zapeljal na kolesarsko stezo na pločnik. Sprve je steza samo narisana, potem pa se nekako dvigne pločnik, česar jaz nisem opazila in sem želela, ne spomnim se zakaj, bolj levo. Kolo je pograbilo pločnik, jaz pa sem samo zavpila in poletela v ograjo od mostu. Ko se je brat obrnil je videl le kolo, ki ga je pobiral nek gospod. Jaz pa sem ležala za ograjo. Spomnim se, kako letim in odmikam glavo, da ne bi priletela z glavo v ograjo, sem pa zato s stegensko mišico. Ura na roki se je sprožila, zaznala je padec. Presenti me in jo izklopim. Pobiram se, brat mi pride v pomoč. Vsi me gledajo kot da sem vsa krvava. Pa nisem. Slišim pripombe na temo pločnika, v stilu, da nisem ne prva, ne zadnja. Noga me strašansko boli. A vztrajam, da se peljem domov. Brat si želi, da me pride iskat z avtom, a jaz hočem čim hitreje domov. Poravnava kolo in odpeljem se domov. V klancu čutim močno bolečino v stegnu. Doma uspem pod tuš in potem ne morem več pokrčit noge. Grozno je. Noga mi stršno nateka. Jezna sem nase, da sem šla na pločnik. Spet drugi moment sem presrečna, da imam take mišice, da so mi obvarovale vse kosti. Šele drugi dan zaznam, vse potpludbe na telesu in se odločim, da sem jo dobro odnesla.

Sem pa prepričana, da tisti, ki “riše” kolesarske steze v Sloveniji, pojma nima ne o kolesu ne o pešcih, kaj šele o projektiranju kolesarskih stez, on sam nariše, po liniji najmanšega odpora pa briga ga za posledice.

Držite pesti, da se v 4 dneh zližem in da preverim, če sem res štorasta al mam sam smolo, letos.

Muca za dva dni

by

Tri jutranje sprehajalne poti imam tu. Ena je Kefalos (lokalna Šmarna  gora), plažna New Golden Beach s kopanjem na plaži in tretja, med njivami z obiskom osličke Kleopatre. 

Na zadnj poti, sva ob cesti daleč od katerekoli hiše zaslišali mijavkanje. Tisto močno, ki kliče mamo. Vižla se je vzpela na kamnito ograjo in mala mucica se je podrgnila ob njeno glavo in zapredla. Gin je otrpnila. Jaz z njo. Pograbim muco in iščem mamo. Mame ni 🙈. Tudi drugih malih mucic ni. Omg. Pred več kot 20 leti sem prinesla muco iz morja domov,  ki je nato ostala muca moje mame dobrih 19 let. Muca se ne pusti nesti. Ampak teče za Gin in se neprestano drgnje ob njo🙈. Gin ni nič jasno, le vidno pazi na njo. Sledi nama vse do apartmaja 1,5 km daleč. Po glavni cesti jo primem, le ko pride avto, ker se noče nositi🙈. Mačka s karakterjem.  Ko zakorakamo na dvorišče in nas opazi  Manimejker: “😳 v Ljubljano ne gre z nami!”  Jaz: “Vem!”

Muca je res mala, skopam jo in očistim bolhic, Gin pa vse nadzoruje. Obvestim lokalno skupnost za mačke in priskrbijo mi tablete za razglistenje. Pravijo, da zavetišča pokajo po šivih in jemlejo samo bolne mucice. Punci seveda navijata, da ostane mačka naša. Jaz vem, da ne more z nami za 20 ur v avto in da je predivja, da bi jo zaprla v stanovanje. Imam dobrih 6 dni, da ji najdem namestitev😳. Ne dovolim jo poimenovat. Vižla skrbi zanjo kot mama. Muca jo je hotela sesat 🥲, pa ni blo mleka. Takole sta spali.

Takole je osvojila srce najboljtrdosrčnega. 

Objavila sem oglas na strani otoka na Fb, da ji iščem stalni dom, ker odpotujem in ne more z menoj. In po ne vem kakem čudežu, se mi je oglasila Marta. Rekla je, da bo prevzela skrb za muco, da je tu do oktobra in da ji bo ona poiskala stalne skrbnike. Omg. Kamen se mi je odvalil od srca. Odpeljala sem se na drugo stran otoka in oddala muco. Imeli smo dobra dva dni z njo, ampak dlje ko bi bila z nami, težje bi bilo slovo. Tako pa uživa v novem začasnem domu in nova začasna lastnica pravi, da bo najverjetneje ostala kar njena, ker ima tak super karakter😍. 
Na nas je vsekakor naredila vtis.