tinasurfazavas


Soča 3.

Spet je bil najin vikend. A se to dogaja vsem ali samo meni čas tako hitro teče?

Vsako leto se prvi vikend v juliju z Miss Deha odpraviva na zelo zabaven tekaški vikend. Če sem lani imela že skoraj klasično migreno in sem pozabila spalko, je bilo letos še bolj pestro.

Na dan odhoda kličem Miss Deha, da uskladiva potrebne stvari, ki jih potrebujeva. Sporočim ji, da bučk žal ne bo (časovna stiska) in vprašam katera stvar je v moji domeni.  Naroči mi: spalko, sol, gobico za pomivanje posode in gorilnik. Seveda sem sama spakirala še gin, tonik, rožmarin, led, koruzni čips in pomislila,  da potrebujeva na poti kupit še nekaj za zanetenje ognja (vžigalice).

Iz Ljubljane odhajava z zamudo in prav prijetno kramljava in se smejiva. Predvsem se smejiva, ker me tokrat ne boli glava in nimava dileme v smislu, vzeti tablete ali ne…  Ko zavijeva v smeri proti Vipavi, me prešine: Pozabila sem šotor!!! Spogledava se in padeva v smeh! Miss Deha predlaga,  da poiščeva neko prenočišče. Zdi se mi, da to ne bo tako enostavno. Brskam po netu in pade druga ideja, da pogoglava koliko je do najbižjega Dechatlona. Napiše nama 45minut do Muggie. Obrneva avto, no zapeljeva dol iz  avtoceste, da ne bo kdo mislil da sva vozile v napačno smer in se odpeljeva v smeri Milje.

IMG_7121

Vmes Garminca veselo vzklika, da je našla bljižnjico in naju pelje po malih ulicah mimo Socerba do šoping centra. Skočiva v Dechatlon, izbereva šotor in hop že sva nazaj na poti v Tolmin. Vseskozi smeh. Ustaviva se še na črpalki, ker bojda potrebujeva še mleko za kavo. Jaz iščem še nekaj in nikakor se ne spomnim kaj še potrebujeva, zato kupim  čokolado.  🙂 Do Tolmina gre gladko. Pripeljeva se v kamp, se namestiva, registrirava in pripraviva večerjo. Hmm,  pozabila sem sol, pa tudi vžigalnika nisem kupila na črpalki! O.k., bom najprej namešala en gin&tonic. Hmmm kje pa je limona? Nina odide do recepcije kjer je tudi bar in se vrne z soljo, limone nimajo, vžigalnik pa je našla v svoji torbici.  Kljub moji pozabljivosti imava čudovito večerjo in se smejeva še naprej.

Zjutraj si pripraviva zajtrk, skuhava kavo, seveda nimava detergenta za posodo (ta ni bil v moji domeni 😉 ) in odpraviva se na štart. Prvič, odkar pomnim sem povsem brez treme pred štartom, ampak tudi povsem brez kondicije. Res. Doma komaj potečem tistih 5, 7 km in še to vmes hodim ali pa telovadim. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje pretekla 10 km.  Že v štartu ne hitim in iščem nek svoj ritem. Miss Deha mi pobegne nekih 50 m, tako da jo še vidim ampak mi je nedosegljiva. Zavijemo v klanec in večina hodi. Glede na pulz se odločim klance hoditi z dolgimi koraki, ravnine pa poteči. Super mi gre. Dve gospe me zmotita, ko glasno razpravljata da najhuje in najslabše je, ko enkrat začneš z hojo in pol tekaš in hodiš, da je ta menjava ritma najslabša. Nisem mogla biti tiho in komentiram, da se da po tej metodi odteči tudi maraton… Sama nadaljujem v tem ritmu in mi gre kar o.k..IMG_7134

Navzdol  mi gre celo malo bolje in ujamem Miss Deha. Ampak po teh 7 km je odprt manjši klančinast travnik in hitro zaostanem, sploh na ravninah, me prehitevajo vse povprek…

13438920_1157241040963541_6897011592844779813_n

Se vidi da “Šmarko” sem oddelala, zdej pa je konec in sem kisla… Nič ne de. Po soncu tečem, v senci hodim in vmes najdem sotrpinko in se bodriva zadnjih 5 km. No na zadnjem kilometru  jaz popustim in še hodim, ker sem povsem izžeta. Pas s telefonom dvignem nad prsi in zarinem v Tolminko. V cilju me čakata Miss Deha in še znanec,  ki sva ga srečali zjutraj pri parkiranju avtomobila.

fc003a8f525fbe6ba560

Spet sem potrebovala 2 uri in super je bilo. Nisem veliko trpela, predvsem ker sem se povsem prepustila progi. Tudi fotkala sem bolj malo in večinoma le opazovala naravo, navijače in sotekače…

Na koncu so nas pričakali še super tuši in klepet ob Tolminki. Vsa oskrba na teku je bila več kot super, povsod voda in energetska pijača pa jabolka in sladki prigrizki. Domačini so  nas zalivali, da se nismo pregreli ali pa usmerjali na pravo pot.

V kampu je sledil še tradicionalni skok v ledeno Sočo. Grem stavit,  da je letos hladnejša kot lani. Ampak tradicija je tradicija.

IMG_7143

Super je blo. Kaj bi jaz brez tvoje družbe draga Miss Deha, vesela da si, to kar si. Drugo leto pa spet!


4 komentarji

100 likov na sliko

Evo za mano je! Oddala sem jo v referat.

IMG_6896

Lani konec leta me je spreletelo, da se 2016 približuje hitreje kot sem si mislila. 2016 je namreč datum, ko vsem, ki smo študirali pred novim bolonjskim sistemom, poteče program in ga ne bo več moč dokončati.

Tako sem se enkrat novembra odpravila na fax, kjer sem bila na sestanku za zaključek študija edina. Profesorica me je prepoznala in posedla kar za kateder in mi naprintala vse potrebne listine ter me poslala domov na izpolnjevanje vse te  birokracije. Čez nekaj dni sem dobila položnice. Eno za vnovično podalšanje študija, tri za izpite in eno za diplomo.

Kot študent oblikovanja tekstilij in oblačil, sem imela za opravit samo izpite iz oblikovalskih predmetov. Torej ni bilo nič učenja in rokov, le osebni dogovor, kaj prinesem in kdaj. Tako sem se januarja odpravila k meni neznani profesorici, saj se je prejšna upokojila. Ko čakam pred vrati me ogovori druga profesorica. Odvrnem ji, da ne čakam nje, da pa imam še neke stare grehe in diplomo in me je groza, ker ne vem kje naj se lotim zadeve! Povabi me na pogovor v času govorilnih ur in mi predlaga, da o temi razmisli, kot o nečem kar me resnično  veseli, pa ne vem dovolj in sem pripravljena raziskovat. Tako se naslednji teden že oglasim na njenih vratih. Z okvirnimi idejami in z nekaj predlogi literature me napoti domov v razmislek. Razmišljam, tuhtam in že se bliža zadnji rok za prijavo teme. Napišem  krajši opis teme in ga nesem mentorici. Všeč ji je tema, vendar ni zadovoljna z opisom, napoti me k drugi profesorici, ki mi spremeni naslov in malce namigne kaj naj še dopišem. Zadnji dan oddam prošnjo za odobritvo teme. Čez dobrih 14 dni odkrijem, da je tema oddobrena, časa pa ne prav veliko… Začnem nabirat teme in sestavljat okvire… Mudi se mi. Literatura je skoraj vsa angleška… Počasi mi gre. Probam pisat in sem obupna… Kot kak googel translate. Manimejker me potrpežljivo rešuje, čeprav mu kdaj tudi popustijo živci in me strašno užali. Vem da je nenamenoma, vendar sem ekstremno občutljiva, če mi kdo kaže ogledalo sploh, kadar sama vem, kaj bom videla v odsevu. Vmes me doleti še 10. rojstni dan, torej okrogla in velika številka in me za kak teden odtrga od mize in računalnika. Nikoli, ampak res nikoli si ne bi mislila, da si bom izbrala teoretično nalogo. Večinoma pri nas narediš neko izvedbeno nalogo, redke so teoretične naloge na moji smeri. Za mene pa še toliko bolj čudno, saj sem res praktik. Vendar  mi je bilo vseeno jasno,  da v teh 3 mesecih nikakor ne bom zmogla izvesti izvedbene naloge, in sem se lotila teoretične. Lovijo me roki in končno oddam prvo verzijo v branje, z zamudo seveda. Mentorica ima ogromno diplom in veliko nas zamuja, diploma se bere kar nekaj časa, vmes ko se bere, sem kot zombi, nič pametnega ne naredim. Ko jo dobim v popravo,  je zopet kak teden naokoli in oddam jo drugič. Lovim še ostale člane komisije za podpise. O.k. kaj pa izpiti? Ko diplomi vsaj približno kaže o.k. Se odpravim na dva izpita in ju opravim, le tisti od januarja mi je še ostal. Tako zadnje 14 dni pred končnim rokom oddam diplomo v lekturo in čakam na izpit in podpis. 14 dni mine kot 14 ur in že je tu zadnji dan za oddajo. Zberem vso dokumentacijo, plačam vse račune in oddam diplomo. Odnesem en izvod še mentorici, kateri se resnično želim zahvalit, tudi za tisti začetni nagovor, saj mi je šele sedaj jasno, da sem se diplome res lotila v zadnjem hipu. Tu pa me oblijejo solze, sploh ne spravim besed iz sebe, le solze… Težko je razložit. Kaj mi bo diploma? Ni službe, ki bi me čakala, ni večje plače ali dodatka na izobrazbo ni nobenega resničnega plusa, ki bi se mi kjerkoli poznal. Je pa strašansko olajšanje! Končno sem jo zaključila, vem, da je tu še zagovor, ampak s tem, da sem jo spisala in oddala so se mi odprle stare zgodbe. Zgodbe, ki so mi govorile ali pa šepetale zgodbe o neuspehu, o razočaranju sebe, ki so me rušile in rušile. To ni le zgodba o diplomi, v svoji 40 letih se je nabralo več nedokončanih zgodb. Enostavno jih pomedeš pod preprogo ali pa zapreš vrata in jih ne odpreš več, ampak enkrat, ti zmanjka vrat, ali pa preproga ne zmore več prekrivati  stvari, ali pa si pač želiš spremeniti vzorec… Torej čistilna akcija na osebno, duhovnem področju…

Pol leta je minilo kot bi mignil. Zdaj je zopet čas, da zalaufam svoj mašino in začnem tekat… Pa tudi šivalno mašino bi lahko zalaufala, saj me čaka kar nekaj nedokončanih zgodb…

 

 

 


5 komentarjev

Tek trojk, spet

Trenutno nima časa pisat svojih misli in razmišlanj, čeprav jih je res veliko. Pišem navadno zaradi sebe in spominov, ki se tako ustvarjajo. Zato res ne smem zamuditi in ne zapisati tega legendarnega dogodka.

Tokrat je bila še vedno Pogumna družinska trojka, vendar je najsterejšega člana (brata), zamenjal njegov sin, moj najljubši 11 letni nečak. IMG_6396

Ker že več kot leto in pol jamram in ne morem tekat, sem imela pulz povišan že pred samim štartom. Nečak je bil malce nervozen, predvsem pa neučakan. Ko smo štartali (druga cona na koncu) ga je skrbelo, če bomo sploh lahko tekli. Takoj po štartu je  začutil ta flow množice in dobil usta do ušes. Res je bila velika gneča in v tej smo tekli celo pot. Vseskozi sem ju bremzala. Pot do klanca je bila vroča in žal mi je bilo da nisem vzela vode s seboj, saj sem pozabila, da je le ena vodna postaja in še ta je na vrhu Golovca. Ko smo prišli do klanca mi je pulz narasel na maximum in sem zaostala za fantoma. Nečaka je vseskozi skrbelo. Tekel je zraven Manimejkerja  in me vseskozi preverjal.  Skrben je 100/h, sploh za 11 let. Pomoje je pretekel vsaj 5 km več od ostalih, ko je tekal še malo naokoli, od Manimejkeraja do mene in naju preverjal :). Trudila sem se teči tudi navkreber, vendar ker je bil pulz res visok, sem se vsake toliko časa le spravila k hoji in zniževanju pulza… Ko smo se na vrhu napili, sem mislila, da bodo noge po klancu navzdol lažje stekle, pa je bilo telo tako utrujeno, da sem le steška nadzorovala noge. Skušala sem loviti fanta, v resnici pa sem ju bremzala. Ko pritečemo na Prule ugotovim, da fanta diktirata tempo 5.1, in da jaz preostale kilometre v tem tempu ne bom zmogla. Same klančine za umirjanje prometa, me povsem vržejo iz tempa in me skoraj da vsakič spotaknejo.  Malce ju uspem upočasniti ampak ne povsem… V cilj me seveda povlečeta in ker vidim super rezultat, stisnem zobe, čeprav prisežem, da bi skoraj bruhala.

IMG_8131

Obljubim, da do drugega leta malo več potečem. Postavili smo rekord Pogumnih 1:15:53. Kjub temu, da mi ni bilo najlažje, ostaja to moj najljubši tek in se že veselim drugega leta, ko bomo postavljali nov rekord.


Kako nastane izdelek Tina šiva za vas

Najprej nastane neka potreba po njemu.plavalka baggy

Npr.  po trendovski kapi, ki ne srbi, posebej če imaš še malo vlažno glava. Potem sledi izdelovanje kroja in nekaj neuspelih poskusov. Ko izdelek stestiram jaz ali moje punce in smo zadovoljne z njegovo funkcijo in izgledom, ga ocenim in ponudim ostalim.

 

Vmes nastajajo še vzorci za potiske,  ki jih je potrebno narisati ali pa obdelati fotografijo na način,  da je primerna za na sito. Tu pride na vrsto poznavanje računalniških risarskih progaramov. Jaz navadno uporabim ilustrator.  Napise in vzorce pošljem v studio Mumino, kjer mi potem izdelajo sito.  Tam tudi nakupim vse pigmente in paste za potisk. Saj barve sama mešam.

Ko pridem do željene oblike izdelka, naredim kroj zanj. Kasneje ga glede na uporabo, še ustrezno prilagodim (povečam ali manjšam).

FullSizeRender

Sledi nakup blaga. Ker nimam nekega velikega shranjevalnega prostora še manj pa finančne zaloge, ga kupujem v metrih in ne balah. Navadno gre to za bombaž in ga zato tudi prej operem in sušim v sušilcu,  da dobi stalno dimenzijo. Nato izdelek ukrojim. Največkrat več njih.

Nato sledi mešanje past in pigmentov v barve za potisk,  ki jih takole tiskam. V tem primeru gre za potisk srebrnih pikic na črno kapo.  sito

pikice

(tiskarska miza je črna z belimi pikami ;))

Sledi sušenje na zraku in kasneje večkratno fiksiranje z likalnikom še bolje pa z likalno prešo.

IMG_4887

Nato gre kapa v šivalnico. Ta se šiva na stroju za pletenine ali overlocku z štirimi nitmi. Potrebujem še etiketo, ki so mi jih po predhodnem risanju in nakupu traku,  prav tako izdelali v Muminu. Etiketo všijem v zadnji šiv. Ročno zatrdim še šive znotraj kape.

IMG_4892

Dodam etiketo z navodili pranja in nazivom izdelka in ceno. Ter ga zapakiran v vrečko.

srebrnepike

Baggy kapa stane pri meni 13€. Tale s srebrnim potiskom je dražja in stane 15€.

Tole je najenostavnejši opis kako nastane ena potiskana kapa.  Za npr.  eno runner kapo z dvemi raznobarvnimi srčki rabim postopek tiska ponovit 3x z vmesnim sušenjem.

Z veseljem izdelam izdelek samo za vas, vendar lepo prosim, bodite jedrnati v mailu.

Ne nimam časa za osebni stik,  ker čez dan se trudim tako kot vi,  biti čim bolj delovna in kreativna. Na vaše maile,  bom odgovarjala večinoma zvečer.

Izdelke izdelujem sama, sama poslikam in vam pošljem fotografijo, in nato vam izdelek pošljem po pošti. Doma izdelek pogledate in če vam ni všeč ali pa vam ne ustreza velikost,  mi ga nepoškodovanega vrnete v enaki embalaži nazaj.  Drugače pa nakažete dogovorjeni znesek na trr, ki je napisan na računu.

Izdelki se nahajajo v različnih albumih,  kjer so tudi okvirne cene izdelkov.

Izdelki, ki so dobavljivi takoj se navadno nahajajo v albumu NA VOLJO. Ostali izdelani in oddani izdelki pa se nahajajo v ostalih albumih:Odejice in kapice, Kapucarke, Kapucarji