tinasurfazavas


by

Vročina

Prve jo je imela ta starejša, pol sonce, pol ta mala in ne nazadnje še jaz. Groza!
Kadar je vročina le vremenska, se popoldne zatečemo v živalski vrt, ker je v Tivoliju in pri nas doma za popi… vroče. In tako je bilo tudi v četrtek. Ko smo se vrnile domov je mene oblila neka grozna slabost in šibkost, pa sem si mislila, pač ne prenašam dobro visokih temperatur. Začne mi piskat v ušesih in takrat hitim odpreti tuš in se usedem pod njega. Pa sej, resnično, sem samo enkrat skupi zlezla, samo strah je večen;). Vsa koža me je bolela, tako kot, da bi me opeklo sonce, vendar je bilo to ne mogoče, saj sem bila pokrita, pa še v senci smo bile. Sama sebi sem postajal sumljiva, slabo mi je bilo, koža me je bolela poleg tega mi je bilo hladno, kljub vročini v stanovanju. Odpravila sem se v posteljo in se seveda čez dobri dve uri, zbudila z mrzlico, torej z vročino. O, kako, bedno je bit bolan! No, pa da sem se lahko še bolj sama sebi smilila, me je v petek “usekala” še migrena. Beden vikend. Še dobro da sta šli mali na počitnice iz petka na soboto, je vsaj, kdo užival.
Kljub vsemu, smo se v nedeljo zjutraj odločili za izlet. Jaz sem predlagala Gorenjsko, vendar glede na vremensko napoved nisem bila sigurna. Juno bi šla pa na morje, sam ker na Zakintos in Karpathos ne morš sam pogledat, pejmo na tisto morje k gremo z avtom. In smo šli v Ankaran na Debeli Rtič in je blo ful lušen. Le da smo bili premalo organizirani. Imeli smo le prigrizke in sadje, in ne pašte kot Italijani. Zato smo bili lačni in odšli v gostilno, kjer je bila hrana o.k. postrežba pa katastrofalna. Drugič, bom jaz tud pašto sabo nesla!!!
Ta vikend, pa sigurno ne gremo na morje, je polno nekih dogodkov, beri praznovanj rojstnih dnevov. Če pa bo slučajno kaka ura frej je pa v Tivoliju LUNIN FESTIVAL. Zelo priporočam!!!
Aja, pa v soboto bo Tivoli spet roza ali pač kake druge ženske barve.


by

Hand analyser

Doma imam škatlo, kjer so spravljene stvari iz preteklosti. Že precej prebrano, vendar še zelo ne sortirano. Tam se najdejo razni katalogi, lastni zapisi, tudi kaka fotografija in kar malo morje krojev in zapiskov, ki pridno čakajo na predelavo;).
Pred kratkim pa sem naletela na profesorico, pri kateri imam še stare študentske grehe. Sprva sem hotela kar glavo sklonit in iti mimo. Ja, valjada, kdo se me bo spomnil. V resnici pa je na našem (si ga pač po vseh letih lastim;)) faksu malo drugače kot pa na “povprečnem” faksu, kjer si le številka indeksa (tu ne mislim biti žaljiva, prej foušljiva), če se seveda ne potrudiš drugače. Študij je pač malce bolj individualen, že zaradi številke študentov, 30 na leto jih sprejmejo, in v višjih letnikih imaš večinoma individualne korekture s profesorjem. Če si pa še vztrajen študent(beri, vsaj 7 let statusa + še vztrajam), lahko bi dobila kar inventarno številko, pa to samo še podvoji vse skupaj. No in tako sem le zbrala pogum in “prijetno” pokramljala, zraven pa še potipala, kake so moje možnosti in če se lahko kej oglasim na “študentski” obisk. No, Tina, pa si si skopala novo jamo! Če ne gre drugače, tudi prav. Sej zdele si že drugo kopljem, tule na blogu;).
Bistvo zapisa je, da sem ob iskanju ustreznih zapiskov izkopala tale list:

In sicer je to izpisek iz mašine za prerokovanje, natančneje iz Krete leta 2001. Prav nasmejalo me je.
Sej veste, to je ena izmed tistih mašin, kamor položite roko in jo poskenira in pol vrže ven opis, zgleda približno takole:

Na Kreto smo se odpravile punce v lastni režiji, na lastnega “absolventa z vseh vetrov”, vsaj kar se tiče fakultet. Oh, ja, bilo je… pestro.
Več ali manj sem zadovoljna z analizo moje roke. Ja, jaz verjamem, sej je opis pozitiven, no, tista zadnja postavka me dela malce nejevoljno, vendar je kljub negativnemu predznaku resnična. Čeprav, odkar imam Juno je ta zadolžena za daydreamingday pri nas doma;)
Me pa resnično zanima, na kakem principu deluje ta hand analyser. Am, bam, pet podgan, al je kak drug trik.
Bom letos v Grčiji poiskala avtomat, pa da vidimo kje sem pretentala usodo;))).


by 3 komentarji

Pogumni

Mislim da bolj UTRUJENI, vsaj po 12 km.

Sobota. Punce sta me zbudile že pred sedmo. Valjale smo se pred televizijo, pozajtrkovale, budile Duleta. Priprava deklet za varstvo, prihod babice Irene in odhod od doma. Kljub temu da sem izpraznila mehur me je še vedno lulat. Pozabila sem uro in stekla domov ponjo. Dobili smo se pred Namo in se skupaj z otroci odpravili do Prešerca. Živčna nisem bila, me je pa spet tiščalo na stranišče, tko da po moje le malo nervozna, ker na Golovcu me ni nič lulat.
Pok pištole, pomikanje proti startu in potlej… tek… Gregorja je kar neslo, mene z njim, Dule pa je vlekel nazaj. Vseeno nas je potegnilo v prehitri tempo. Vreme je bilo super, za malenkost prevroče, če bi vseskozi tekli po asfaltu bi nas pobrala na 5 km. Nekje pri Roški nas je prehitel Žiga, moj sošolec iz srednje šole, tekel je tako lahkotno, da človek postane kar zavidljiv. Lovili smo ritem. Pred hosto smo že drugič srečali Zlatota v vlogi fotoreporterja. Dovolj asfalta in zavijemo v hosto in v klanec. Kako prikladno, nastala je gneča in ni se dalo teči ;). Oh ja, po ravnem je tako dolgočasno, v klanec pa tako naporno. Resnično raje tečem v klanec navzgor, kot navzdol, ravnine pa me dolgočasijo, toda tokrat temu ni tako. Ko ti vsi dihajo za ovratnik in ko se telesni vonji prepletajo s parfumi (pa ženske, kje vam je glava), mi postane slabo, pa še v ušesih mi piska, zato hodim, pa vode si želim. Res da je bila okrepčevalnica tam nekje na 5 km, vendar prepozno, vsaj zame. Potrebovala bi jo že po prvem vzponu. Nič, malo tečem, malo hodim, malo komentiramo, nergamo in se hecamo, ko tik pod vrhom prehitimo gospo Heleno, se spet ustrašim da pretiravamo. Pa nas kasneje prehiti gospa njenih letih, čeprav kako leto mlajša pa vseeno starejša, od mene in mojega brata skupaj. Nič zato, dočakala sem vodo, Grega je planil po čokoladi, Dule pa je menda čakal na energie drink. Zdaj pa navzdol, tišči me pod rebri in Gregorja tudi, Dule pa naju preganja. Sosednji tekačici gre na živce Duletovo preganjanje in komentira. Pot navzdol je na koncu tlakovana s kamni in nič kaj prijetna. Prehitim še Lepe in drzne in malo pokomentiram, gospe potožijo, da se moški ne ozirajo. Menim, da smo ženske bolj zavistne in od tod tudi oziranje po konkurenci. Če bom jaz v njihovih letih tako tekla, ali pa vsaj tako dobro izgledala, bom več kot zadovoljna. Pri Špici nas prijetno preseneti Alica, in vzpodbudno teče z nami deset metrov (presenečenje je obojestransko). Na Šuštarcu srečamo še Mojco s transparentom, vendar nisem videla imena ekipa za katero je navijala. Mojca ti si prvovrstna navijačica! Vsak, ki je kdajkoli tekel na prireditvi, se bo strinjal, da navijači in vzpodbujanje prideta še kako prav, ko v rokavu ni več adutov. Ko sem lani tekla 10km na Ljubljanskem maratonu, sem med navijači zasledila dve mali deklici s transparentom “Dajmo mami!”, oči so se mi orosile (moje punčare so bile doma z vročino), noge pa so kar bezlale.
Še mimo Magistrata, primemo se za roke, pozabila sem dihat in KONEEEEEEC…

DRUGO LETO PA SPET!


by

Sobota

Ta teden sem spet ene dva dni vegetirala (migrena), ostale dni pa trenirala, beri jedla makarone, tekla pa nič. Kljub vsemu nisem najšibkejši člen v trojki ;), ali pač…
Ja jutri je D day.
Oh ja, spet nisem pripravljena tako kot bi si želela bit. Še vedno sem v tisti “začetni” fazi ko po 7 minutah teka rečem, pa kaj je meni tega treba. Pol se kot lokomotiva vlečem do ene 20 minute teka, kjer sem mi obvezno zgodi nesreča z mušico – tokrat sem imela usta zaprta, pa se je odločila za samomor v mojem očesu. Torej napol slepa nadaljujem, in ugotovim da mi kar gre, zato grem še čez Rožnik in potlej tam nekje v 30 minuti teka, ko sem tam nekje pri Čadu (kjer diši po pleskavicah), mi je pa zopet žal, da nisem že prej obrnila proti domu in moram zdaj še na drugo stran (do Hale). Ne preostane mi drugega kot da tečem, včasih ko pa res ne zmorem, pa tudi malo hodim (pa kaj pol), in ko zaključim se počutim krasno. Vmes pa so velika nihanja.
Imam občutek, da če bi bolje trenirala, beri pogosteje tekla, bi bila občutno manjša nihanja.

Bomo videli!
Držite pesti za 377!