smo jo mahnili danes. Puncam ni kaj preveč za v hribe, prihajata v tista leta, jaz pa nisem imela energije za bodrenje vseh in res se mi je šlo v skale. Ta velika je že spet nos vihala, pa sem rekla naj ostane doma, pa dobi navodila kaj mora opravit med tem časom… Seveda je šla raje z nami. Pridemo v Kal, kjer je vse drugače po požaru, in ta velika ugotovi, da se je vrhunsko obula. Visoke superge z ravnim podplatom. Seveda nimamo otroških plezalk. Nisva znorela, le ponovila vedno se ponavljaloči stavek: Kaj se vprašaš na vratih?  Kam grem in kaj za to stvar potrebujem? Seveda je imela preveč dela z živciranjem ostalih, da bi se to vprašala…

Ni važno. Plezala nisem od začetka poletja in ja, nisem v nobeni formi… Prvo smer sem se hudo tresla, v drugi tko navila da sem se vsedla, tretja je bla pa itak sem za tamale štrik potegnit… Ampak bilo je pa super. Toplo, mirno tko za martinčkat se. Ta velika je na koncu prosila, če bomo šli jutri tudi?  V sosednjem “taboru” je zasledila 4 letnico, ki je plezala vse smeri do vrha in je dobila hud iziv. 😉

No jutri ne gremo, ker imamo britof – obveznosti, ampak če se bo jesen takole nadaljevala, pa upam da gremo še kaj skalo potipat…

Naša sveža 7 letnica, pa je zlezla pol smeri. Nato pa točila bridke solze, ko se ni upala vsesti v pas, da bi jo spustili dol. Pa smo našli rešitev! Še rikverc jo je preplezala! 🙂