tinasurfazavas


2 komentarja

Skopelos 2. del –

Naš zaliv je bil čudovit.
Apartmaji so lušni edino malo so pretiravali z opisi, kot ponavadi.
Ampak je pa hrana v lokalni restavraciji zares ugodna in super okusna, tako da sem le izjemoma kuhala v kitchenette ;).

DSC_0347
2013-08-07 17.18.30
DSC_0185

Punce in Manimejker so uživale v šnorklanju, lovlenju ribic nabiranju školjkic in bezanju hobotnic.
DSC_0208

Jaz pa sem špilala lokalno medicinsko sestro. Sosedov sin (GRKI) si je razbil arkado in sem mu ponudila steri stripe. Ker je oče slabo razumel angleško in kaj sploh to je, sem se ponudila, da mulcu sama zalimam arkado in sem tudi jo. Nato pa sem vprašala, če kdo od otrok govori angleško? Ponudili so mi 12 letnika, kateremu sem posredovala navodila o mirovanju in nič kopanja za danes. Še kar smešno.
Zvečer se zopet pojavijo pri nas s prevajalcem in me sprašujejo kako naj “selotejpe” odstranijo? Zraven imajo še drugega očeta, ki sprašuje, če znava nemško. Manimejker se javi, ampak medtem, ko on zlaga stavke slovnično pravilno (pravi da si je prevajal iz angleščine) sem jaz že podala “nemška” navodila :). Kasneje pa me prvi oče le vpraša, od kod smo in če znam Srbsko. 🙂 To sem se nasmejala in se spomnila tistega vica “Zašto ne priča srbski, da ga cjeli svijet razumije?”
Šnorklanje, veter ali maslo v ušesu ali cela kombinacija, je naši mali Lumpi povzročilo vnetje ušesa. Kurili sva palčke, ukinili kopanje, a po treh dneh sva vseeno odšli k zdravniku po antibiotik!

DSC_0561DSC_0441

Uho se ni hujše razbolelo, smo pa počakali, da je oteklina minila in potem zopet razrezali eno kapo in se je kopala s trakom. Šnorklanja pa je bilo konec.
Tako smo čez dan viseli na lokalni plaži, se masirali, brali in učili 😉

DSC_0063
DSC_0688

Popoldne pa smo se potepali po bližnji okolici in iskali razglede si ogledovali samostane. Našli pa smo tale kal z ribicami žabami in kačjimi pastirji, videli kune, kunce, zajčke, konje, divje koze in neprestano božali mucice.

DSC_0585
DSC_0604
DSC_0695
DSC_0027

Na obisk pa je prišel tudi Marko (Ecletus), ki bojda takole na hrbtu gleda telivizijo.

DSC_0071
DSC_0074


3 komentarji

Teden brez deklet

Še kar traja. No jutri prideta.

Pobrala sem krompir. Mislim, da je bil prepozno zasajen saj so bili krompirčki čisto mali, zelenje zgoraj pa se je polomilo in ni bilo več estetsko ;). Vsekakor drugo leto ponovim. Pridelka je bilo ravno 1kg.

P1140800

Imam pa že  “nanovo” zasejene paradižnike in por.

P1140808

Zelišča sem pridno umaknila pred soncem in mislim, da jim ta lega veliko bolj odgovarja.

P1140815

Kopalna kad je sveže zasilikonirana. Tudi šivalni kotiček je dobil dolgo obljubljeno polico. Čaka pa me še luknja v steni, fasada in popravilo stare kangle.

Še dobro da tašča ravno ometava garažo in sem ob oddaji otrok prinesla domov vse potrebno za zakrpanje luknje, ki sledi v naslednjih dneh ali tednih.

Vmes sem se še prav prijetno narekreirala. V torek sem se z “Maratonko” zmenile da greva na Šmarko. Po mailu sva dorekli, da se dobiva spodaj na parkirišču ob 19h.

Ker sem montirala police, sem od doma odrinila ob 18:30. Misleč da bom malce zamudila, saj sem si predstavljala, da je Šmarna gora nekih 7 km oddaljena od mojega doma :). Aja, podala sem se tekajoč, da ne bova z dvema avtomobiloma ;). Pri Merkator centru sem umirala od vročine (prejšne dni še ni bilo tako vroče), pomoje sem bila vsa bela okoli ust in  pri Šentvidu mi je bilo jasno, da bo še trajalo. Sploh ker se mi je na peti strgala nogavica in naredila že lep žulj in ker je bila ura že 19.00. Javila sem, da rabim vsaj še 20 minut in da bi bila voda dobrodošla. 🙂

Na parkirišču, kjer sem bila urco kasneje kot sem štartala, sem zamenjala levo nogavico na desno nogo in počakala Maratonko, ki pa se prikaže s kolesom. Ja tko je to, k babe mislijo vsaka s svojo glavo. Domov nisem tekla cele poti, pri Merkator centru me je Manimejker pobral, ko sem ga končno uspela priklicati. 🙂

Punce so se od ene babice preselile k drugi in tako sva si privoščila še vikend v Trenti na balvanih. Super je bilo.
P1140840
P1140848
P1140854
2013-07-07 15.51.35
P1140845Nujno rabim nov fotoaparat ;)!!!


Balkonsko poročilo

Me je že imelo, da bi krompir poruvala in sem poskusila. Pa sem ugotovila, da je še precej malih poganjkov in sem se odločila, da počakam še kak mesec :).

P1140694 P1140695 P1140696

Sivka se je krasno razcvetela. Ne še vsa ampak tudi druga bo kmalu. P1140699

Navadne jagode je scvrlo, gozdne pa veselo zobamo.P1140702 P1140701

Končno sem obesila eno kolo in pritrdila eno polico za zelišča (baziliko),  da jih sonce ne bo scvrlo.

P1140712

Zdej bo pa treba še zaščitne prevleke za kolesa naredit. Pa žara tudi še nisem usposobila  :).  O fasadi, ki je resnično potrebna vsaj barve, če ne konkretne  prenove, raje ne govorim. Dela mi do konca počitnic ne bo zmanjkalo!


7 komentarjev

Dunaj

Plan je bil malce drugačen od realnosti. Sploh ker sem se na Dunaj prijavila oktobra, po lušno odtečeni Lj. polovički v snegu. Čas me je skoraj povozil. Tri tedne pred polovičko, me je zgrabila panika in sploh nisem bila več prepričana, da bi šli vsi 4 je na Dunaj. V zadnjem trenutku, teden pred odhodom, sva le rezervirala en hostel in v soboto zjutraj smo odrinili.

Zadnji teden pred odhodom se mi je toliko dogajalo, da sem mislila plane glede maratona in ogledov narediti kar na poti. V 4 urah vožnje komot preberem  vsa maratonska navodila. Vse lepo in prav, samo kaj, ko so Manimejkerju v petek popoldne v Zvezdi ukradli denarnico z dokumenti. Tako sem morala na avstrijski strani še za volan. To mi res ni pasalo. Kakorkoli, pozabila sem na maratonske plane in zavili smo direkt v živalski vrt. Puncama se je mešalo, kar nista vedeli, kaj bi si prve ogledali. Vsaka naslednja žival nas je bolj impresionirala. Mene npr. tale povodni konj.

Sploh si nisem predstavljala, da ima tako ogromno glavo in tako kratke noge. Čudovit je. Lumpi sta stvari povezovale z risankami. Cody Mavric pa veliki Z, pa Kung-fu panda, pa Nemo, pa žerjav pa…P1130795
P1130786

P1130813

P1130876

P1130851

Velika Lumpa nama je porezala noge. 🙂

Uglavnem 4 ure živalca nas je pošteno utrudilo. In mene je takrat prešinilo, da bi morda bil res skrajni čas, da odidemo po številko. Manimejker je lociral prostor, kjer pa so že vse lepo pospravljali. Ura je bila že več kot 19.00 in seveda me je panika ali bom sploh dobila številko. In ja, številko sem dobila, čipa pa ne več! Bojda naj bi bila možnost, da ga dobim še na štartu. Vesela sem bila številke. Odpeljali smo se do hostla in Manimejker je Lumpe odpeljal na večerjo, jaz pa sem ostala v sobi in uživala v 20 minutah tišine z maraton brošuro. Sploh nisem vedela, da v nedeljo ni možnosti več dviga številke, tako tudi čipa kasneje ni bilo nikjer za dobit. Lumpe se od vse zoo-evforije in pogradov v sobi nista mogli umiriti. Hoja je vseno naredila svoje in sta zaspali, skupaj z menoj. Jaz sem se žal zbudila že ob 2h zjutraj in potem pomalem še dremala do 6:30. Ni fajn biti tako neprespan. Noge so bile malce natekle od hoje in sem jih namazala z ogrevalno hladilno kremo. Tudi po podplatih! Pojedla sem svoje muslije in izgubljala živce ob razposajenih Lumpah v pižami. V tem trenutku mi je bilo pošteno žal, da sem se odločila da gremo vsi 4-je. Preveč šundra, preveč mama obveznosti, preveč vsega. Ko smo se končno zbasali v avto je nastala tišina. Pripeljali so me do štarta in nahitro stresli iz avta. Srečna sem odskakljala, v mislih sem imela 2uri tišine in nobenih “Mami-jev”. Ja glej ga hudiča, gele sem pustila v žepu od jopice! Kaj naj jih kličem? NE,  bom preživela tudi brez, sej bodo cukri na poti. Kaj pa zdej? Lulat valjda. Vrste za WC spet nenormalno velike, pa najdem ženski pipi stop za avtom. Kiklca mi spet lepo pokrije zadnjico. Zavrtim številko roza kiklce, pa sploh ne poveže . Poskusim kar nekajkrat in končno zvoni. Nič, poskusim še lilasto in tudi tu imam težave. No Akvarij me pokliče nazaj in pridružim se jim v boksu. Takole naju je ovekovečila. Jaz sem naju hotela na cilju, pa sem pozabila. :(. Štartali sva skupaj in tekli nekaj km skupaj in kramljali, na 7 km je mene pobralo. Pa mi je Akvarij podarila en gel in res mi je pomagal, vendar so noge kljub temu postale težke. Vroče je bilo zapop… Res nekih 19, 20℃, pa celo pot sonce (mam barvo po nosu). Jaz sem postopoma popuščala, Akvarij pa je nadaljevala v tempu. Vmes me je povsem zvilo, spet mi je piskalo v ušesih, najverjetneje previsok utrip. Aha pa pulzer sem imela na sebi (čist nov), ampak sem pred štartom ugotovila, da dela z endomondom na aplikaciji joga, na run pa ne! No, uglavnem vmes sem začela hodit in se pogovarjat sama s seboj. Štantov z vodo je bilo kar veliko. Vmes so bile tudi samo pipe, kjer sem se cela zmočila, saj so me podplati dobesedno žgali. NIKOLI si ne mažite ogrevalne kreme po stopalih. Sem imela občutek teka po žerjavici! Na štantu z bananami (edini štant s hrano), je bila katastrofa. Lončki, voda in olupki po tleh, če se tam ni kdo polomil naj me koklja brcne. Jaz sem teh nekaj metrov prehodila. Prenevarno za tek. Pol gela sem še šparala tam do 17 km in se prepričevala,  da te slabe pol urce počasnega teka pa res ne morm netečt. Noga pred nogo, noga pred nogo… Pa ja šlo. Itak da je ciljna ful dolga in sem se zmotila, saj sem privlekla telefon v roke že pri prvih tablah cilj (da bom imela vsaj en rezultat), kar najverjetneje pomeni, da sem 500m finiširala, ampak ker sem slišala U2- With or Without You sem pela “šprintala” in v cilju spustila solzo ali dve. Neverjetna kombinacija. Brez Akvatrijinih gelov in U2 ne bi zmogla. Tako da, iskrena hvala Akvarij-u in Bono-tu.
2013-04-14 12.11.59-1

Navijačev polno, trasa odlična, vreme malce prevroče za moj okus, Dunaj čudovit. O organizaciji pa lahko povem le to, da seveda sem razočarana, da nisem dobila čipa, ampak je pač moja napaka (nujno si grem kupit lastniški čip), da nisem dvignila številke takrat, ko bi morala. Samo kaj ko so otroci zmeraj prioriteta, porkaduš! 🙂 So mi pa poslali kodo za Salzburški maraton, kjer imam brezplačno štartnino (5. maja) :).

Štart je odlično organiziran, saj spuščajo levi, pa desni, pa spet levi box in gre res vse po planu. Na štantih je voda, pa nek power drink, pa enkrat banane, nobenih cukrov, piškotov, pomaranč za razvajance iz Lj maratonov :). Tuš je v vojaškem šotoru, še kr hecn, pa brezalkoholno pivo na cilju ni nič kaj preveč okusno. Glede na to, da je bil to moj prvi tuji pol-maratonček, končno lahko primerjam in rečem da je Lj. maraton odlično organiziran.

Zase pa vem, da ne grem več v takem stanju na daljši tek od 10 km, ker je živa muka, komaj čakam, da se spravim k sebi in da bom zopet z užitkom tekla. Aja, pa danes sem presenetljivo o.k.

Po maratonu smo si privoščili pravi weinersnitchel in mali Lumpi se je nasmeh narisal do ušes. Dober je bil, pa malo pivo tudi.


7 komentarjev

Kuhinjske krpe

bodo zopet bele. Tale bo za v kategorijo malo mešano na žaru ali Tinine kučne čarolije.  Prva stvar, na katero sem danes pomislila ob soncu je bila ta, o kuhinjskih krpah. Ni mi dobro! Glede na vreme se koncentriram le na “preživetje” in si sploh ne upam pomislit, da bo sonce vzdržalo cel dan in me morda za trenutek napolnilo z energijo. Glej ga zlomka, še kar sije!

Da pa ne bodo krpe le v naslovu, če slučajno niste vedeli, madeži od korenja in paprike ostanejo na krpah kljub visoki (kuhanje) temperaturi pranja. Če pa jih po pranju izpostavimo soncu, ti izginejo.

In res danes sušim perilo na balkon in z mislimi sem že pri vikendu.

Vikend  bo v znamenju Dunaja.

V ponedeljek sem odtekla zadnji in prvi dolgi tek  v pripravah na Dunajsko polovičko. Povem vam, da bo šlo počasi 🙂 ! Nič zato, samo da ne bo snega pa bom srečna.

Screen Shot 2013-04-10 at 17.35.53

Vsaj tri tekačice  se bodo bleščale v tekaških kiklicah, no pa še lumpe ob progi kot navijačice. Tko da če boste na Dunaju ta vikend in vidite bleščičasto, trmasto, obnemoglo,  tekačico ji le malo zaploskajte, kajti zelo veliko verjetnosti je, da sem to jaz! 🙂

Drugače pa so na vrsti bombažne kapice in zopet so tu novi fantovski in dekliški motivi.

kit Raketa1 sladoled ptiči žirafe

Počasi, ali pa prav na-hitro bo treba klobučke šivat. V živo, me lahko pridete pogledat v soboto 20. 4. v ATRIJ ZRC SAZU.