tinasurfazavas


1 komentar

Pr’ Pekovec

Pred kakim mesecom ali dvema, ko me je Manimejker spraševal kam gremo na zimski dopust in je bila misel na poletni dopust še sveža in beseda dopust strašljiva, sem se pošalila, če ne bi kam šli že malo prej. Resnično nisem imela velike motivacije in veselja do družinskega dopusta, čeprav sem vedela, da bo slej ko prej prišel prihodnji in da moram biti bolj pozitivno naravnana…

Predlagala sem Pokljuko okoli novega leta in Manimejker je zbral kočo Pekovec na Voglu. Imel je tudi neko idejo, da bi vzela več otrok ali pa, da se s kom dogovorimo in moja prva misel je bila: “Sej še sami s seboj ne shajamo, a zdej bomo pa še s kom drugim! To se mi pa sploh ne da….”

DSC_0369

Uglavnem, ko se je stvar bližala k realizaciji in odhodu, sem se le odločila, da bi mi bo ljubše, če nas bo več. Povabil sem Running buddy familijo, saj smo z njimi že kar nekajkrat dopustovali in kar je najvažnejše, otroci se super razumejo. No na koncu je izpadlo tako, da sva z Manimejkerjem vzela v kočo za 4-5 dni, štiri dekleta. Vremenska napoved je kazala suho vreme,  brez snega in že sem si razbijala glavo, kako bom animirala 4 dekleta za aktivne počitnice. A vreme se je obrnilo nam v prid.  Snežiti je začelo zjutraj pred odhodom. Punce so bile presrečne,  ko so ugledale prve snežinke. Na vrhniji postaji gondole, so dobile vsaka en ruzak in še kak kos prtljage za v roke in so prav pogumno gazile do koče. Jaz sem skoraj spustila dušo. Brž ko smo prišli v kočo, so se preoblekle in že so se podile po snegu.

DSC_0247-2

DSC_0266Drugi dan je precej pihalo in namesto na smučišče smo se odpravile po poti do smučišča, po celem snegu s smučmi in se po prvem klancu navzdol spuščale v cel sneg. Kmalu smo imele steptano čisto svoje smučišče in sankališče. Sprva jim je intuzijazem po dveh spustih popustil, potem pa je čredni nagon deloval in na koncu so imele še bob stezo, no vrečka stezo. Vmes so me vseeno spraševale, če smo si res včasih otroci sami teptali bližnje kucle in se tam smučkali in sankali do noči, brez prisotnosti staršev in vlečnice.

DSC_0295
Drugi dan smo zopet odštanfali, ampak tokrat do smučišča, kjer sva jim privoščila tudi žičnico. In kmalu so se same vozile gor in dol na sidrih. Kljub mrazu so bile precej vztrajne in prav lušno jih je gledat, ko vidiš kako znajo poskrbeti ena za drugo.

Tretji dan, pa se ob napovedi groznega mraza, ki ga v koči nismo občutili, nisva mogla odločiti ali jih ženeva do smučišča za dve uri ali si izmisliva kak drug plan. Manimejker je predlagal izdelavo skakalnice na zratrakirani progi do smučišča in ideja je bila soglasno sprejeta, kjub temu da je bilo spet ogromno štamfanja. Izpeljali smo pravo tekmovanje v skokih v treh serijah in punce so neumorno štamfale in skakale.

DSC_0407

DSC_0423

Popoldne pa so posnetke neumorno montirale z Manimejkarjem v filmček. Filmček jim je dal ogromno veselja in ena iz med mojih deklet, si je nadela ime Krava rekorderka. Namreč že vrsto let ima na čeladi roge,  ki jih je prinesla babica iz Francije. Taista babi me je včeraj vsa zgrožena klicala, da kako lahko svojega otroka poimenujem s kravo in zagnala cel halo… Filma vam žal ne bom predvajala in sem ga tudi umaknila iz svoje FB strani. Je pa spletkarjenje hud slovenski šport in vam povem, da me zelo jezi, ker razen tega, da sem se sprla z mamo, ker ji je bolj mar kaj si drugi mislijo, kot to,  kaj si mislijo njeni vnuki…  Pri nas doma pač krava ni žaljivka, ampak pač smešna žival s planine, ki daje mleko… Pa, da ne zaidem preveč…

Zadnjo noč je zapadlo še več snega in punce so z robo na rami gazile nazaj do gondole, midva pa sva celo dvakrat opravila s potjo,  medtem ko so se dekleta sladkala z vročo čokolado v restavraciji pri kabinski žičnici.

In še zaključek tele misli, vsekakor je z 4 otroki, če seveda niso vsi tvoji, pol manj dela kot z dvema svojima in sem se zagotove še vrnemo…


Jutro je lahko tudi takšno

Z aprilom smo zaključili sezonsko nedeljsko plavanje in sem mislila,  da bom malce predahnila in povprašala na Iliriji, če je možno, da se  pridružim veteranom ob večerinih plavanjih …

Potem pa neko sredo oddajam Lumpo na plavanju in  srečam trenerja plavanja. Omenim mu, da pogrešam plavanje in odhitim na tek okoli Rožnika. Kadar tečem  sama in imam srečo, mi glava odplava,  noge pa sledijo ritmu. Glavi se je tožilo po plavanju.  Mislim,  da sta minili le dve nedelji brez plavanja, pa se mi je že poznalo na hrbtu. Plavanje je namreč edini šport v mojem športnem naboru,  ki me ne zateguje, ampak me resnično razlahlja – sprosti.  Tako sem med tekom pomislila, da bi organizirala jutranje plavanje. Povprašala sem soplavalce, trenerja in potipala proste termine na Iliriji. Uskladili smo se in začeli s prvo vadbo v juniju. Imeli bomo enkrat na teden ob 7h zjutraj. Prvič je bilo kar malo nelagodno vstat,  saj je še ob 5ih močno deževalo. To so mi povedali, jaz sem spala. A vstati v razmočeno jutro ni najlažje.  Vendar, ko si enkrat na bazenu, se slečeš in skočiš. Voda je super topla in iz bazena se dvigujejo meglice, kar hudo. Trener nas je kar držal v tempu in mislim, da so se dvomi vsem razbinili. Jutranje plavanje je super.

Kmalu zatem sva se z Miss Deha namenile na ogled sončnega vzhoda  na Šmarno goro. Odhod je bil 4: 30 saj sva želeli na sončni vzhod ob 5.15. Uspelo nama je. In spet je bilo super, Jutra so pač najlepša. Vse se zbuja: sonce, trave, živali, ljude, telo, glava… Jutro se budi iz tišine, ravno obratno od večera. In to je meni pisano na kožo.

Fotke so s telefona.

2014-06-06 05.23.02

No, pa sem se danes spet zbudila in odtekla svoje jutranje kilometrčke, še preden so se otroci prebudili!

2014-06-11 06.25.13

Upam, da mi uspe kak podvig še na kak drug hrib, ker ni lepšeg kot čakati sonce nekje na vrhu.  Zamenjam za vse videne zahode!


9 komentarjev

Po jutru se dan pozna!

Vedno sem bila bolj jutranja. Nasmejana že ob zgodnjih urah, nikoli nisem zamujala v šolo. Še zdaj se spomnim očetovih brkov in vonja kolonjske, ki sta me budila od kar pomnim…  V srednji šoli me je zbujal sredi noči, da sem se učila. Oče je bil tisti,  ki naju je z bratom budil in tisti, ki me je ob sobotah in nedeljah še sredi noči vozil na avtobus za na smučanje. Nikoli, ampak res nikoli mu ni bilo težko in vedno me je z nasmehom pospremil v dan. Mama pa je druga jutranja zgodba. Vsi smo bežali pred njo – zjutraj :).

Res pa je, da sem v času žurerskih časov vedno zjutraj normalno vstala, ne glede na to kdaj sem prilomastila domov. Zvečer ne spat in zjutraj  ne vstat! Je bil stavek, ki ga zagotovo nisi želel slišat od očeta. Tako sem vedno vstala in največkrat odšla mačka preganjat na bližnji hrib (Šmarno goro) in tako najbolje funcionirala cel dan vse do zgodnjega večera, kjer pa me je hitro zmanjkalo.

Manimejker je pravo nasprotje in  je nočni človek. Zjutraj ni sposoben nobenega nasmeha, kaj šele prijaznega bujenja. Tako je vloga bujenja avtomatsko padla na mene. Seveda pa je življenje z Manimejkerjem prineslo tudi bolj pozne ure odhoda v posteljo.  Saj se trudim biti pred polnočjo v postelji, ampak ko Manimejker  povsem buden še lomasti naokoli mi navadno ne znese in tako mi občasno primanjkuje kaka urca spanca…
Tako je bilo tudi ta vikend. V petek se je ena večerna pijača prelevila v tri in sem precej pozno odšla v posteljo. V soboto je bil Coder Dojo. In ker  sem jaz tista ki budim, sem vstala z vsemi tremi člani in se trudila, da bi jutro potekalo čim bolj normalno.

Zapletlo  pa se je  z nedeljskim jutrom. Vsi poznate vikende,  ko vas zbudijo otroci, no vsaj tisti z otroki. Bodi si da prilezejo k vam v posteljo ali pa se navsezgodaj igrajo s preglasnimi igračami, najhuje pa je, ko se navsezgodaj čofajo.  Slednje se je zgodilo pri nas! Groza! Seveda sem vstala in poslala vsako na svoj konec. Edino kar mi ni bilo jasno, da je bila mala v solzah (ta jutarnja) in ta velika (zaspanka) z nasmehom.  Torej velika je zbudila vedno zgodnjo malo Lumpo, ki je potem zbudila mene… in domine so se podrle. Res sem si žela tiste dodatne pol urce spanca…
Vremenska napove je bila krasna in namenili smo se  na Pokljuko. Mala je bila našpičena in ni sodelovala popolnoma nič.  V dobri uri je uspela obleči le smučarsko perilo. Velika pa je skrbela, da so mi živci pokali še bolj po šivih. Trenutno ima precej opravka s samopodobo in vedno manj sodoluje pri pakiranju, medtem ko jezik tako spretno vrti, da ji že zdaj nisem kos! Kaj šele bo?

Slaba volja je bila tako z nami na poti vse do Pokljuke, kjer je bila katastrofalna  gužva in kjer se je velika Lumpa odločila, da se ji ne danes pa ne da smučat. Manimejker je še pod jutranjim glasnim vtisom hotel kar obrnit proti Ljubljani. Tudi sama sem bila preveč našpičena, potem pa me je končno prešinilo. Zverinam je treba kdaj povedat, da se ves svet ne vrti samo okoli niju.

Gremo na Rudno polje in bosta punci tam izvajali pozdrav soncu, kuhali mulo ali karkoli se jima slučajno ljubi.  Midva pa bova preluftala glave na smučeh.  Manimejker je sicer še nekaj kompliciral ( kar mu ni podobno) in ostal z njima, jaz pa sem se podala po klancu navzdol,  dobila dodatni bok (padla),  ampak prišla do krasnega razgleda in spuhala večino jeze, ki se je delno pretopila v lauf energijo, delno pa v pot, ki mi je povzel po čelu. Razgled je bil čudovit in pogovori same s seboj so vedno zelo plodni! 😉

2014-01-12 12.27.58
2014-01-12 12.28.04Na srečo, mi je v zadnjem trenutku uspelo, dan obrniti sebi v prid.  😉


3 komentarji

Teden brez deklet

Še kar traja. No jutri prideta.

Pobrala sem krompir. Mislim, da je bil prepozno zasajen saj so bili krompirčki čisto mali, zelenje zgoraj pa se je polomilo in ni bilo več estetsko ;). Vsekakor drugo leto ponovim. Pridelka je bilo ravno 1kg.

P1140800

Imam pa že  “nanovo” zasejene paradižnike in por.

P1140808

Zelišča sem pridno umaknila pred soncem in mislim, da jim ta lega veliko bolj odgovarja.

P1140815

Kopalna kad je sveže zasilikonirana. Tudi šivalni kotiček je dobil dolgo obljubljeno polico. Čaka pa me še luknja v steni, fasada in popravilo stare kangle.

Še dobro da tašča ravno ometava garažo in sem ob oddaji otrok prinesla domov vse potrebno za zakrpanje luknje, ki sledi v naslednjih dneh ali tednih.

Vmes sem se še prav prijetno narekreirala. V torek sem se z “Maratonko” zmenile da greva na Šmarko. Po mailu sva dorekli, da se dobiva spodaj na parkirišču ob 19h.

Ker sem montirala police, sem od doma odrinila ob 18:30. Misleč da bom malce zamudila, saj sem si predstavljala, da je Šmarna gora nekih 7 km oddaljena od mojega doma :). Aja, podala sem se tekajoč, da ne bova z dvema avtomobiloma ;). Pri Merkator centru sem umirala od vročine (prejšne dni še ni bilo tako vroče), pomoje sem bila vsa bela okoli ust in  pri Šentvidu mi je bilo jasno, da bo še trajalo. Sploh ker se mi je na peti strgala nogavica in naredila že lep žulj in ker je bila ura že 19.00. Javila sem, da rabim vsaj še 20 minut in da bi bila voda dobrodošla. 🙂

Na parkirišču, kjer sem bila urco kasneje kot sem štartala, sem zamenjala levo nogavico na desno nogo in počakala Maratonko, ki pa se prikaže s kolesom. Ja tko je to, k babe mislijo vsaka s svojo glavo. Domov nisem tekla cele poti, pri Merkator centru me je Manimejker pobral, ko sem ga končno uspela priklicati. 🙂

Punce so se od ene babice preselile k drugi in tako sva si privoščila še vikend v Trenti na balvanih. Super je bilo.
P1140840
P1140848
P1140854
2013-07-07 15.51.35
P1140845Nujno rabim nov fotoaparat ;)!!!


Baška za 1. majske počitnice

Kot ste verjetno opazili sem 1.del prvo majskih počitnic “balkonovrtičkarila” in ne boste verjeli, krompir je že odgnal in ga bom danes še zasula. Evo slike. 🙂P1140129

Za drugi del počitnic pa smo se odločili, da si izposodimo šotor (od Ninje) in se podamo kampirat. Manimejker je sicer sanjal o Paklenici, pa se nisem dala prepričat. Paklenica je sicer super, ampak midva nisva niti približno dovolj uplezana pa še daleč je za 4 dni počitnic. Poleg tega sta Lumpi premajhni, da bi sami ostali v kampu, medtem ko se starša obešata po dolgih smereh. Zato se je Manimejker odločil, da gremo na Krk. Kasneje, je ob moji hvali izbire priznal, da mu je Ninja namignil izbiro destinacije. Izbira je bila SUPER.

Da  smo se med pakiranjem skregali, ni treba posebej podarjat, saj se vedno (če vam je kaj v tolažbo), ampak ko smo enkrat v avtu je večinoma vse o.k. Prvič smo bili skupaj na Krku in z Manimejkerjem sva precej brcnila v temo, ko sva ugibala kdaj je bil Krčki most zgrajen. Se zgodi tudi najboljšim, hvala internetu in wirelessu :). Prvi daljši postanek smo imeli kar na otoku, prvi zaliv desno, nimam pojma kako se imenuje. Tu smo si privoščili kosilo na plaži in punci sta prvič namočili ritke v morju.P1140056

Nadaljevali smo do Baške (vmes smo se ustavili pri skiliftu, na željo deklet, kjer smo se naposlušali WoW-ov) in se namestili v kampu Zablaće.  Postavili smo si res ogromni šotor in se odpravili še na sprehod po okolici.P1140072

Punci sta ves čas “prosto po Prešernu” dirjali s skiroji. Druga najbolj zanimiva kamp igra je bila metanja žoge za med dvema ognjema. Velika Lumpa je namreč postala zelo tekmovalna in ker je nagnjena k piljenju tehnik, si je tokrat zadala, da se bo naučila metati “šute”. Mislim, da marsikateri fant ne bo več suvereno lovil njenih žog ;). Prvi dan je torej minil na poti in postavljanju baze. 🙂 Drugi dan, smo se napakirali za v plezališče (sicer je malo kapljalo, ampak ni pa deževalo). Na dostopu, pa je se je kaplanje okrepilo in ker je dostop 20 minuten, smo raje obrnili. Odšli smo v mesto Krk, kasneje pa v Staro Baško na kosilo in krajši sprehod, kjer smo z nosom prepoznavali zelišča-rastline. Prepoznali smo žajbelj, materino dušico, rožmarin in iris, vse ostalo pa nam je ostala uganka :). Tu smo opazili tudi veliko veslačev, oziroma  morskih kajakašev.2013-05-02 14.00.45

Dan je bil ravno pravšnji za tek. Obula sem si superge in se podala na raziskovnje terena v okolici kampa. Tekla sem ob potočku in zavila na makedamsko pot, dokler nisem odkrila stezic, ki so vodile mimo ograd ovac. Te so bile začudeno nad novo družbo, pa sploh nisem imela svoje bleščičaste oprave ;).2013-05-02 18.30.022013-05-02 18.28.31 Poti so bile tako zelene,  da če me ne bi dajala slabost, bi še kar tekla in tekla. Hrana mi precej nagaja, namesto da bi iz nje dobila energijo, mi jo ta jemlje. Ampak to je že druga zgodba. Super tekaško okolje. Tudi kampiranje je super, ko se ga privadiš. Le prvo noč sem slišala vsakega soseda posebej, kako se preobrača v prikolici, kdo je šel na WC in kdo smrči…Drugo noč je bilo bolje, je pa precej moteče,  ko se zbudiš ob treh ponoči in moraš ven iz tople spalke na WC. Lumpe so spale, ko bubice.
Tretji dan smo se končno odpravili in prispeli v plezališče Portafortuna. Dostop je malce dolg in velika Lumpa je bojda srečala neko črno kačo, pa se jo je ta tako prestrašila, da nismo uspeli ugotoviti, katera naj bi to bila. Na srečo je bilo dopoldne še kar oblačno, ker drugače bi nas povsem izpeklo sonce. Plezališče žal ni otrokom prijazno, v smislu da so stojišča kar strma in smo komaj našli en prostor za “armafleks” in otroški tabor. Pa še to sem jima zabičala, naj ne skačeta preveč okoli. Skala je odlična. Prva 5a je bila malce čudna, beri detajl je bil bolj 5b, ampak ostale smeri, pa res zelo lepe. Puncama sva potegnila tudi eno 4-ko in mala Lumpa se je super izkazala, le dol je bil problem in je malo cvilila.

2013-05-03 15.59.50P1140077 P1140087

Ta velika pa je bila bojda preutrujena, da bi plezala. Otroci bodo žal morali v plezalno šolo. Tako kot so šli v smučarsko, pa čeprav sem sama precej vešča smučanja. Se ne splača! Naša velika Lumpa rabi npr. veliko vzpodbude, meja med vzpodbudo in siljenjem pa je precej tanka. Sploh z vidika starša in lastnega otroka.

Kakorkoli, Manimejker me je presenetil, saj so se zimski obiski  Stence obrestovali in je končno lepo vpenjal in predvsem zdržal 5 smeri v plezalkah. Jaz pa na srečo nisem preveč nazadovala in užitek v tako lepo navrtanih smereh je bil iz smeri v smer večji. Le kondicija v plezalkah je bila podobna Manimejkerjevi. Tokrat sem vpenjala le 5ke,  te pa precej suvereno in na pogled in upam, da na koncu sezone le prilezem kam više. Popoldne se je naredila prav lepa senca in z njo, posledično tudi več plezalcev.

Na kosilo smo se tokrat odpravili v Vrbnik. Z  Lumpo sva si želeli jesti ribico. In jedli smo odličnega brancina, spečenega v pečici  brez koščka česna le  z zelenjavno prilogo. Res odličen. Bil je tako velik, da ga nikakor nismo mogli popolnoma dokončati. Torej  slast po ribi sem uspešno potešila in po tako obilni večerji in plezalno sončnem dnevu, se je prilegel topel tuš in spanec na trdih tleh.2013-05-03 17.51.11

Zadnjo jutro je sledilo pakiranje na žgočem soncu in sušenjem šotora in zaključni izlet v Bunculuko. Do plezališča smo se odpravili kar čez kamp (nam je receptorka dovolila). Na koncu kamp-plaže je malo plezališče z ravninami pod borovčki in z malim divjim zalivom, kjer smo se kljub nizkim temperaturam vsi okolpali. Celo Manimejker se je podal v vodo. Naša plavalka se je v vodo podala v popolni opremi, no kopalke bo raje šparala za bazen, kjer so nujnopotrebne.P1140113P1140100  Plezališče je bolj tkotko, ima pa čudovit razgled. Senčka pod borovčki je krasna in zalivček je zelo simpatičen.  Za konec smo si hoteli ogledati še Baščanske plošče, pa je bilo žal zaprto. Nič ne de, pa sej se še vrnemo.

Počitnice so hitro minile, ampak sej ta prave še pridejo.