Plan je bil malce drugačen od realnosti. Sploh ker sem se na Dunaj prijavila oktobra, po lušno odtečeni Lj. polovički v snegu. Čas me je skoraj povozil. Tri tedne pred polovičko, me je zgrabila panika in sploh nisem bila več prepričana, da bi šli vsi 4 je na Dunaj. V zadnjem trenutku, teden pred odhodom, sva le rezervirala en hostel in v soboto zjutraj smo odrinili.

Zadnji teden pred odhodom se mi je toliko dogajalo, da sem mislila plane glede maratona in ogledov narediti kar na poti. V 4 urah vožnje komot preberem  vsa maratonska navodila. Vse lepo in prav, samo kaj, ko so Manimejkerju v petek popoldne v Zvezdi ukradli denarnico z dokumenti. Tako sem morala na avstrijski strani še za volan. To mi res ni pasalo. Kakorkoli, pozabila sem na maratonske plane in zavili smo direkt v živalski vrt. Puncama se je mešalo, kar nista vedeli, kaj bi si prve ogledali. Vsaka naslednja žival nas je bolj impresionirala. Mene npr. tale povodni konj.

Sploh si nisem predstavljala, da ima tako ogromno glavo in tako kratke noge. Čudovit je. Lumpi sta stvari povezovale z risankami. Cody Mavric pa veliki Z, pa Kung-fu panda, pa Nemo, pa žerjav pa…

Velika Lumpa nama je porezala noge. 🙂

Uglavnem 4 ure živalca nas je pošteno utrudilo. In mene je takrat prešinilo, da bi morda bil res skrajni čas, da odidemo po številko. Manimejker je lociral prostor, kjer pa so že vse lepo pospravljali. Ura je bila že več kot 19.00 in seveda me je panika ali bom sploh dobila številko. In ja, številko sem dobila, čipa pa ne več! Bojda naj bi bila možnost, da ga dobim še na štartu. Vesela sem bila številke. Odpeljali smo se do hostla in Manimejker je Lumpe odpeljal na večerjo, jaz pa sem ostala v sobi in uživala v 20 minutah tišine z maraton brošuro. Sploh nisem vedela, da v nedeljo ni možnosti več dviga številke, tako tudi čipa kasneje ni bilo nikjer za dobit. Lumpe se od vse zoo-evforije in pogradov v sobi nista mogli umiriti. Hoja je vseno naredila svoje in sta zaspali, skupaj z menoj. Jaz sem se žal zbudila že ob 2h zjutraj in potem pomalem še dremala do 6:30. Ni fajn biti tako neprespan. Noge so bile malce natekle od hoje in sem jih namazala z ogrevalno hladilno kremo. Tudi po podplatih! Pojedla sem svoje muslije in izgubljala živce ob razposajenih Lumpah v pižami. V tem trenutku mi je bilo pošteno žal, da sem se odločila da gremo vsi 4-je. Preveč šundra, preveč mama obveznosti, preveč vsega. Ko smo se končno zbasali v avto je nastala tišina. Pripeljali so me do štarta in nahitro stresli iz avta. Srečna sem odskakljala, v mislih sem imela 2uri tišine in nobenih “Mami-jev”. Ja glej ga hudiča, gele sem pustila v žepu od jopice! Kaj naj jih kličem? NE,  bom preživela tudi brez, sej bodo cukri na poti. Kaj pa zdej? Lulat valjda. Vrste za WC spet nenormalno velike, pa najdem ženski pipi stop za avtom. Kiklca mi spet lepo pokrije zadnjico. Zavrtim številko roza kiklce, pa sploh ne poveže . Poskusim kar nekajkrat in končno zvoni. Nič, poskusim še lilasto in tudi tu imam težave. No Akvarij me pokliče nazaj in pridružim se jim v boksu. Takole naju je ovekovečila. Jaz sem naju hotela na cilju, pa sem pozabila. :(. Štartali sva skupaj in tekli nekaj km skupaj in kramljali, na 7 km je mene pobralo. Pa mi je Akvarij podarila en gel in res mi je pomagal, vendar so noge kljub temu postale težke. Vroče je bilo zapop… Res nekih 19, 20℃, pa celo pot sonce (mam barvo po nosu). Jaz sem postopoma popuščala, Akvarij pa je nadaljevala v tempu. Vmes me je povsem zvilo, spet mi je piskalo v ušesih, najverjetneje previsok utrip. Aha pa pulzer sem imela na sebi (čist nov), ampak sem pred štartom ugotovila, da dela z endomondom na aplikaciji joga, na run pa ne! No, uglavnem vmes sem začela hodit in se pogovarjat sama s seboj. Štantov z vodo je bilo kar veliko. Vmes so bile tudi samo pipe, kjer sem se cela zmočila, saj so me podplati dobesedno žgali. NIKOLI si ne mažite ogrevalne kreme po stopalih. Sem imela občutek teka po žerjavici! Na štantu z bananami (edini štant s hrano), je bila katastrofa. Lončki, voda in olupki po tleh, če se tam ni kdo polomil naj me koklja brcne. Jaz sem teh nekaj metrov prehodila. Prenevarno za tek. Pol gela sem še šparala tam do 17 km in se prepričevala,  da te slabe pol urce počasnega teka pa res ne morm netečt. Noga pred nogo, noga pred nogo… Pa ja šlo. Itak da je ciljna ful dolga in sem se zmotila, saj sem privlekla telefon v roke že pri prvih tablah cilj (da bom imela vsaj en rezultat), kar najverjetneje pomeni, da sem 500m finiširala, ampak ker sem slišala U2- With or Without You sem pela “šprintala” in v cilju spustila solzo ali dve. Neverjetna kombinacija. Brez Akvatrijinih gelov in U2 ne bi zmogla. Tako da, iskrena hvala Akvarij-u in Bono-tu.

Navijačev polno, trasa odlična, vreme malce prevroče za moj okus, Dunaj čudovit. O organizaciji pa lahko povem le to, da seveda sem razočarana, da nisem dobila čipa, ampak je pač moja napaka (nujno si grem kupit lastniški čip), da nisem dvignila številke takrat, ko bi morala. Samo kaj ko so otroci zmeraj prioriteta, porkaduš! 🙂 So mi pa poslali kodo za Salzburški maraton, kjer imam brezplačno štartnino (5. maja) :).

Štart je odlično organiziran, saj spuščajo levi, pa desni, pa spet levi box in gre res vse po planu. Na štantih je voda, pa nek power drink, pa enkrat banane, nobenih cukrov, piškotov, pomaranč za razvajance iz Lj maratonov :). Tuš je v vojaškem šotoru, še kr hecn, pa brezalkoholno pivo na cilju ni nič kaj preveč okusno. Glede na to, da je bil to moj prvi tuji pol-maratonček, končno lahko primerjam in rečem da je Lj. maraton odlično organiziran.

Zase pa vem, da ne grem več v takem stanju na daljši tek od 10 km, ker je živa muka, komaj čakam, da se spravim k sebi in da bom zopet z užitkom tekla. Aja, pa danes sem presenetljivo o.k.

Po maratonu smo si privoščili pravi weinersnitchel in mali Lumpi se je nasmeh narisal do ušes. Dober je bil, pa malo pivo tudi.