tinasurfazavas


1 komentar

Terenci in prehod za pešce

Moji otroci hodijo na šolo v centru mesta, ki ima zagotovo več “vozačev” kot  matičnih otrok. Recimo da to ni problem, vse dokler ne pridemo do dostave otrok.  Kot prvo tu ne gre za male avtomobile. To so obvezno ogromni terenci, v zadnjih letih nujno potrebno vozilo za vožnjo po mestu. Pa recimo, da to tudi ni problem. Problem je, ko ti terenci obvezno parkirajo na prehodu za pešce, po možnosti na tistem dvignjenem. A mislite, da kdo vidi “tretarčka”,  ki se se prebija iza tega avtomobila.  Še mene se ne vidi. Itak pa “tretarček” prve pol ure stoji kot vkopan pred prehodom, ker mu je mama zabičala, da more čez prehod za pešce, on  ima pa celoten prehod za pešce blokiran. Ko se mu uspe prebiti na sredo prehoda in mu nihče ne ustavi je pa zopet nova zgodba. Imamo tudi take posebneže, ki ustavijo na prehodu, otroci poskačejo ven, oni pa pol še malo stojijo (sedijo v avtomobilu) tam, ker ravno telefonirajo.  Pa lepo vas prosim, ne mi govorit, da ni mest za odlagat, so pač samo tri mesta in obstaja krožna pot okoli in če imate pač “pručka” se boste odpravili toliko prej, da boste našli mesto in se z njim sprehodili do razreda. Nekaj takih tudi poznam ;). Če pa imate starejšega otoka, mu pa lahko ustavite kje v bližini, pa se bo revež malo sprehodil, sigurno pa prehod za pešce ni  edina možna izbira.
Pol se pa vsi čudijo kake generacije otrok so to. Take kot jih sami vzgojimo.

Sem se mal izkašljala in mi je lažje 😉 . SONCE!


3 komentarji

Intenziven vikend

Čakam da mi laufanje zalaufa, sam bo treba vsaj malo laufat, da bo lahko zalaufal.  To, da sem v London vlekla s seboj  tekaške superge (za dva dni), ki so zasedle vsaj 1/3 že tako malega kovčka, vam sploh ne bom razlagala…ITAK, laufala nisem, čeprav kilometrov je bilo kljub temu res veliko. Vreme je bilo angleško deževno in narava je že vsa v cvetju.

P1130464

Dež pa je povsem nemoteč v ogromnih galerijah in muzejih. Tokrat je bil na vrsti Bristish museum, ki je super. Absolutno prevelik za en dopoldan.;)
Tower of London ,  je navdušil predvsem Manimejkerja, ki je tudi drugače veliko večji ljubitelj zgodovine kot jaz.

2013-03-09 15.17.32

Predstava The Curious Incident of the Dog in the Night-Time je imela noro scenografijo, bojda je knjiga tudi super, več o tem, ko jo preberem.

2013-03-08 19.16.27

Lichenstain  me je 100% presenetil. Nikoli nisem bila velik fun pop arta, ampak formati, barve, predvsem rumena, in res veliko pikic, me je povsem fasciniralo.

2013-03-09 17.59.53

Bilo je intenzivno in čudovito, sploh pa v hiški s takim pogledom na lasten vrt.

P1130462

Na domačem balkonu pa so odgnali zvončki in tulipani. KONČNO!

Za materinski dan, so mi punce nabrale mnogo preveč zvončkov s koreninicami. Žal ne vedo, da so mi res ljubši, točno tam kjer lepo uspevajo, na travnikih blizu Save. Hecno kako me znajo stvari razžalostiti, čeprav so tam, da bi me osrečile. Tako sem svojo nezadovoljstvo skušala potlačiti, skriti pred srečnimi otroškimi očmi, vendar me je sitnoba zasledovala na vsakem koraku. Zadržala sem jo v sebi, vse do večernega plavanja, kjer sem jo povsem odplavila. Čudeži športa, vam rečem.

Tole knjigo pa sem danes dokončala. Govori prav o slednjem, o osebni rasti, vzgoji, o odnosih v družini in vpivih družinskih genov, naslov je  Karieri iz strasti, avtorica je Orenia Yaffe-Yanai.

2389

Priporočam!


2 komentarja

Zdravje,

mi letos precej nagaja. Kot otrok sem jedla antibiotik zelo redko, mislim, da sem imela težave z ledvicami, angin se ne spomnim. Zdaj pa se mi je v 2 mesecih ponovila že 3x. Sesulo me je do podna. Prvič sem takoj po antibiotikih športala na polno. Drugič sem se šparala še en teden, pa se mi je spet ponovila. Tokrat sem kljub antibiotikom odšla na počitnice in se prepustila. Seveda sem se malce šparala, ampak glede na vse te antibiotike in počivanje kaj veliko od kondicije ni bilo za pričakovat.

Z Manimejkerjem sva imela 3 ure dopoldanske smuke in dve ure popoldanske in potem še kake dve furi z Lumpami. Lumpi sta se priključili smučarski šoli SD Novinar in supertruper uživali. Ker je bilo veliko novo zapadlega snega, se z Manimejkerjem nisva mogla upreti nedotaknjeni belini in gozdnim potem in sva imela že prvi dan tak muskelfiber, ki se z vsakim naslednjim dnem samo še  stopnjeval. 🙂 2013-02-27 10.14.09 2013-02-26 10.45.37

Tudi zadnje dva dni, ko ni bilo več svežega snega, sva izkoristila za spuste po širokih strminah, kjer sva bila skoraj sama. O gneči, ki sva jo  izkusila dve leti nazaj, tokrat ni bilo ne duha ne sluha. 2013-03-01 09.45.30Endomondo nama je dnevno beležil  od 50 – 60 km, seveda šteje tudi žičnice, ampak vseeno se mi zdi da je to kar precej smučarije.  Komaj čakam, da obujem superge in začnem nabirat tekaško kondicijo. Mali maratoni so pred vrati, jaz pa brez resne kilometrine.

Smučali smo v Kronplatzu in velika Lumpa je znova presenetila. Prve dni je celo skupino “bremzala” ker ni hotela na nobeno črno progo, za katere so navijali fantje v skupini. 2013-03-01 11.04.00Na tekmi pa jih je skoraj vse nažgala. No enega ji ni uspelo in tako je osvojila 2. mesto.Po tekmi, pa si je želela povozit še ne prevožene črne proge. Unbelievable, ko se ona odloči jo nič ne ustavi.

2013-03-01 14.59.33

No druga Lumpa ali mali kaskader jo je tokrat odnesla brez poškodbe, čeprav nama je na polno ušla v smreko, in sem se že videla na urgenci. Če se je prva rodila s strahom, ga ta drugi nihče še ni predstavil. Od vsega, pa najbolj uživa v skokih, gozdnih poteh in v ustvarjanju iz snega.  Takole je obdelala  palice. 🙂2013-02-28 15.21.37

2013-03-01 11.23.46Ker se je s zimskimi počitnicami, končal moj najljubši zimski dogodek, se zaradi mene zima lahko konča, vsaj v dolini 😉 !


Zima nekje drugje

Na kulturni dan smo se odpravili v Filharmonijo na tolkalni “koncert”, najverjetneje že 3 ali 4 leto zapored in bilo je odlično, kot vedno. Priporočam. Ker je oče bivše sovrtičkarke član tolkalnega orkestra, se nas je zbralo kar nekaj staršev bivših so-vrtičkarjev, letos prvošolcev, ki so se raztepli po različnih šolah. Tako smo po koncertu odšli na daljši čaj, kjer smo si izmenjali sveže vzgojne in ne vzgojne ukrepe, pokramljali o šoli in predvsem o zunajšolskih dejavnostih.

Kljub temu, da mi je v soboto rit zmrzovala v pustnem kostumu na ljubljanskih ulicah v turobno mrzlem vremenu, je padla odločitev, da v nedeljo pa na lepše, na sneg. Velika Lumpa si je želela smučat, mala Lumpa in mama pa tekat na smučeh. Tako smo si zopet izbrali Pokljuko. Ker nismo našli še ene družine za družbo (no prav veliko nismo iskali) smo s seboj vzeli, še mojo 12 letno nečakinjo, za družbo naši 9 letni smučarki. Že na poti na Pokljuko so me očarale res močno zasnežene smreke in dobro splužena cesta je bila dobesedno urezana v snežno pokrajino. Čudovito, vendar zopet mrzlo. Ta veliki punci sta jo ubrali v smer smučišča in za njima tudi Manimejker v tekaški opravi. Midve z malo Lumpo pa v sposojevalnico po male tekaške smučke. Medtem ko ji razlagam da bova vsaka svoje smučke nesli do steze, me že prekine in opomni, da to niso njene, ampak sposojene smuči.:) Tako se je nadaljevalo naslednjo uro s pripombami in z njenim nasmehom do ušes. Za začetek sva odšli do deklet na smučišče in nič se ni pritoževala nad klancem. Po klancu navzdol pa je celo pela in drvela kot sneta skira. Odšli sva še do stez, kjer je ona “tekla klasiko” jaz pa skate tehniko. Ker sem sama samouk tekač in ker nikoli nisem tekla klasike, sem se hitro počutila izgubljena in brez kakih pretiranih nasvetov za malo Lumpo. Malo sva špegali, ko je nekdo na strelišču imel učne ure drsenja brez palic s samimi smučmi in sva ponavljali vaji. Mali Lumpi je bil vse res zabavno. Predvsem pa jo skoraj nikoli ne zebe in jo vedno znova zanimajo nove stvari, povsem drugačna od starejše sestre. Čeprav nobena od naju ni točno vedela kaj počne, sva se neizmerno zabavali. Po kaki uri hecanja sva ponovno odšli do smučišča kjer smo pomalcali in seveda hvalili, ta-veliki dve, ki sta se bojda le malo kregali in predvsem res veliko smučali.
Manimejker je že odtekel svoj krog in tako sem bila na vrsti jaz. Izbrala sem si 7-8 km progo, no Manimejker mi jo je izbral. Sprva sem uživala, na koncu pa celo malo trpela, ampak sej vse to paše zraven. Edino kar sem zopet pozabila je maža za smuči, ki nikakor niso hotele drseti. Sej sprva je bilo kar fajn, ko si misliš se bom malo bolj matrala, ampak ko pa klancev noče biti konec in smučka na tisti kratki ravnini ne zdrsi, tebi pa je vroče, da bi se slekel do gat, pa veš da je še vedno minus in da te je prej pošteno treslo, bi pa res pasalo če bi le malo bolj steklo, tudi kaka plastenka vode bi prav prišla.
Srečala sem tri tekače in vsi smo bili očarani z naravo in nobeden ni vedel katera pot vodi kam, vendar pa prav tako to nikogar ni motilo, vsi so imeli nasmeh do ušes :).

2013-02-10 14.21.29 2013-02-10 13.54.32

Vmes sem veliko razmišljala o otrocih in njihovih dejavnostih in kako je res fino, da najdeš nekaj kar jim ustreza in kako jih to bogati. V veliki meri pa so te dejavnosti povezane z vaditelji, ki so glavni faktor tako pri motivaciji kot tudi pri razvoju. Pa naj gre to za inštrument, nek individualni šport ali pa skupinski šport. Hkrati pa te vaditelji, mentorji, trenerji v veliki meri vplivajo na gradnjo njihove samopodobe, karakterja in cele osebnosti.
Nedeljo sem zaključila s treningom plavanja in moram priznat, da sem kar utrujena, ampak tisto sonce, ki je včeraj sem pa tja pokukalo iza oblakov, mi bo verjetno v inspiracijo do naslednjega vikenda, glede na to da zopet sneži.


4 komentarji

Pust in vzgoja

Ko misliš, da je vsega konec,  pa jovo-nanovo. Sej se mi niti ne-da pisat.  Na kratko. Angina se mi je iz decembra ponovila in ko sem mislila, da sem “s ta hudega ven”, so me vsi kašljavci doma nalezli z virozo. Tako sem jedla  antibiotik in ponovno kuhala na 39,  že tretjič v enem mesecu.

Pa pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra! Med tem časom se je pokvaril še pralni stroj – mi ni bilo treba prat. Mogoče sem pa mogla samo obležat. Čeprav se mi zdi, da imam preležnine povsod po telesu. GROZA.

Vmes sem pridno obljubljala pustne kostume, zdaj me pa panika, ker se že malo mudi. Evo za pokušino. Tole je sam del kostumčka za dvojčka. Idejo je njuna mama našla na spletu. Jaz sem izdelala le kapice.

sol in poper

Danes pa naprej. Nekaj jih bo zopet recikliranih.

Vmes pa še ena tema, taka starševska. Pri nas se je v zadnjem času razpasel  italijanski način komunikacije ali po domače- dretje. Tako iz strani otrok, kot odraslih. Kakorkoli, ni mi všeč.  Sicer imamo doma “kot” oziroma prostor, kamor je otrok poslan, ko pride do večjih konfliktov. Tam naj bi otrok razmislil o konfliktu, nam pa omogoča, da se prav tako malo ohladimo in zberemo za lažjo nadaljnjo komunikacijo z otrokom.  Včasih pa vse skupaj ne deluje! Zakaj? Nimam pojma!

Naša 8, skoraj 9 letnica, ki izgleda resnično mila deklina, zna ostro usekati z jezikom nazaj, do te mere, da človeka tako razburi, da  te tistih 10 minut sploh ne pohladi. Kar je pa še huje, vedno želi in ima zadnjo besedo. Iz nje vije taka jeza, da me občasno resno skrbi, od kje toliko jeze v tako malem telesu. Pa tudi v sobo se zapre kot mala pubertetnica in vpije da želi imeti mir in potem bolšči v strop in toči solze. Zmedena je pa tako ali tako vsak dan bolj. Jaz pa včasih kar obupana in v strahu kaj šele bo? No in tako zadnjič klepetam s sosedo in mi razlaga, da je gledala Supernanny in je navdušena nad metodami.  Jaz sem že 1000 x slišala o teh oddajah, vendar ker  ne gledamo Tv-ja, nisem nikoli oddaje resnično videla. Tako pa sem si v nedeljo zvečer, seveda pod vtisom glasnega vikenda, pogledala tale video.

Že po 5 minutah mi je bilo lažje. A zakaj? Ja ker veš,  da je vedno lahko še huje :D!

No in takih videov je še nešteto. Vsem pa je več ali manj skupno, da otroci potrebujejo neko rutino, določeno mero pozornosti in kar je bistveno – doslednost. Jaz vem, da v efektu čisto preveč govorim in da bi po tistem razmisleku v kotu lahko zaključila le s tremi besedami in pobotnim objemom, ne pa pol urno pridigo za lajšanje svoje duše!

Prijeten vikend vsem skupaj, upam da ne bo spet italjanski 😉 .  Danes je že mali petek. 🙂