tinasurfazavas

Category Archives: osebna filozofiranja


by 9 komentarjev

Oblekce

Ja všeč so mi že, sam nosim jih pa ne (izjema je morje) :(. Nimam pojma zakaj ne. Mogoče zato, ker se najbolje znajdem in počutim v hlačah, oziroma v dvodelnih oblačilih. Večinoma tako ali tako nosim kavbojke. Te se sicer spreminjajo  in navadno sledim razvoju le teh. Medtem, ko za obleke, tega ne bi mogla reči.
Nimam pojma kake oblekce se nosijo, oziroma se bodo nosile to pomlad, poletje …
Temu primerno se mi je danes zgodilo, da sem doma za nek projekt raziskovala obleke iz 50 letih (ki se mi zdijo čudovite), zrisala sem celo svojo zamisel in na poti v trgovino, sem v prvi izložbi zagledala natanko tako obleko! Sploh nisem mogla verjet!

Kaj pa ti, nosiš oblekce?


by 7 komentarjev

Pinterest

Blog, Facebook, Googel+, Twitter in še kaj. Meni je preveč. Nekako se najbolj najdem na blogu in FB vse ostalo bom skenslala. Včasih pogledam kake tvite, sam me ne potegne, da bi sama tvitala. Tako ali tako preveč časa preživim na računalniku. Pinterest mi izgleda zanimiv in prav to bi si želele pred 4-mi leti, ko sem začela blogat. Želela sem deliti stvari, ki jih sama najdem na internetu in so mi zanimive. Potem pa je blog zašel v drugo smer in nastal tipično “mama-st” blog. Evo in kot mama objavljam izdelke svojih Lump.

Pa naj vas ne odplakne.


by 18 komentarjev

iPad varuška

Tole sem že večkrat hotela napisati, zdaj pa ko je zakonik padel, me pa še socialne ni več strah :).
Uglavnem, mislim, da se nas kar nekaj staršev z dvema ali več otroki srečuje s podobnim problemom, ko je eden od teh bolan. Pri nas je to navadno mlajša. In ko je mlajša bolna, ima ta velika še vedno neke dejavnosti in potrebno je kar veliko organiziranosti, da vse izpeljemo.  Po pravilih bi potrebovali tretjo osebo ali pa prisotnost obeh staršev, kar pa v praksi ni vedno izvedljivo. Seveda dostikrat vskočijo babice in pa dedek, včasih pa je pač to nemogoče. Takrat pa se znajdemo po svoje.
Meni na primer večkrat soseda pripelje ta veliko iz šole skupaj s svojo, jaz pa vračam zjutraj, ko poberem še njeno. Pa vendar se zgodi, da moram sama po veliko in da malo z vročino nima smisla vleči s seboj, pa ni nikogar , ki bi vskočil za 10 minut.  Za takrat imamo pa pri nas iPad varuško. Prve ji ponovim vsa pravila (lumpi, ne varuški), nič kuhanja in hrane, nikomur odpirat, nobenega plezanja po omarah, ne odpirat oken in potem ji dam iPad v roke. Sama pa skočim po ta veliko in jo prepeljem na dejavnost. Ko se vrnem je mala še vedno na istem mestu z isto igrico in seveda žalostna, da sem prehitra, jaz pa vedno zadihana od hitenja domov.  Res je, da imamo vse relativno blizu in na peš poti,  tako da ne gre za kako večjo časovno odsotnost a gre le za neko zaupanje otroku in moram reči, da jima najbolj zaupam, kadar sta na iPad-u. Takrat se zagotovo nikamor ne premakneta.
 Sem pa že slišala, da nekateri starši uporabljajo Skype in sicer se oče iz službe pogovarja z otrokom, medtem, ko mama skoči po drugega. To je tudi rešitev.
Kako pa pri vas shajate v takih primerih?


by 5 komentarjev

5. polovička je padla

Rane še niso zaceljene in spomin je še živ. O raznih izgovorih, kako nisem imela časa za dolge teke pred svojo 5. polovičko, pa raje kdaj drugič.
 V soboto zvečer sem si prestavila uro in pripravila budilko, da bi si v miru privoščila zajtrk. Ja gsm je bil pa tako pameten, da se je še enkrat sam prestavil in me zbudil še eno uro prej. Kako sovražim te prepametne aparate. Po uspešnem zajtrku sem se odpravila še na volišče, kjer sem mal’ pobulila, ker je bilo toliko kandidatov za župana, sem mislila, da sta samo dva :).
 Od tu pa me je brat z ženo in mojim očetom odpeljal v Sežano. Na poti tja pa volilna debata. Pri nas smo večinoma vedno enotno politično usmerjeni. Uglavnem, dan je bil lep in jaz sem se edina od nas treh oblekla v tri četrt pajkice in tanko majčko. Edina (od nas treh) sem tudi stala v neskončni vrsti za wc.  Na start sem prišla dokaj pozno in spet brez majčke z žepi. Doma sem namreč mislila, da bom tekla v dolgi, pa sem se v Sežani premislila. Vzela sem dva gela in si ju zatlačila za hlače, ampak to šele potem, ko sem se vrnila z wc-ja. 🙂  Na prvem ovinku sem imela enega že pri kolenih in ni mi preostalo drugega, kot da ga nesem v roki. Vroče je bilo. In to tako, da sem bila žejna že na drugem kilometru. Na prvi postaji vode sem spila le en kozarček in mi je bilo vse do druge žal, da si nisem privoščila dva. Veliko jih je teklo v dolgih hlačah in vetrovkah. Si ne predstavljam, kako jim je bilo, ker meni je bilo za znoret vroče, predvsem v glavo. To moje gnezdo je čist predober izolator.
Na drugi postaji sem si iztisnila ogabno topel gel, ker sem ga ves čas valjala po rokah, in zopet spila kozarec vode. Več je ni bilo:(. Pa dalje. Tako do enega 10 km je kar šlo, potem so mi pa noge začele nagajat. Pri 16 km niso sam nagajale, ampak štrajkale. Navadno sem izčrpana, tokrat pa je bilo drugače. Res, da mi je bilo čisto prevroče, ampak glavno krivdo pripisujem neulaufanim nogam. No, to, da so kilometri postali dolgi 3 km, bom preskočila in napisala raje, da so se organizatorji zelo potrudili z motivacijskimi napisi. Meni so koristili in mi risali nasmehe na obraz. Proti koncu sem se borila sama s seboj, da nisem začela hodit. Tisti ki so, so bili hitrejši od mene :). V cilj sem prišla z časom 02:11.19. Nima pojma, kako mi to uspe. Na uro sem gledala,  le tam do 10 km, kasneje sem imela preveč dela z vzpodbujanjem same sebe, kot paziti na tempo, ki ga tako ali tako nisem zmogla več držat.

Torej to je bil moja 5. polovička in drugi Mali kraški maraton.
Kljub temu, da ni bilo najlažje, grem drugo leto spet 🙂 . Pridelala pa sem si en ogromen žulj, ali pa kar tri skupi na palični kosti, tako, da sem morala danes špricat plezalni trening :(. Tekat pa začnem čez vikend.


by 5 komentarjev

ZA

Ali koliko zarečenega kruha lahko pojeste?

 Spomnim se časov, ko sem se sestajala s fantom, kateremu sem kasneje dala košarico le zaradi narodnosti.  Malo sem se sprenevedala sama pred sabo, a v končni fazi sem si priznala, da zaradi njegovega priimka.  Sej veste, kako naj ga pripeljem domov, če ima pa “južnjaški priimek” in južnjaške starše. Tako sem b’la vzgojena, čeprav proti “črnčkom” pa nikoli nismo imeli nič. 🙂 Tako je seveda govorila moja mama in tudi vplivala na mojo miselnost.  V osnovni šoli sem imela dve sošolki iz Angole s katerimi sem se zelo trudila vzpostaviti prijateljski stik, čeprav moram priznati, da sta imeli tako drugačen vonj (bili sta tudi starejši in tako že v puberteti), da sem se pošteno trudila, da ne bi vihala nosa, ko sem bila v njuni bližini.
No, karkoli je mama že govorila, težko verjamem, da bi skakala do stropa, če bi se na vratih pojavila s temnopoltim moškim.  Eno je teorija, drugo pa praksa.
 Zgodba pa je taka, da se je moj brat poročil z dekletom, mojo sedanjo svakinjo, katere oče je Piročan (Srb), mama pa iz Brežic.  Pa se ne spomnim, da bi imela moja mama kaj proti. Spomnim se, kako zelo se je trudila, da so se gostje iz Srbije počutili, kar se da zaželeni pri nas, ko so prišli na svatbo.
Nekaj let kasneje, pa sem se sama pojavila na domačem pragu s trebuhom in Manimejkerjem. Oče mojega Manimejkerja,  je bil  iz Bosne in seveda ima zato tudi temu primeren bosanski priimek. Sedaj ga nosita tudi najini Lumpi. Sama sem se kasneje večkrat hecala, da se je mama le oddahnila, saj mi je bilo nekih 27 let in moja mama je bila prepričana, da se mi biološka ura že izteka in da bom le stara teta :). Dejstvo je, da so starši, takoj omenili poroko, o kateri noben od naju ni hotel nič slišat in tako je ostalo do danes.
Časi se spreminjajo. Prijateljica je poročena s Kubancem in verjemite, moji punci dolgo nista dojeli, da je on kakorkoli drugačen od očeta drugih njunih kolegic. Šele ko so se v vrtcu pogovarjali o različnih celinah in rasah sem jima sama ponudila primer in sta dojeli, da ima pa res malo drugačno polt in me že hiteli spraševat, če je kateri starš od kolegic morda “rumen”?
Bistvo vsega je, da imamo vsi neke predsotke, pomisleke, ampak preberite si zakonik, ne le tisti del o istospolnih starših, ker ti bodo tako ali tako obstajli, če podpišete ali ne.
 Zakon sigurno ne bo rešil vseh problemov, bo pa morda le kateremu otoku omogočil udobnejše otroštvo.