tinasurfazavas

Category Archives: otroci


by 5 komentarjev

ZA

Ali koliko zarečenega kruha lahko pojeste?

 Spomnim se časov, ko sem se sestajala s fantom, kateremu sem kasneje dala košarico le zaradi narodnosti.  Malo sem se sprenevedala sama pred sabo, a v končni fazi sem si priznala, da zaradi njegovega priimka.  Sej veste, kako naj ga pripeljem domov, če ima pa “južnjaški priimek” in južnjaške starše. Tako sem b’la vzgojena, čeprav proti “črnčkom” pa nikoli nismo imeli nič. 🙂 Tako je seveda govorila moja mama in tudi vplivala na mojo miselnost.  V osnovni šoli sem imela dve sošolki iz Angole s katerimi sem se zelo trudila vzpostaviti prijateljski stik, čeprav moram priznati, da sta imeli tako drugačen vonj (bili sta tudi starejši in tako že v puberteti), da sem se pošteno trudila, da ne bi vihala nosa, ko sem bila v njuni bližini.
No, karkoli je mama že govorila, težko verjamem, da bi skakala do stropa, če bi se na vratih pojavila s temnopoltim moškim.  Eno je teorija, drugo pa praksa.
 Zgodba pa je taka, da se je moj brat poročil z dekletom, mojo sedanjo svakinjo, katere oče je Piročan (Srb), mama pa iz Brežic.  Pa se ne spomnim, da bi imela moja mama kaj proti. Spomnim se, kako zelo se je trudila, da so se gostje iz Srbije počutili, kar se da zaželeni pri nas, ko so prišli na svatbo.
Nekaj let kasneje, pa sem se sama pojavila na domačem pragu s trebuhom in Manimejkerjem. Oče mojega Manimejkerja,  je bil  iz Bosne in seveda ima zato tudi temu primeren bosanski priimek. Sedaj ga nosita tudi najini Lumpi. Sama sem se kasneje večkrat hecala, da se je mama le oddahnila, saj mi je bilo nekih 27 let in moja mama je bila prepričana, da se mi biološka ura že izteka in da bom le stara teta :). Dejstvo je, da so starši, takoj omenili poroko, o kateri noben od naju ni hotel nič slišat in tako je ostalo do danes.
Časi se spreminjajo. Prijateljica je poročena s Kubancem in verjemite, moji punci dolgo nista dojeli, da je on kakorkoli drugačen od očeta drugih njunih kolegic. Šele ko so se v vrtcu pogovarjali o različnih celinah in rasah sem jima sama ponudila primer in sta dojeli, da ima pa res malo drugačno polt in me že hiteli spraševat, če je kateri starš od kolegic morda “rumen”?
Bistvo vsega je, da imamo vsi neke predsotke, pomisleke, ampak preberite si zakonik, ne le tisti del o istospolnih starših, ker ti bodo tako ali tako obstajli, če podpišete ali ne.
 Zakon sigurno ne bo rešil vseh problemov, bo pa morda le kateremu otoku omogočil udobnejše otroštvo.


by 12 komentarjev

Luna in podobni izgovori

Zjutraj je 5 letnica vstala dobrovoljna, kot večinoma  to zna.  Zapletlo pa se je po zajtrku, medtem ko je bila njena starejša  sestra že pripravljena na odhod je mala ležala v  gatkah  na postelji in se zvirala po postelji. Moja nepotrpežljivost  in povzdigovanje glasu je vse samo še poslabšalo. Začne  jokati in vse se odvija še počasneje. S spori smo začele dan in to pred  8 uro zjutraj :(. Ko ju oddam se tolažim z mislijo, da je pač 5 letnica morda malce premalo spala in da bo  popoldne vse drugače.
Tik pred dežjem se odpravim  po punci, nekoliko prej, misleč, da gremo pred plavanjem nakupit še stvari za pogostitev v šoli, saj 8 letnica jutri praznuje.  Tu pa me čaka  nova preizkušnja. Ko se oblači, ji skušam  malce pomagati, kajti jutri imajo nastop s pevskim zborom in so že danes prejeli majčke, ki  jo morajo imeti jutri oblečeno in želim jo pospraviti. Odprem torbo, tu pa ŠOK!!! Torba ima namreč več predalov, pravtako ima puščico (peresnico) z 101 elastiko za boljšo preglednost, ampak o puščici ni ne duha ne sluha. Po torbi so ležali raztreseni flomastri, papirčki, lonček za vodo, zmečkana športna oprema, trije soki od malice (najverjetneje še od prejšnega tedna), tri kape, od tega dve iščemo že kar  nekaj časa… Padla mi je tema na oči ali pa :  “Film se mi strgal!”. Resnično! Včeraj zvečer sem jo prosila, da si pripravi torbo in je bojda to tudi storila. Vendar jaz je ne preverjam, ker ji verjamem. Zdaj pa to. Razočarana sem.
Prav tako ji ne preverjam nalog. Pregledam le, če me prosi in na vsake toliko pregledamo zvezke skupaj.  Ampak neprestano pa ne kontroliram zvezkov in torbe in jih tudi v prihodnje ne nameravam.  Prav tako si stvari za aktivnosti pripravljata sami, pa tudi razobešata mokre kopalke in brisače.  Seveda ustno velikokrat preverjam, če imata vse in seveda smo pozabile tudi že cel ruzak. Priznam tudi, da nisem ravno velik vzor redoljubnosti.  Nikoli nisem bila. Svoj kotiček ali mizo si pospravim, vendar v trenutku, ko se  lotim dela, je v 5 sekundah vse razsukano, kot rada sama rečem. Vendar se v tem znajdem, torej vse najdem. Medtem ko za 8 letnico žal to ne drži. Neprestano vsi iščemo njene copate, njeno kapo, zvezke…  No pa da ne bom povsem  zašla s poti, na poti na plavanje srečamo mamo, ki se pogovarja s svojim  9 ali 10 letnikom, ki mimogrede med vneto razlago zabrede direktno v globoko lužo. Mama od reagira: ”Pa kaj teb’ ni jasn’?”.  Zasmejim se ji, saj sem ta isti stavek ponavljala eno uro nazaj v šoli. Seveda mami ni jasno, zakaj moj nasmešek, vendar mene je vseeno malo pomirila. Bojda se bliža polna luna. V garderobi poleg nas, oče 8 letnika ugotovi, da sta pozabila kopalke. Ni niti jezen, le zmeden,  bojda jima je mama pozabila spakirati kopalke :). Še sreča, da je poleg mala trgovina, kjer imajo vse plavalne rekvizite, prav za take situacije :).

Ni mi čisto jasno, sem res prestroga? Je to preveč, za eno malo zasanjano 8 letnico? Vi vašim 7,  8,.. 10 letnikom pregledujete stvari ali so sposobni povsem sami skrbeti za svoje stvari? Bo kdaj bolje? Če pogledam Manimejkerja težko verjamem, da kdaj sploh bo. Čeprav mizo ima pa le zmeraj  pospravljeno v primejavi z mojo.
 Priložim sliko naknadno, sam da mal’ svojo pospravim :).
Evo še slikco, ni treba razlagat katera je moja stran!

Na koncu dneva pa sem tako rekoč sama sebi pljunila v skledo. Pozabila sem plavalno kapo na trening plavanja. Pri moji dolžini las je nemogoče neovirano plavati. Na srečo so bili tu prijazni fantje, ki so mi potem posodili eno kapo, jaz pa sem se samo smejala. Mogoče je pa res vse samo luna!


by 2 komentarja

Mermaid

Nekoč v srednji šoli sem si zamislila, da bi bila morska deklica (pomoje je mela Cher kak vpliv) in mami je iz omare privlekla neko fantastično turkizno blago z laski.  Naredila sem si krilo z repom in mama mi je kupila turkizno lasuljo. Fantastičen kostum je bil, za tiste čase. Če se ne motim, so celo sošolke kupile satene v različnih barvah in smo pri meni doma šivale repe, nato pa nas je Mama Dragica vse fantastično namazala… Super je bilo.  Škoda, ker nimam nobene fotografije, le živ spomin.
Pred letošnjim pustom,  pa mi je nečakinja naročila kostum morske deklice za šolsko predstavo. Bojda  ima glavno vlogo.  V torek je predpremiera in komaj čakam, saj v prvi predstavi je bila fantastična in ne dvomim, da v tej ne bo še boljša :). Kostum ji zelo pristoji, le svetlobe je zmanjkalo zato so prvotne slikice posnete na moji Lumpi. Ki je že naročila kostum za drugo leto :), pravzaprav sta ga obe :).

Pa še akterka.

Aha, naredila sem dva kostuma. Drugi je za kolegico, ki pa ni enakih dimenzij in ga zato nismo poslikali na modelu, ga bom pa na sami predstavi!

Klari moja: “Break a leg“,  Teta Tina je že zdej ponosna nate.:)


by 11 komentarjev

Maaaarec

Sladkali smo se. Leva je hruškovo čokoladna, desno pa je malinina pita, ki je bila tokrat res odlična.

Med vsemi čudovitimi darili, je tole domače izdelave (po mami), izpadlo zelo simpatično.

  Juno mi je narisala karto za v London, Flora pa za domov, Manimejker pa je vplačal tisto ta-pravo :).

No, pa da ne bo ostalo samo pri obljubah, tokrat pokažem delček pomladne kolekcije broškic ali špangic, ki sem jih napovedovala že tule. Pisani makci :).

Sploh ne morem verjet, da je že Marec!
Zaustavite zemlju, silazim…


by 7 komentarjev

Smučkanje

Letos smo se zopet  odpravili v Schladming. Punci sta bili v šoli pri SD Novinar in super smučkali, midva pa sva se večino podila “off road”. Snega je bilo toliko, da ko sem padla ali bolje rečeno zapeljala v kup snega,  da sem se ustavila se sploh nisem mogla ven skobacat. Palica se mi je do konca zarinila v sneg in smučke prav tako. Manimejker je že pripravljal fotkič, ko sem ga rotila, da naj mi raje odpne dilo, kot da se norca z mene dela. Kondicija je bila boljša kot lani, vendar še vedno ne dovoljšna za toliko smučanja.
Manimejker bi se vseskozi vozil po celcu ali pa kuclih, malo sem bila utrujena in nekajkrat je šel sam. Odpravljava se na kosilo in Manimejker zapelje čez neko skakalnico, ki  ga neumno vrže na hrbet. Sprva se smejim, ko pridem bliže in ga vidim kako se vleče za roko,  mi je takoj jasno, da mu je rama skočila iz sklepa. Hitim z odpenjanjem smuči in ga vlečem pokonci, da si čim hitreje vrne ramo v pravilen položaj. Ljudje so takoj zraven in sprašujejo, če potrebujeva pomoč. Manimejker pa je že na smučeh in odpeljeva se na kosilo. Za njega to ni tako redek pojav, jaz pa se spomnim zakaj mu ne dovolim, da smuča sam po kuclih in off road.

Na smučanju je bil tudi moj brat z družino in njegov dober kolega z družino. Torej skupaj nas je bilo 12 in prav super smo se imeli. Za pusta smo se odpravili v nek lokal kjer so otroci prav divjali in se vrteli okoli droga in vsake toliko vzpodbudili svojega vlakca. Jaz  Lady GaGa pa sem se prepustila svojemu mornarju.

Lumpi sta odlično napredovali, nekaj dni sta bili celo v isti skupini, nato smo starejšo le opogumili za napredovanje v višjo skupino.  Saj tehniko obvlada, le strmine in rdeče proge jo strašijo. Mala seveda ne pozna strahu in se ne ozira na barve proge, oziroma ko naju poprosi, da gre popoldne z nama, naju tudi prosi, da jo peljeva tja  kamor oni niso šli. Na rdečo, mami! Res je neverjetna, vse prevozi. Se tudi prevrne a se zmeraj z nasmehom pobere. Smuk preža ji najbolj ustreza. In takole smo se merili v hitrosti :).

Minuto za tem je ponovno padla na povezovalni progi kjer ji smučka ni odpela. Ustavim se in čakam kje sta? Čudno se mi zdi, da sta toliko zaostala. Sto metrov višje opazim, da se ljudje ustavljajo. Odpnem smučke in laufam po progi navzgor, v bistvu po ravnini. Srce mi razbija v ušesih. Lumpa joka in sedi na sankah. Polno ljudi je že okoli nje. Manimejker pravi, da ji smučka ni odpela in da se ji je noga zavrtela okoli. Naključni smučar je zdravnik in pravi, da je noga najverjetneje zlomljena pod kolenom. Zasilno imobiliziramo nogo s palicami in pasovi iz hlač,  še preden pride reševalec z akijem. Lumpa neneha jokati in strašno me skrbi, ker navadno jok mine. Tudi ko si je prebila čelo in pregriznila jezik, se je pač pomirila. Vsa je iz sebe. Mogoče grozno, ampak prve kar pomislim, kako bom tega otroka krotila 3 tedne z nogo v gipsu?  Odpeljejo naju na urgenco in na slikanje. Vsi so zelo prijazni. Že mimoidoči  na smučišču so neverjetno prijazni, v bolnici je enako.  Po slikanju se lumpa končno umiri. Ko se vrnemo k zdravniku in jo ta vpraša, če lahko dvigne nogo, jo dvigne, kasneje tudi pokrči. Zdravnik pravi, da je slika povsem navadna in da ji je najverjetneje koleno skočilo ven in nazaj, tako da naj ji le hladimo koleno in ga malo povijemo.  Domov odšepa! Upam, da ima samo po otroško mehke ligamente in da ni podedovala plitkih sklepnih skodelic po Manimejkerjevi strani. Na srečo je tudi že četrtek in pred nami le še petkova tekma.
Na tekmi sem sama osvojila drugo mesto v svoji kategoriji (ženske), zakar gre zasluga predvsem mojemu sponzorju ali donatorju. Kolega, ki servisira smučke je bil presenečen nad mojimi arhivskimi smučkami (tako jih je poimenoval). Iz kleti mi je prinesel svoje stare, ki so baje že nekaj časa samevale v kleti, sam ima bojda že novejše. Meni so odlično služile ;).
Nasplošno smo se zelo zabavali, če primerjam z lanskoletnim zimovanjem v Kronplatzu mi je manjkala le Maša (SD Novinarjeva predstavnica) s svojo nalezljivo energijo in dobrovoljnostjo, no mogoče še kapučino. Saj ne rečem, da tukajšnji predstavnik ni bil dobrovoljen, zagotovo pa ni bil kos mladini, ki je bila zelo “neubogljiva”(mogoče malo premila beseda), v tem primeru sem sigurna, da bi Maša gladko pomedla z njimi.
Zaključili smo z Ikeo. Punci sta odkorakali z velikimi zverinami, mami pa z vrečo blaga :).
Upam, da ste uživali v počitnicah, mi smo si nafilali baterije in upam, da se do prvomajskih ne izpraznijo do konca :).