Pred kakim mesecom ali dvema, ko me je Manimejker spraševal kam gremo na zimski dopust in je bila misel na poletni dopust še sveža in beseda dopust strašljiva, sem se pošalila, če ne bi kam šli že malo prej. Resnično nisem imela velike motivacije in veselja do družinskega dopusta, čeprav sem vedela, da bo slej ko prej prišel prihodnji in da moram biti bolj pozitivno naravnana…

Predlagala sem Pokljuko okoli novega leta in Manimejker je zbral kočo Pekovec na Voglu. Imel je tudi neko idejo, da bi vzela več otrok ali pa, da se s kom dogovorimo in moja prva misel je bila: “Sej še sami s seboj ne shajamo, a zdej bomo pa še s kom drugim! To se mi pa sploh ne da….”

Uglavnem, ko se je stvar bližala k realizaciji in odhodu, sem se le odločila, da bi mi bo ljubše, če nas bo več. Povabil sem Running buddy familijo, saj smo z njimi že kar nekajkrat dopustovali in kar je najvažnejše, otroci se super razumejo. No na koncu je izpadlo tako, da sva z Manimejkerjem vzela v kočo za 4-5 dni, štiri dekleta. Vremenska napoved je kazala suho vreme,  brez snega in že sem si razbijala glavo, kako bom animirala 4 dekleta za aktivne počitnice. A vreme se je obrnilo nam v prid.  Snežiti je začelo zjutraj pred odhodom. Punce so bile presrečne,  ko so ugledale prve snežinke. Na vrhniji postaji gondole, so dobile vsaka en ruzak in še kak kos prtljage za v roke in so prav pogumno gazile do koče. Jaz sem skoraj spustila dušo. Brž ko smo prišli v kočo, so se preoblekle in že so se podile po snegu.

Drugi dan je precej pihalo in namesto na smučišče smo se odpravile po poti do smučišča, po celem snegu s smučmi in se po prvem klancu navzdol spuščale v cel sneg. Kmalu smo imele steptano čisto svoje smučišče in sankališče. Sprva jim je intuzijazem po dveh spustih popustil, potem pa je čredni nagon deloval in na koncu so imele še bob stezo, no vrečka stezo. Vmes so me vseeno spraševale, če smo si res včasih otroci sami teptali bližnje kucle in se tam smučkali in sankali do noči, brez prisotnosti staršev in vlečnice.

Drugi dan smo zopet odštanfali, ampak tokrat do smučišča, kjer sva jim privoščila tudi žičnico. In kmalu so se same vozile gor in dol na sidrih. Kljub mrazu so bile precej vztrajne in prav lušno jih je gledat, ko vidiš kako znajo poskrbeti ena za drugo.

Tretji dan, pa se ob napovedi groznega mraza, ki ga v koči nismo občutili, nisva mogla odločiti ali jih ženeva do smučišča za dve uri ali si izmisliva kak drug plan. Manimejker je predlagal izdelavo skakalnice na zratrakirani progi do smučišča in ideja je bila soglasno sprejeta, kjub temu da je bilo spet ogromno štamfanja. Izpeljali smo pravo tekmovanje v skokih v treh serijah in punce so neumorno štamfale in skakale.

Popoldne pa so posnetke neumorno montirale z Manimejkarjem v filmček. Filmček jim je dal ogromno veselja in ena iz med mojih deklet, si je nadela ime Krava rekorderka. Namreč že vrsto let ima na čeladi roge,  ki jih je prinesla babica iz Francije. Taista babi me je včeraj vsa zgrožena klicala, da kako lahko svojega otroka poimenujem s kravo in zagnala cel halo… Filma vam žal ne bom predvajala in sem ga tudi umaknila iz svoje FB strani. Je pa spletkarjenje hud slovenski šport in vam povem, da me zelo jezi, ker razen tega, da sem se sprla z mamo, ker ji je bolj mar kaj si drugi mislijo, kot to,  kaj si mislijo njeni vnuki…  Pri nas doma pač krava ni žaljivka, ampak pač smešna žival s planine, ki daje mleko… Pa, da ne zaidem preveč…

Zadnjo noč je zapadlo še več snega in punce so z robo na rami gazile nazaj do gondole, midva pa sva celo dvakrat opravila s potjo,  medtem ko so se dekleta sladkala z vročo čokolado v restavraciji pri kabinski žičnici.

In še zaključek tele misli, vsekakor je z 4 otroki, če seveda niso vsi tvoji, pol manj dela kot z dvema svojima in sem se zagotove še vrnemo…