tinasurfazavas

Category Archives: otroci


by

Izvenšolske dejavnosti

Miljonkrat sem že začela pisat tale post,  pa sem ga zbrisala, pa spet napisala pa…

Uglavnem tale mnenja staršev o izvenšolskih dejavnostih se vsekozi krešejo in razumem ene, kot druge. Moje mnenje pa seveda sledi v postu.

Do lanskega leta sta obe Lumpi obiskovali neko aktivnost približno 2x na teden, vikende in počitnice,  pa smo se trudili več ali manj aktivno preživeti.

9 letna zdaj 10 letnica pa je bila z vstopom v 4. razred sprejeta v glasbeno šolo na prečno flavto. Prav tako pa je pri plavanju  prestopila v selekcijo (punce plavajo z 2 leti starejšimi fanti).  Tako je bil urnik hitro poln. Na začetku sem bila kar sama preplašena,  kako bo zmogla in če si le ni naložila preveč. Njena želja je bila tako flavta, kot plavanje v selekciji, seveda s podporo naju obeh. Povdarek je ostal na šoli in če tam ne štima, prepoveva eno od dejavnosti in seveda, ni hujšega. Na začetku je bil tempo kar ubijalski, ampak proti koncu se je vse več ali manj ujelo v rutino in si nikakor ne predstavljam, da bi bilo drugače.

10 letnica, si je namreč našla družbo, tako v glasbeni kjer 1x na teden preigravajo flavto 3 dekleta skupaj in nato poslušajo še teorijo, nato pa del poti domov čeblajo. Enako je na plavanju, kjer med treningi ne morejo čebljat, imajo pa zato veliko več časa na vikend tekmah in da ne govorim o pripravah, ki so bile za mojo Lumpo letos dogodek leta! Hkrati pridobiva z vsakim nastopom na samozavesti in s tekmovalnim izkušnjami, se spopada tako s tremo, neuspehi  kot uspehi in moram reči, da v tem oziru kar raste, čeprav je včasih prava čustvena nevihta. Pridobiva tudi na samostojnosti in organizaciji, ko si mora dnevno pakirat več torb.  Seveda vpleta v to tudi ostale člane družine, predvsem ko gre za vikend tekme. Zato smo domenjeni, da ni vsaka tekma tako pomembna,  da bi prisostovala cela familija in jo večinoma spremljam le jaz, in imava tako tudi samo najin čas. Če pa je tekma v Lj,  jo včasih le odpeljem na tekmo in pridem zadnjo disciplino pogledat in potem odpeljem.

Meni osebno je zelo všeč, da se tkejo mala prijateljstva. Na tekmi se vije nek timski duh in navijajo eden za drugega. Ena izmed deklet ima tudi 2 leti starejšega brata v isti selekciji in tako je tudi manj zadržanosti do fantov, ki je v teh letih že kar prisotna. Seveda kdaj tudi kako ušpičijo. Na vikend tekmi sem jo opazovala, kako med glavnim odmorom, ko je čas za kosilo in potem za ogrevanje  sledi dvema dekletoma in kako hitro sprejme vsako pobudo za igro. Ko bi se morale razplavat, so se minimalno razplavale, nato pa skakale, delale stoje, se lovile po vodi, torej vse tisto, kar ni spadalo tja, nasmehi pa do ušes…  Res so še male in prav je, da povsod vidijo igro, seveda sem vmes želel prekinit igro in sem se komaj zadržala.

Starši bi se morali bolj zavedati, da gre tu za otroka in ne za lastne ambicije, da je fino, da mu gibanje postane del življenja in predvem veselje. Sem 100% prepričana, da je najboljša motivacija otroka za katerokoli dejavnost z zgledom. Prav tako sem prepričana, da se otroci dandanes čisto premalo gibljejo. Jaz športu namenim kake 3-5ur tedensko in bi jih več, če bi mi čas to dopuščal. Tako se mi zdi,  da ima otrok 3x na teden trening po 1.5 ure + še kak vikend izlet ali tekma in če ima srečo še telesna vzgoja v šoli,  približno enako aktiven teden kot jaz. Nekaterim se bo to zdelo veliko, vendar če preračunate koliko ur namenite sedenju, vam bo hitro jasno, da se za normalni telesni razvoj otroci čisto premalo giblejo. Nikakor si ne morem izbiti iz glave slike pevskega zbora, na zaključku šole,  kjer so se pokončno držali le 4-je otroci, vsi ostali so bili  sključeni, tako kar malo grbasti.  Enostavno so vsi premehki, brez osnovne mišične mase, kar šokantno.  Seveda se mi toži po brezskrbnem otroštvu,  ko sem torbo zalučala v sobo in celo popoldne  preživela na kolesu, kotalkah ali drevesu, v vseh mogočih igrah, ampak tega žal ni več. V okolici živi le malo otrok in je vse to praktično nemogoče.

Se mi zdi pa super, da velika Lumpa vsak dan zaključi z dejavnostmi že ob 17h, tako s plavanjem ali glasbeno in imamo tako še vedno skupne popoldneve. Včasih je seveda še kaka naloga za napisat ali pa flavta za odvadit, ampak to je pa to. Medtem ko veliko otrok,  ob tej uri  starši šele poberejo iz šole.

Je pa to daleč od vrhunskega športa, o katerem imam pa povsem drugo mnenje. 🙂

 

 

DSC_0561

 

 


by

1. majske

1 teden prej vsi gledajo vremenske in stokajo, spet bo dež. Ja pa kaj pol. Žal ni čist tko, sploh če bi šotoril in plezal.

Jaz se teden pred tem nisem ukvarjala z vremenom, ampak z vsemi drugimi stvarmi. V zadnjem trenutku, sem taveliki šivala plavalno parko. Prvič je namreč odšla s klubom na plavalni tabor in ker sem teden dni pred odhodom ugotovila, da bodo plavali zunaj, sem se lotila projekta “Parka”. Prav super mi je uspel :).

parka

Tavelika je tako v petek odpotovala v Čateške do srede in ostali smo se prilagodili terminu. Ta mlajša je tako dva dni (ponedeljek in torek ) obiskovala skate tečaj na Urban Roofu. Ko sem jo videla kako uživa, mi je bilo žal, da bo tam le dva dni. Sigurno jo vpišem še poleti.2014-04-28 11.01.23

V sredo smo tako v Čatežu pobrali našo plavalko, ta govori samo še o časih, kilometrih in tehnikah plavanja. Med drugim je prijavila, zakaj priprave ne trajajo 14 dni? Toliko o tem, koliko nas je pogrešala.  Mogoče pa je le malo pogrešala sestro. Kar hecni sta, ko se vidita, pa ne vesta kaj bi ena z drugo.

Mahnili smo jo na Krk (lansko leto, nam je blo fino). Ker smo se na začetku otoka ustavili še pri znancih prijateljih,  se nam je kasneje že kar malo mudilo postaviti šotor. Moram reči, da  sem bila tu že čisto obupana nad vso idejo. Dva dni sem namreč doma zaradi beljenja in nekih gradbenih del, generalno pospravljala otroško sobo. Potem vse 4 spakirala, spekla potico, naredila testeninsko solato za na pot… in potem še sama postavljala šotor in tu mi je začelo prekipevat… Itak sem se sama sebi začela smilit. Kako pa? Lumpe bi se pa igrale in me sprašujeta, kje imata  stvari.  Manimejker me sprašuje, kaj prinese iz trgovine,  jaz pa kolnem in si mrmljam, da naslednjič grem pa RES sama… Dobr, da so mi možgani še toliko delal, da sem Manimejkerju naročila pivo iz trgovine in da sem se po postavitvi šotora direkt uspavala z njim. Itak nisem vajena spanja na tleh in dežja in sem se vsa presrana zbudila ob 2h in čekirala punce, ki sta spale ko male bubice.

DSC_0034

2014-05-01 08.49.02

Zjutraj nas je zbudilo sonce. Po zajtrku za prvake, smo se napakirali in odpravili v Belove stene. Smo dobili sugestijo, da bomo imeli družbo. Dostop je malce daljši in mala nam je na poti navzgor uprizorila že par dram. Ko bi človek mislil, da si je najman polomila nogo ali pa stopila na kačo, pa gre le za njene igralske vaje. Grrr!DSC_0040

DSC_0041

DSC_0044Pod steno pa sta se super utaborili in  bili res pridni. Midva pa sva pridno lezla.

Jaz sem si zadala tihi cilj, da z novimi plezalkami in novim pasom, končno vpnem 6b. Sam kaj, ko ne maram driblat smeri  in večinoma vpenjam na pogled. Sektor je imel najtežjo smer 6a+. 5ke mi niso delale težav, tudi 6a je šla brez zapletov, 6a+ pa me je žal malce posedla, ampak je vseno šla.

DSC_0106 Lumpi sta si vmes naredili gugalnico na drevesu in ta me je kasneje stala kar precej živcev.DSC_0074

Stvari smo že pospravljali in mala si je sama hotela vpeti gugalnico in se  pripela na popkovino brez. da bi jo resnično zahakljala okoli drevesa in se vsedla. S hrbtom je priletela direkt na skalo. Itak da sem jo začela tolaži, da ni nič. Ampak se ni in ni umirila. Hlajenje ji ni pomagalo, ker se je površinsko odrgnila in jo je peklo. Tulila je ko jesihar. Ko sem jo le uspela pomirit, da smo dokončno spakiral, mi je začela jamrat, da jo mravljinči po nogah. Men pa tema na oči. Sem jo prepričala, da morava hodit in da bo o.k. Sej mame razbojnikov razumejo, kaj se mi je dogajalo v glavi. Na poti navzdol je prijavila: “Mami kok maš praskaste roke!” “Ja vem. Grozne, ker je tko ostra skala!” ” Ne, ti maš najprijetnejše roke na svetu .”  Kle mi je tko popihala na dušo, da ji je bilo že vse oproščeno. Popoldne je že skakala naokoli in se lovila, tudi padala, pa ni bilo nobenih težav. Ma ga ni dopusta, da nam ga Kaskader ne popestri!

DSC_0161

Imeli smo idejo, da bomo en dan skočili na Rab, pa nas zgodni trajek 7.30 res ni mikal. Tako smo se tudi v petek raje podali v skalo. Tokrat v malce bolj oblačnem vremenu v Portafortuno. Manimejker mi je ugledal neko smer za podvig 6b, vendar se mi ni zdel pravi dan.  Lezla sva 5 ke in ene ni uspel vpeti ter se je spustil dol. Takrat  pa se je ulilo. Tri punce smo se zagnale v tri vzporedne smeri, pobirat komplete. Moja je bila res lepa,  vendar je bila pod vrhom taka ogromna poka, da ko sem prišla do nje, je po poki voda kar tekla. Grozno! Roke namakaš v magnezij,  ki ti potem v tekoči obliki kaplja s komolca.  Dobesedno odpililo me je. Soseda je prispela do štanta in sva zgoraj malo poštrikali,  da me je vpela v svoj štant na matičarko, me počakala, da sem se spustila dol in mi potem prinesla matičarko.  V sosednji smeri  so punce pustile sistem notri in upam da so kasneje dočakale posušitev smeri in jo ponovno zlezle. Mi smo se premočeni odpravili v šotor. Blatni smo bili do kolen in še dlje.DSC_0142

DSC_0174

Manimejkerju je tako končno postalo jasno, da preživeti soboto v dežju in čakati na nedeljsko popoldansko sonce nima smisla. Saj bo tako vse mokro in ne le zgornja plahta šotora. Popoldne smo se spakirali in v petek zvečer že filali pralni stroj in sušili opremo v domačem okolju. Pa še spanje v postelji se prileže.

Se je splačalo tudi za tri dni na sonček, samo pakiranje mi pa res ni ljubo!

 


by 1 komentar

Prepovedi

Pripeljem 7 letnico domov iz šole. Naročim ji, da si pripravi torbo za  plavanje in skušam medtem odgovorit še na dva maila.

Booooooom!

DSC_0109

Kot strela z jasnega se vrže na kavč, ta se premakne in butne luč v okno.

Itak sem zavpila, ker sem se ustrašila. Prve poka, nato pa, da bo končala vsaj na balkonu, če ne celo na cesti… Lumpa je dobila solzne oči in mi razložila, kako zopet niso bili zunaj, ker so morali sedeti pri miru, ker…

Seveda sem se ji opravičila, ker sem zavpila bolj iz strahu kot iz  jeze, čeprav ne prenesem divjanja po stanovanju. Pustila sem maile, se oblekla v tekaške hlače in sva šle za pol ure še  v Tivoli pred plavanjem. Tudi po plavanju mi je njen učitelj dejal, da bi bila “komot” še na eni uri plavanja. Torej dan poln energije. Mala Lumpa je zelo aktiven otrok in dve ure plavanja na teden sta ji malo, vendar se mi zdi da je še mala. Na srečo vse stvari opravimo peš,  pa jo tako večkrat  sprehodim in spustim na kako igrišče, da se dodbesedno zlaufa.

Nazaj grede iz plavanja, jaz pa iz teka, mi punce razlagata o jutrišnem pustu. Otroci ne smejo imeti nobenega orožja, pri večjih (4. razred), pri mlajših pa mora ta ostati za pasom, niti slučajno ne smejo z njim merit, ga vihteti… Med drugim se velika pritožuje, da v petkih (edini dan, ko ona ostane malo dlje v podalšanem bivanju) tudi ne hodijo ven, ker prinesejo igrače in kako morajo biti tiho med kosilom in kako so cel dan samo sedeli… Uglavnem kup prepovedi v šoli in doma.  Pa naj še kdo reče, da je lušno bit otrok!

Šolo smo že uničili, zdej bomo pa še otroke . 😦


by 9 komentarjev

Po jutru se dan pozna!

Vedno sem bila bolj jutranja. Nasmejana že ob zgodnjih urah, nikoli nisem zamujala v šolo. Še zdaj se spomnim očetovih brkov in vonja kolonjske, ki sta me budila od kar pomnim…  V srednji šoli me je zbujal sredi noči, da sem se učila. Oče je bil tisti,  ki naju je z bratom budil in tisti, ki me je ob sobotah in nedeljah še sredi noči vozil na avtobus za na smučanje. Nikoli, ampak res nikoli mu ni bilo težko in vedno me je z nasmehom pospremil v dan. Mama pa je druga jutranja zgodba. Vsi smo bežali pred njo – zjutraj :).

Res pa je, da sem v času žurerskih časov vedno zjutraj normalno vstala, ne glede na to kdaj sem prilomastila domov. Zvečer ne spat in zjutraj  ne vstat! Je bil stavek, ki ga zagotovo nisi želel slišat od očeta. Tako sem vedno vstala in največkrat odšla mačka preganjat na bližnji hrib (Šmarno goro) in tako najbolje funcionirala cel dan vse do zgodnjega večera, kjer pa me je hitro zmanjkalo.

Manimejker je pravo nasprotje in  je nočni človek. Zjutraj ni sposoben nobenega nasmeha, kaj šele prijaznega bujenja. Tako je vloga bujenja avtomatsko padla na mene. Seveda pa je življenje z Manimejkerjem prineslo tudi bolj pozne ure odhoda v posteljo.  Saj se trudim biti pred polnočjo v postelji, ampak ko Manimejker  povsem buden še lomasti naokoli mi navadno ne znese in tako mi občasno primanjkuje kaka urca spanca…
Tako je bilo tudi ta vikend. V petek se je ena večerna pijača prelevila v tri in sem precej pozno odšla v posteljo. V soboto je bil Coder Dojo. In ker  sem jaz tista ki budim, sem vstala z vsemi tremi člani in se trudila, da bi jutro potekalo čim bolj normalno.

Zapletlo  pa se je  z nedeljskim jutrom. Vsi poznate vikende,  ko vas zbudijo otroci, no vsaj tisti z otroki. Bodi si da prilezejo k vam v posteljo ali pa se navsezgodaj igrajo s preglasnimi igračami, najhuje pa je, ko se navsezgodaj čofajo.  Slednje se je zgodilo pri nas! Groza! Seveda sem vstala in poslala vsako na svoj konec. Edino kar mi ni bilo jasno, da je bila mala v solzah (ta jutarnja) in ta velika (zaspanka) z nasmehom.  Torej velika je zbudila vedno zgodnjo malo Lumpo, ki je potem zbudila mene… in domine so se podrle. Res sem si žela tiste dodatne pol urce spanca…
Vremenska napove je bila krasna in namenili smo se  na Pokljuko. Mala je bila našpičena in ni sodelovala popolnoma nič.  V dobri uri je uspela obleči le smučarsko perilo. Velika pa je skrbela, da so mi živci pokali še bolj po šivih. Trenutno ima precej opravka s samopodobo in vedno manj sodoluje pri pakiranju, medtem ko jezik tako spretno vrti, da ji že zdaj nisem kos! Kaj šele bo?

Slaba volja je bila tako z nami na poti vse do Pokljuke, kjer je bila katastrofalna  gužva in kjer se je velika Lumpa odločila, da se ji ne danes pa ne da smučat. Manimejker je še pod jutranjim glasnim vtisom hotel kar obrnit proti Ljubljani. Tudi sama sem bila preveč našpičena, potem pa me je končno prešinilo. Zverinam je treba kdaj povedat, da se ves svet ne vrti samo okoli niju.

Gremo na Rudno polje in bosta punci tam izvajali pozdrav soncu, kuhali mulo ali karkoli se jima slučajno ljubi.  Midva pa bova preluftala glave na smučeh.  Manimejker je sicer še nekaj kompliciral ( kar mu ni podobno) in ostal z njima, jaz pa sem se podala po klancu navzdol,  dobila dodatni bok (padla),  ampak prišla do krasnega razgleda in spuhala večino jeze, ki se je delno pretopila v lauf energijo, delno pa v pot, ki mi je povzel po čelu. Razgled je bil čudovit in pogovori same s seboj so vedno zelo plodni! 😉

2014-01-12 12.27.58
2014-01-12 12.28.04Na srečo, mi je v zadnjem trenutku uspelo, dan obrniti sebi v prid.  😉


by 2 komentarja

1. vsi štirje…

Ob 11h dopoldne  smo se podali v Plezalni center. Že ob vstopu me je malo stisnilo, da je spet prevelika gužva. V  mali plezalni smo našli lušne smerce tudi za punce, ki sta se tako prvič preizkusili v visoki smeri na umetni steni. Ta veliki je šlo prav super. Sploh, ko sem jo iz balkona zbodla, da itak ne upa naprej. Nekateri otroci pač delujejo ravno obratno. Ko smo potegnili štrik ven je nujno hotela ponoviti smer in pokazati mlajši sestri, ki jo prvič ni videla na vrhu, da zmore prav do vrha. Tako se je odločila, da bo šla kar sama naprej in prvič sama vpenjala.

2014-01-05 12.38.10

Sledila sem jo z balkona in jo sproti opozarjala, da mora vpenjat. Ta strah je res hecn in valjda, da otrok neplezalec ne loči razlike med plezanjem naprej in plezanje na top. Ker sva oba starša mislila, da bo na vrhu zaradi močne vponke imela preveč težav, sva ji svetovala naj konča smer tik pod vrhom. Pa ji trma ni dala miru in je hotela do vrha. Tako je  vskočil sosedni plezalec  in pomagal stisniti vponko, da je lahko vpela svojo prvo smer.2014-01-05 12.41.18

Mlajša Lumpa, ki je drugače res močna, pa je na sredini smeri tulila, da ne upa naprej in smo jo vsakič spustili, ker sva se toliko že naučila, da pri določenih letih nič ne pomaga. 🙂 Kasneje sta se punci zvirali na bolderci, ki je bila  prazna, medtem ko sva si midva izborila dve smerci v veliki plezalni dvorani.2014-01-05 12.46.15

Plezalni center je super in Ljubljana bi zapolnila vsaj še enega takega, idealno bi bilo, da bi bil ta bližje centra. 😉

Aja, pa družinska vsopnica je bila 25, 5 € za 3 ure zviranja. Je npr. povsem primerljivo s kino obiskom, le da plezanje deluje bolj sproščujoče na vse člane družine, kar za kino ne bi trdila. Tako da toplo priporočam.