Pripeljem 7 letnico domov iz šole. Naročim ji, da si pripravi torbo za  plavanje in skušam medtem odgovorit še na dva maila.

Booooooom!

Kot strela z jasnega se vrže na kavč, ta se premakne in butne luč v okno.

Itak sem zavpila, ker sem se ustrašila. Prve poka, nato pa, da bo končala vsaj na balkonu, če ne celo na cesti… Lumpa je dobila solzne oči in mi razložila, kako zopet niso bili zunaj, ker so morali sedeti pri miru, ker…

Seveda sem se ji opravičila, ker sem zavpila bolj iz strahu kot iz  jeze, čeprav ne prenesem divjanja po stanovanju. Pustila sem maile, se oblekla v tekaške hlače in sva šle za pol ure še  v Tivoli pred plavanjem. Tudi po plavanju mi je njen učitelj dejal, da bi bila “komot” še na eni uri plavanja. Torej dan poln energije. Mala Lumpa je zelo aktiven otrok in dve ure plavanja na teden sta ji malo, vendar se mi zdi da je še mala. Na srečo vse stvari opravimo peš,  pa jo tako večkrat  sprehodim in spustim na kako igrišče, da se dodbesedno zlaufa.

Nazaj grede iz plavanja, jaz pa iz teka, mi punce razlagata o jutrišnem pustu. Otroci ne smejo imeti nobenega orožja, pri večjih (4. razred), pri mlajših pa mora ta ostati za pasom, niti slučajno ne smejo z njim merit, ga vihteti… Med drugim se velika pritožuje, da v petkih (edini dan, ko ona ostane malo dlje v podalšanem bivanju) tudi ne hodijo ven, ker prinesejo igrače in kako morajo biti tiho med kosilom in kako so cel dan samo sedeli… Uglavnem kup prepovedi v šoli in doma.  Pa naj še kdo reče, da je lušno bit otrok!

Šolo smo že uničili, zdej bomo pa še otroke . 😦