tinasurfazavas


1. majske

1 teden prej vsi gledajo vremenske in stokajo, spet bo dež. Ja pa kaj pol. Žal ni čist tko, sploh če bi šotoril in plezal.

Jaz se teden pred tem nisem ukvarjala z vremenom, ampak z vsemi drugimi stvarmi. V zadnjem trenutku, sem taveliki šivala plavalno parko. Prvič je namreč odšla s klubom na plavalni tabor in ker sem teden dni pred odhodom ugotovila, da bodo plavali zunaj, sem se lotila projekta “Parka”. Prav super mi je uspel :).

parka

Tavelika je tako v petek odpotovala v Čateške do srede in ostali smo se prilagodili terminu. Ta mlajša je tako dva dni (ponedeljek in torek ) obiskovala skate tečaj na Urban Roofu. Ko sem jo videla kako uživa, mi je bilo žal, da bo tam le dva dni. Sigurno jo vpišem še poleti.2014-04-28 11.01.23

V sredo smo tako v Čatežu pobrali našo plavalko, ta govori samo še o časih, kilometrih in tehnikah plavanja. Med drugim je prijavila, zakaj priprave ne trajajo 14 dni? Toliko o tem, koliko nas je pogrešala.  Mogoče pa je le malo pogrešala sestro. Kar hecni sta, ko se vidita, pa ne vesta kaj bi ena z drugo.

Mahnili smo jo na Krk (lansko leto, nam je blo fino). Ker smo se na začetku otoka ustavili še pri znancih prijateljih,  se nam je kasneje že kar malo mudilo postaviti šotor. Moram reči, da  sem bila tu že čisto obupana nad vso idejo. Dva dni sem namreč doma zaradi beljenja in nekih gradbenih del, generalno pospravljala otroško sobo. Potem vse 4 spakirala, spekla potico, naredila testeninsko solato za na pot… in potem še sama postavljala šotor in tu mi je začelo prekipevat… Itak sem se sama sebi začela smilit. Kako pa? Lumpe bi se pa igrale in me sprašujeta, kje imata  stvari.  Manimejker me sprašuje, kaj prinese iz trgovine,  jaz pa kolnem in si mrmljam, da naslednjič grem pa RES sama… Dobr, da so mi možgani še toliko delal, da sem Manimejkerju naročila pivo iz trgovine in da sem se po postavitvi šotora direkt uspavala z njim. Itak nisem vajena spanja na tleh in dežja in sem se vsa presrana zbudila ob 2h in čekirala punce, ki sta spale ko male bubice.

DSC_0034

2014-05-01 08.49.02

Zjutraj nas je zbudilo sonce. Po zajtrku za prvake, smo se napakirali in odpravili v Belove stene. Smo dobili sugestijo, da bomo imeli družbo. Dostop je malce daljši in mala nam je na poti navzgor uprizorila že par dram. Ko bi človek mislil, da si je najman polomila nogo ali pa stopila na kačo, pa gre le za njene igralske vaje. Grrr!DSC_0040

DSC_0041

DSC_0044Pod steno pa sta se super utaborili in  bili res pridni. Midva pa sva pridno lezla.

Jaz sem si zadala tihi cilj, da z novimi plezalkami in novim pasom, končno vpnem 6b. Sam kaj, ko ne maram driblat smeri  in večinoma vpenjam na pogled. Sektor je imel najtežjo smer 6a+. 5ke mi niso delale težav, tudi 6a je šla brez zapletov, 6a+ pa me je žal malce posedla, ampak je vseno šla.

DSC_0106 Lumpi sta si vmes naredili gugalnico na drevesu in ta me je kasneje stala kar precej živcev.DSC_0074

Stvari smo že pospravljali in mala si je sama hotela vpeti gugalnico in se  pripela na popkovino brez. da bi jo resnično zahakljala okoli drevesa in se vsedla. S hrbtom je priletela direkt na skalo. Itak da sem jo začela tolaži, da ni nič. Ampak se ni in ni umirila. Hlajenje ji ni pomagalo, ker se je površinsko odrgnila in jo je peklo. Tulila je ko jesihar. Ko sem jo le uspela pomirit, da smo dokončno spakiral, mi je začela jamrat, da jo mravljinči po nogah. Men pa tema na oči. Sem jo prepričala, da morava hodit in da bo o.k. Sej mame razbojnikov razumejo, kaj se mi je dogajalo v glavi. Na poti navzdol je prijavila: “Mami kok maš praskaste roke!” “Ja vem. Grozne, ker je tko ostra skala!” ” Ne, ti maš najprijetnejše roke na svetu .”  Kle mi je tko popihala na dušo, da ji je bilo že vse oproščeno. Popoldne je že skakala naokoli in se lovila, tudi padala, pa ni bilo nobenih težav. Ma ga ni dopusta, da nam ga Kaskader ne popestri!

DSC_0161

Imeli smo idejo, da bomo en dan skočili na Rab, pa nas zgodni trajek 7.30 res ni mikal. Tako smo se tudi v petek raje podali v skalo. Tokrat v malce bolj oblačnem vremenu v Portafortuno. Manimejker mi je ugledal neko smer za podvig 6b, vendar se mi ni zdel pravi dan.  Lezla sva 5 ke in ene ni uspel vpeti ter se je spustil dol. Takrat  pa se je ulilo. Tri punce smo se zagnale v tri vzporedne smeri, pobirat komplete. Moja je bila res lepa,  vendar je bila pod vrhom taka ogromna poka, da ko sem prišla do nje, je po poki voda kar tekla. Grozno! Roke namakaš v magnezij,  ki ti potem v tekoči obliki kaplja s komolca.  Dobesedno odpililo me je. Soseda je prispela do štanta in sva zgoraj malo poštrikali,  da me je vpela v svoj štant na matičarko, me počakala, da sem se spustila dol in mi potem prinesla matičarko.  V sosednji smeri  so punce pustile sistem notri in upam da so kasneje dočakale posušitev smeri in jo ponovno zlezle. Mi smo se premočeni odpravili v šotor. Blatni smo bili do kolen in še dlje.DSC_0142

DSC_0174

Manimejkerju je tako končno postalo jasno, da preživeti soboto v dežju in čakati na nedeljsko popoldansko sonce nima smisla. Saj bo tako vse mokro in ne le zgornja plahta šotora. Popoldne smo se spakirali in v petek zvečer že filali pralni stroj in sušili opremo v domačem okolju. Pa še spanje v postelji se prileže.

Se je splačalo tudi za tri dni na sonček, samo pakiranje mi pa res ni ljubo!

 


3 komentarji

Skopelos 4. zadnji del

Otok je po letu 2008 doživel manjšo slavo, saj so na njem posneli nekaj scen filma Mamma Mia. Tako smo se tri dni pred iztekom dopusta, odpeljali do tako opevane skale s cerkvico. Pred tem pa smo si na iPadu ogledali film, da je bilo puncam vse bolj sveže v spominu in nikakor jima ni bilo jasno, kako je osel šel po vseh 200-ih stopnicah. 😉 Na vrhu sta videli, da je cerkvica precej manjša kot v filmu, tako jima je končno postalo bolj jasno, da ni bilo vse posneto na otoku in me začeli spraševati, kako se montira filme…
DSC_0078
DSC_0098
  DSC_0127
DSC_0128
DSC_0130
DSC_0133

Pri ogledu skale smo prvič naleteli tudi na nekaj pravih turistov, ostali so bili grški turisti. Nato smo se odpravili še na samotno plažo, kjer sta dekleti lovili valove, Manimejker iskal ribe, jaz pa uživala v senci in se zvirala po skalah.

DSC_0151
DSC_0188 
DSC_0161
DSC_0172
DSC_0245
DSC_0438

Pa še nekaj fotografij samega mesta Skopelos.

DSC_0505 
DSC_0485
DSC_0488
DSC_0541
DSC_0497
DSC_0504
DSC_0510
DSC_0526 
DSC_0536

Domov smo se odpravili v enem kosu. Ob 21h na trajekt ob 2h ali 3h zjutraj smo bili v Volosu in zvečer že v prelepi Ljubljani.

Pot z avtom sploh ni bila tako naporna, kot smo mislili. Otok je čudovit in ga priporočam, vendar le tistim, ki na dopustu uživate zgolj v hrani in branju. 😉


4 komentarji

Skopelos 3. del

Ker sem imela res željo po gibanju in  v vodi sem težko več kot urco, ker me zebe, pa še potapljam se ne, ker me je strah. Če se mi uspe potopit na 3m, že tipam tla z nogami, da se odrinem proti gladini, ker me grabi panika da bom ostala brez sape… Tako sem si obula tekaške superge ob 6.30 in zagrizla v klanec, ker drugega ni bilo. So se pa odprli čudoviti razgledi.

2013-08-05 07.13.42
2013-08-05 07.14.14
2013-08-05 07.35.03

Tekla sem mimo puranov, kur, ovac, koz in starih čičotov… Le muhe so me na teku tako obletavale, kot da komaj čakajo da se bom stegnila. In ker sem nek dan brala na internetu, da na otoku ni večjega kriminala le nekaj poskusov posilstva beležijo, mi je drugi dan na teku dogajala divja domišlija… Predvsem, ko sem opazila nek pic-up track pripravljen da nekaj naloži (spuščena zadnja vratca). Med glasnimi ovcami opazim čičota, ko spušča neke zvoke in vleče pas iz hlač… A kaj je bilo potem? Nimam pojma, meni je v glavi toliko dogajalo, da se mi je zdela pot pol krajša kot prvič! Pa tekat nisem več šla. Ampak ne zarad čičota, ampak zaradi lenobe!
Po teku pa obvezno v morje. Kuhar, ki je srkal svojo kavico v čudovito praznem zalivu si je sigurno mislil svoje, ko me je videl vso prešvicano s plavalnimi očali in telefonom.

2013-08-05 08.05.02

Je pa Manimejker  našel Kayaking in Scopelos in nas prijavil na sunset kayaking trip in ker so imeli dvojne kajake zasedene, sta punci dobili vsaka svoj kajak. Mislim, da sta bili presrečni. Zapeljali smo se čez dve ali tri ožine, parkirali na mali plaži kjer smo pojedli super sadno malico, ki so nam jo pripravili. Malo smo pošnorkljali, se poslikali z vodnimi kamerami in odveslali v sončni zahod. Punce pa so občasno pripeli, da nista vsega sami preveslali. Super je bilo.

IMG_3145_zpsa87a88f9
IMG_3148_zpsd3f9d7f5
IMG_3923_zps86edb162
IMG_3926_zps620dad31
IMG_3928_zpsb42841ea
IMG_3940_zpse634fc87
IMG_3945_zpsfa195cf7

Na otoku je tudi nacionalni park in bojda te z ladjo odpeljejo na sosedni otok Alonissos, kjer naj bi se večkrat pojavljali delfini in mediteranskei tjulni, ampak ta del turizma (ladja za cel dan s kosilom vred) niso za nas.


2 komentarja

Skopelos 2. del –

Naš zaliv je bil čudovit.
Apartmaji so lušni edino malo so pretiravali z opisi, kot ponavadi.
Ampak je pa hrana v lokalni restavraciji zares ugodna in super okusna, tako da sem le izjemoma kuhala v kitchenette ;).

DSC_0347
2013-08-07 17.18.30
DSC_0185

Punce in Manimejker so uživale v šnorklanju, lovlenju ribic nabiranju školjkic in bezanju hobotnic.
DSC_0208

Jaz pa sem špilala lokalno medicinsko sestro. Sosedov sin (GRKI) si je razbil arkado in sem mu ponudila steri stripe. Ker je oče slabo razumel angleško in kaj sploh to je, sem se ponudila, da mulcu sama zalimam arkado in sem tudi jo. Nato pa sem vprašala, če kdo od otrok govori angleško? Ponudili so mi 12 letnika, kateremu sem posredovala navodila o mirovanju in nič kopanja za danes. Še kar smešno.
Zvečer se zopet pojavijo pri nas s prevajalcem in me sprašujejo kako naj “selotejpe” odstranijo? Zraven imajo še drugega očeta, ki sprašuje, če znava nemško. Manimejker se javi, ampak medtem, ko on zlaga stavke slovnično pravilno (pravi da si je prevajal iz angleščine) sem jaz že podala “nemška” navodila :). Kasneje pa me prvi oče le vpraša, od kod smo in če znam Srbsko. 🙂 To sem se nasmejala in se spomnila tistega vica “Zašto ne priča srbski, da ga cjeli svijet razumije?”
Šnorklanje, veter ali maslo v ušesu ali cela kombinacija, je naši mali Lumpi povzročilo vnetje ušesa. Kurili sva palčke, ukinili kopanje, a po treh dneh sva vseeno odšli k zdravniku po antibiotik!

DSC_0561DSC_0441

Uho se ni hujše razbolelo, smo pa počakali, da je oteklina minila in potem zopet razrezali eno kapo in se je kopala s trakom. Šnorklanja pa je bilo konec.
Tako smo čez dan viseli na lokalni plaži, se masirali, brali in učili 😉

DSC_0063
DSC_0688

Popoldne pa smo se potepali po bližnji okolici in iskali razglede si ogledovali samostane. Našli pa smo tale kal z ribicami žabami in kačjimi pastirji, videli kune, kunce, zajčke, konje, divje koze in neprestano božali mucice.

DSC_0585
DSC_0604
DSC_0695
DSC_0027

Na obisk pa je prišel tudi Marko (Ecletus), ki bojda takole na hrbtu gleda telivizijo.

DSC_0071
DSC_0074


Skopelos 1.del – spet Grčija

Tretji dan dopusta. Jaz: DOLGČAS! Manimejker: Ja kaj si pa mislila?
Pravzaprav nič. V trenutku, ko smo opravili rezervacijo za dopust in sem dojela, da je surfanje v El tur za nas predrago in da je v Vasillikiju termin Quksilverjev prezgoden je moja koncentrcija za dopust padla na nulo. Potlej pa sem se tolažila, da ne moreš imeti vsega in da bom pa malo več tekla in plavala, pa bo tudi o.k. 😉

Tako je Manimejker hotel celo na Lemnos pa smo se potem le odločili, da bo zeleni Skopelos bolj pravi za nas.
Odpravili smo se z avtkom na 1300 km dolgo pot. Štartali smo ob 8h zjutraj, no, 8:45 če smo bolj natančni ;).

Tetris

DSC_00042-3 ure na Srbski meji
DSC_0017

Plan je bil, prvi dan do Makedonije. Kljub gužvam na cesti smo plan dosegli. Prvič sem bila tako v Srbiji in prvič sem videla Beograd ( vse le iz avtomobila). Nekje ob polnoči smo našli tale hotel in nočili. Bil je izbran na am bam …
Ceste niso ravno najboljše, ampak razen tega, da sem žalovala za zajčkom, ki je končal pod mojimi kolesnicami, ni bilo hujšega.

DSC_0028
Vstali smo ob 7h in veselo na pot v Volos.

DSC_0040

DSC_0045

DSC_0051

DSC_0054

DSC_0067

DSC_0072

Na trajektu ni šlo blo brez risank. Drugače pa sta bile Lumpe med potjo zelo potrpežljive, malce seveda neučakane, ampak ni bilo sile. Tudi delfine smo videli iz ladje, vendar mi ni uspel noben lep posnetek. Itak, pa sem na ladji vedno očarana z barvami morja in barvnimi kontrasti na ladji in vetrom, ki moji zlatolaski kuštra laske.

DSC_0075

DSC_0097

DSC_0121

DSC_0135

DSC_0150

DSC_0096

DSC_0175

DSC_0165

Nato pa v naš prelep zaliv.

DSC_0680

Nadaljevanje sledi. Za neučakane in bližnje, pa sem slikice že dodoala na Fb page:).