tinasurfazavas


3 komentarji

Teden brez deklet

Še kar traja. No jutri prideta.

Pobrala sem krompir. Mislim, da je bil prepozno zasajen saj so bili krompirčki čisto mali, zelenje zgoraj pa se je polomilo in ni bilo več estetsko ;). Vsekakor drugo leto ponovim. Pridelka je bilo ravno 1kg.

P1140800

Imam pa že  “nanovo” zasejene paradižnike in por.

P1140808

Zelišča sem pridno umaknila pred soncem in mislim, da jim ta lega veliko bolj odgovarja.

P1140815

Kopalna kad je sveže zasilikonirana. Tudi šivalni kotiček je dobil dolgo obljubljeno polico. Čaka pa me še luknja v steni, fasada in popravilo stare kangle.

Še dobro da tašča ravno ometava garažo in sem ob oddaji otrok prinesla domov vse potrebno za zakrpanje luknje, ki sledi v naslednjih dneh ali tednih.

Vmes sem se še prav prijetno narekreirala. V torek sem se z “Maratonko” zmenile da greva na Šmarko. Po mailu sva dorekli, da se dobiva spodaj na parkirišču ob 19h.

Ker sem montirala police, sem od doma odrinila ob 18:30. Misleč da bom malce zamudila, saj sem si predstavljala, da je Šmarna gora nekih 7 km oddaljena od mojega doma :). Aja, podala sem se tekajoč, da ne bova z dvema avtomobiloma ;). Pri Merkator centru sem umirala od vročine (prejšne dni še ni bilo tako vroče), pomoje sem bila vsa bela okoli ust in  pri Šentvidu mi je bilo jasno, da bo še trajalo. Sploh ker se mi je na peti strgala nogavica in naredila že lep žulj in ker je bila ura že 19.00. Javila sem, da rabim vsaj še 20 minut in da bi bila voda dobrodošla. 🙂

Na parkirišču, kjer sem bila urco kasneje kot sem štartala, sem zamenjala levo nogavico na desno nogo in počakala Maratonko, ki pa se prikaže s kolesom. Ja tko je to, k babe mislijo vsaka s svojo glavo. Domov nisem tekla cele poti, pri Merkator centru me je Manimejker pobral, ko sem ga končno uspela priklicati. 🙂

Punce so se od ene babice preselile k drugi in tako sva si privoščila še vikend v Trenti na balvanih. Super je bilo.
P1140840
P1140848
P1140854
2013-07-07 15.51.35
P1140845Nujno rabim nov fotoaparat ;)!!!


Baška za 1. majske počitnice

Kot ste verjetno opazili sem 1.del prvo majskih počitnic “balkonovrtičkarila” in ne boste verjeli, krompir je že odgnal in ga bom danes še zasula. Evo slike. 🙂P1140129

Za drugi del počitnic pa smo se odločili, da si izposodimo šotor (od Ninje) in se podamo kampirat. Manimejker je sicer sanjal o Paklenici, pa se nisem dala prepričat. Paklenica je sicer super, ampak midva nisva niti približno dovolj uplezana pa še daleč je za 4 dni počitnic. Poleg tega sta Lumpi premajhni, da bi sami ostali v kampu, medtem ko se starša obešata po dolgih smereh. Zato se je Manimejker odločil, da gremo na Krk. Kasneje, je ob moji hvali izbire priznal, da mu je Ninja namignil izbiro destinacije. Izbira je bila SUPER.

Da  smo se med pakiranjem skregali, ni treba posebej podarjat, saj se vedno (če vam je kaj v tolažbo), ampak ko smo enkrat v avtu je večinoma vse o.k. Prvič smo bili skupaj na Krku in z Manimejkerjem sva precej brcnila v temo, ko sva ugibala kdaj je bil Krčki most zgrajen. Se zgodi tudi najboljšim, hvala internetu in wirelessu :). Prvi daljši postanek smo imeli kar na otoku, prvi zaliv desno, nimam pojma kako se imenuje. Tu smo si privoščili kosilo na plaži in punci sta prvič namočili ritke v morju.P1140056

Nadaljevali smo do Baške (vmes smo se ustavili pri skiliftu, na željo deklet, kjer smo se naposlušali WoW-ov) in se namestili v kampu Zablaće.  Postavili smo si res ogromni šotor in se odpravili še na sprehod po okolici.P1140072

Punci sta ves čas “prosto po Prešernu” dirjali s skiroji. Druga najbolj zanimiva kamp igra je bila metanja žoge za med dvema ognjema. Velika Lumpa je namreč postala zelo tekmovalna in ker je nagnjena k piljenju tehnik, si je tokrat zadala, da se bo naučila metati “šute”. Mislim, da marsikateri fant ne bo več suvereno lovil njenih žog ;). Prvi dan je torej minil na poti in postavljanju baze. 🙂 Drugi dan, smo se napakirali za v plezališče (sicer je malo kapljalo, ampak ni pa deževalo). Na dostopu, pa je se je kaplanje okrepilo in ker je dostop 20 minuten, smo raje obrnili. Odšli smo v mesto Krk, kasneje pa v Staro Baško na kosilo in krajši sprehod, kjer smo z nosom prepoznavali zelišča-rastline. Prepoznali smo žajbelj, materino dušico, rožmarin in iris, vse ostalo pa nam je ostala uganka :). Tu smo opazili tudi veliko veslačev, oziroma  morskih kajakašev.2013-05-02 14.00.45

Dan je bil ravno pravšnji za tek. Obula sem si superge in se podala na raziskovnje terena v okolici kampa. Tekla sem ob potočku in zavila na makedamsko pot, dokler nisem odkrila stezic, ki so vodile mimo ograd ovac. Te so bile začudeno nad novo družbo, pa sploh nisem imela svoje bleščičaste oprave ;).2013-05-02 18.30.022013-05-02 18.28.31 Poti so bile tako zelene,  da če me ne bi dajala slabost, bi še kar tekla in tekla. Hrana mi precej nagaja, namesto da bi iz nje dobila energijo, mi jo ta jemlje. Ampak to je že druga zgodba. Super tekaško okolje. Tudi kampiranje je super, ko se ga privadiš. Le prvo noč sem slišala vsakega soseda posebej, kako se preobrača v prikolici, kdo je šel na WC in kdo smrči…Drugo noč je bilo bolje, je pa precej moteče,  ko se zbudiš ob treh ponoči in moraš ven iz tople spalke na WC. Lumpe so spale, ko bubice.
Tretji dan smo se končno odpravili in prispeli v plezališče Portafortuna. Dostop je malce dolg in velika Lumpa je bojda srečala neko črno kačo, pa se jo je ta tako prestrašila, da nismo uspeli ugotoviti, katera naj bi to bila. Na srečo je bilo dopoldne še kar oblačno, ker drugače bi nas povsem izpeklo sonce. Plezališče žal ni otrokom prijazno, v smislu da so stojišča kar strma in smo komaj našli en prostor za “armafleks” in otroški tabor. Pa še to sem jima zabičala, naj ne skačeta preveč okoli. Skala je odlična. Prva 5a je bila malce čudna, beri detajl je bil bolj 5b, ampak ostale smeri, pa res zelo lepe. Puncama sva potegnila tudi eno 4-ko in mala Lumpa se je super izkazala, le dol je bil problem in je malo cvilila.

2013-05-03 15.59.50P1140077 P1140087

Ta velika pa je bila bojda preutrujena, da bi plezala. Otroci bodo žal morali v plezalno šolo. Tako kot so šli v smučarsko, pa čeprav sem sama precej vešča smučanja. Se ne splača! Naša velika Lumpa rabi npr. veliko vzpodbude, meja med vzpodbudo in siljenjem pa je precej tanka. Sploh z vidika starša in lastnega otroka.

Kakorkoli, Manimejker me je presenetil, saj so se zimski obiski  Stence obrestovali in je končno lepo vpenjal in predvsem zdržal 5 smeri v plezalkah. Jaz pa na srečo nisem preveč nazadovala in užitek v tako lepo navrtanih smereh je bil iz smeri v smer večji. Le kondicija v plezalkah je bila podobna Manimejkerjevi. Tokrat sem vpenjala le 5ke,  te pa precej suvereno in na pogled in upam, da na koncu sezone le prilezem kam više. Popoldne se je naredila prav lepa senca in z njo, posledično tudi več plezalcev.

Na kosilo smo se tokrat odpravili v Vrbnik. Z  Lumpo sva si želeli jesti ribico. In jedli smo odličnega brancina, spečenega v pečici  brez koščka česna le  z zelenjavno prilogo. Res odličen. Bil je tako velik, da ga nikakor nismo mogli popolnoma dokončati. Torej  slast po ribi sem uspešno potešila in po tako obilni večerji in plezalno sončnem dnevu, se je prilegel topel tuš in spanec na trdih tleh.2013-05-03 17.51.11

Zadnjo jutro je sledilo pakiranje na žgočem soncu in sušenjem šotora in zaključni izlet v Bunculuko. Do plezališča smo se odpravili kar čez kamp (nam je receptorka dovolila). Na koncu kamp-plaže je malo plezališče z ravninami pod borovčki in z malim divjim zalivom, kjer smo se kljub nizkim temperaturam vsi okolpali. Celo Manimejker se je podal v vodo. Naša plavalka se je v vodo podala v popolni opremi, no kopalke bo raje šparala za bazen, kjer so nujnopotrebne.P1140113P1140100  Plezališče je bolj tkotko, ima pa čudovit razgled. Senčka pod borovčki je krasna in zalivček je zelo simpatičen.  Za konec smo si hoteli ogledati še Baščanske plošče, pa je bilo žal zaprto. Nič ne de, pa sej se še vrnemo.

Počitnice so hitro minile, ampak sej ta prave še pridejo.


1 komentar

16. ARTish

Zbrala sem pogum in se prijavila na 16. ARTish. Sodelovala sem le v soboto in izkušnja je bila več kot prijetna. Super ambient in odlična družba. Polno ustvarjalnih duš in čudovitih izdelkov. Obisk je bil bolj skop, ampak jaz sem bila s celotno izkušnjo zelo zadovoljna. Pridobila kar nekaj novih poznanstev (manimejker pa novo denarnico 😉 )in zagotove se še prijavim. Pozabila pa sem malo več fotografirati. Tako imam le eno slikico (še to telefonsko) svojega štantka.

2013-04-20 09.10.33

Več slik pa na Artishovi Fb-strani.

Tole pa je moja trenutna zalogica bombažnih kap.

P1130960Več pa seveda tudi na  FB strani.

Zdej bo treba pa klobučke, pa Hamudračke šivat!


7 komentarjev

Dunaj

Plan je bil malce drugačen od realnosti. Sploh ker sem se na Dunaj prijavila oktobra, po lušno odtečeni Lj. polovički v snegu. Čas me je skoraj povozil. Tri tedne pred polovičko, me je zgrabila panika in sploh nisem bila več prepričana, da bi šli vsi 4 je na Dunaj. V zadnjem trenutku, teden pred odhodom, sva le rezervirala en hostel in v soboto zjutraj smo odrinili.

Zadnji teden pred odhodom se mi je toliko dogajalo, da sem mislila plane glede maratona in ogledov narediti kar na poti. V 4 urah vožnje komot preberem  vsa maratonska navodila. Vse lepo in prav, samo kaj, ko so Manimejkerju v petek popoldne v Zvezdi ukradli denarnico z dokumenti. Tako sem morala na avstrijski strani še za volan. To mi res ni pasalo. Kakorkoli, pozabila sem na maratonske plane in zavili smo direkt v živalski vrt. Puncama se je mešalo, kar nista vedeli, kaj bi si prve ogledali. Vsaka naslednja žival nas je bolj impresionirala. Mene npr. tale povodni konj.

Sploh si nisem predstavljala, da ima tako ogromno glavo in tako kratke noge. Čudovit je. Lumpi sta stvari povezovale z risankami. Cody Mavric pa veliki Z, pa Kung-fu panda, pa Nemo, pa žerjav pa…P1130795
P1130786

P1130813

P1130876

P1130851

Velika Lumpa nama je porezala noge. 🙂

Uglavnem 4 ure živalca nas je pošteno utrudilo. In mene je takrat prešinilo, da bi morda bil res skrajni čas, da odidemo po številko. Manimejker je lociral prostor, kjer pa so že vse lepo pospravljali. Ura je bila že več kot 19.00 in seveda me je panika ali bom sploh dobila številko. In ja, številko sem dobila, čipa pa ne več! Bojda naj bi bila možnost, da ga dobim še na štartu. Vesela sem bila številke. Odpeljali smo se do hostla in Manimejker je Lumpe odpeljal na večerjo, jaz pa sem ostala v sobi in uživala v 20 minutah tišine z maraton brošuro. Sploh nisem vedela, da v nedeljo ni možnosti več dviga številke, tako tudi čipa kasneje ni bilo nikjer za dobit. Lumpe se od vse zoo-evforije in pogradov v sobi nista mogli umiriti. Hoja je vseno naredila svoje in sta zaspali, skupaj z menoj. Jaz sem se žal zbudila že ob 2h zjutraj in potem pomalem še dremala do 6:30. Ni fajn biti tako neprespan. Noge so bile malce natekle od hoje in sem jih namazala z ogrevalno hladilno kremo. Tudi po podplatih! Pojedla sem svoje muslije in izgubljala živce ob razposajenih Lumpah v pižami. V tem trenutku mi je bilo pošteno žal, da sem se odločila da gremo vsi 4-je. Preveč šundra, preveč mama obveznosti, preveč vsega. Ko smo se končno zbasali v avto je nastala tišina. Pripeljali so me do štarta in nahitro stresli iz avta. Srečna sem odskakljala, v mislih sem imela 2uri tišine in nobenih “Mami-jev”. Ja glej ga hudiča, gele sem pustila v žepu od jopice! Kaj naj jih kličem? NE,  bom preživela tudi brez, sej bodo cukri na poti. Kaj pa zdej? Lulat valjda. Vrste za WC spet nenormalno velike, pa najdem ženski pipi stop za avtom. Kiklca mi spet lepo pokrije zadnjico. Zavrtim številko roza kiklce, pa sploh ne poveže . Poskusim kar nekajkrat in končno zvoni. Nič, poskusim še lilasto in tudi tu imam težave. No Akvarij me pokliče nazaj in pridružim se jim v boksu. Takole naju je ovekovečila. Jaz sem naju hotela na cilju, pa sem pozabila. :(. Štartali sva skupaj in tekli nekaj km skupaj in kramljali, na 7 km je mene pobralo. Pa mi je Akvarij podarila en gel in res mi je pomagal, vendar so noge kljub temu postale težke. Vroče je bilo zapop… Res nekih 19, 20℃, pa celo pot sonce (mam barvo po nosu). Jaz sem postopoma popuščala, Akvarij pa je nadaljevala v tempu. Vmes me je povsem zvilo, spet mi je piskalo v ušesih, najverjetneje previsok utrip. Aha pa pulzer sem imela na sebi (čist nov), ampak sem pred štartom ugotovila, da dela z endomondom na aplikaciji joga, na run pa ne! No, uglavnem vmes sem začela hodit in se pogovarjat sama s seboj. Štantov z vodo je bilo kar veliko. Vmes so bile tudi samo pipe, kjer sem se cela zmočila, saj so me podplati dobesedno žgali. NIKOLI si ne mažite ogrevalne kreme po stopalih. Sem imela občutek teka po žerjavici! Na štantu z bananami (edini štant s hrano), je bila katastrofa. Lončki, voda in olupki po tleh, če se tam ni kdo polomil naj me koklja brcne. Jaz sem teh nekaj metrov prehodila. Prenevarno za tek. Pol gela sem še šparala tam do 17 km in se prepričevala,  da te slabe pol urce počasnega teka pa res ne morm netečt. Noga pred nogo, noga pred nogo… Pa ja šlo. Itak da je ciljna ful dolga in sem se zmotila, saj sem privlekla telefon v roke že pri prvih tablah cilj (da bom imela vsaj en rezultat), kar najverjetneje pomeni, da sem 500m finiširala, ampak ker sem slišala U2- With or Without You sem pela “šprintala” in v cilju spustila solzo ali dve. Neverjetna kombinacija. Brez Akvatrijinih gelov in U2 ne bi zmogla. Tako da, iskrena hvala Akvarij-u in Bono-tu.
2013-04-14 12.11.59-1

Navijačev polno, trasa odlična, vreme malce prevroče za moj okus, Dunaj čudovit. O organizaciji pa lahko povem le to, da seveda sem razočarana, da nisem dobila čipa, ampak je pač moja napaka (nujno si grem kupit lastniški čip), da nisem dvignila številke takrat, ko bi morala. Samo kaj ko so otroci zmeraj prioriteta, porkaduš! 🙂 So mi pa poslali kodo za Salzburški maraton, kjer imam brezplačno štartnino (5. maja) :).

Štart je odlično organiziran, saj spuščajo levi, pa desni, pa spet levi box in gre res vse po planu. Na štantih je voda, pa nek power drink, pa enkrat banane, nobenih cukrov, piškotov, pomaranč za razvajance iz Lj maratonov :). Tuš je v vojaškem šotoru, še kr hecn, pa brezalkoholno pivo na cilju ni nič kaj preveč okusno. Glede na to, da je bil to moj prvi tuji pol-maratonček, končno lahko primerjam in rečem da je Lj. maraton odlično organiziran.

Zase pa vem, da ne grem več v takem stanju na daljši tek od 10 km, ker je živa muka, komaj čakam, da se spravim k sebi in da bom zopet z užitkom tekla. Aja, pa danes sem presenetljivo o.k.

Po maratonu smo si privoščili pravi weinersnitchel in mali Lumpi se je nasmeh narisal do ušes. Dober je bil, pa malo pivo tudi.


7 komentarjev

Zima, zima….

Zima me je izčrpala. Kraški mali maraton sem izpustila.

Zopet sem slabokrvna. Najverjetneje se s tem sploh ne bi ukvarjala  toliko, če se mi ne bi to poznalo na vseh področjih. Sprva opazim zasoplost pri tekanju, regeneracija je ekstremno počasna, potem je pa tu še zaspanost, utrujemost, neješčost, slabost, naveličanost, nasplošno  zelo depresivno stanje… Ampak zdaj se že toliko poznam, da se sprehodim do laboratorija in si pregledam železo in feritin.

Mogoče bi se lahko odpravila le malo prej, ne pa da čakam skoraj do popolnega izčrpanja. Ker so rezultati pokazali pomankanje, sem zopet v samooskrbi polnenja zalog, dokler ne pridem do hematologa in ta ugotovi, kje hudiča se izgublja zaužito železo.

Me pa seveda zelo skrbi, ker se Dunajski maraton približuje s svetlobno hitrostjo!

Lep preostanek praznikov, mi smo si jih popestrili s pisano hrano in obiskom plezalne stene. Oboje priporočam!

2013-03-31 13.56.42