tinasurfazavas

Category Archives: Rekreacija in šport


by 3 komentarji

Pogumni

Mislim da bolj UTRUJENI, vsaj po 12 km.

Sobota. Punce sta me zbudile že pred sedmo. Valjale smo se pred televizijo, pozajtrkovale, budile Duleta. Priprava deklet za varstvo, prihod babice Irene in odhod od doma. Kljub temu da sem izpraznila mehur me je še vedno lulat. Pozabila sem uro in stekla domov ponjo. Dobili smo se pred Namo in se skupaj z otroci odpravili do Prešerca. Živčna nisem bila, me je pa spet tiščalo na stranišče, tko da po moje le malo nervozna, ker na Golovcu me ni nič lulat.
Pok pištole, pomikanje proti startu in potlej… tek… Gregorja je kar neslo, mene z njim, Dule pa je vlekel nazaj. Vseeno nas je potegnilo v prehitri tempo. Vreme je bilo super, za malenkost prevroče, če bi vseskozi tekli po asfaltu bi nas pobrala na 5 km. Nekje pri Roški nas je prehitel Žiga, moj sošolec iz srednje šole, tekel je tako lahkotno, da človek postane kar zavidljiv. Lovili smo ritem. Pred hosto smo že drugič srečali Zlatota v vlogi fotoreporterja. Dovolj asfalta in zavijemo v hosto in v klanec. Kako prikladno, nastala je gneča in ni se dalo teči ;). Oh ja, po ravnem je tako dolgočasno, v klanec pa tako naporno. Resnično raje tečem v klanec navzgor, kot navzdol, ravnine pa me dolgočasijo, toda tokrat temu ni tako. Ko ti vsi dihajo za ovratnik in ko se telesni vonji prepletajo s parfumi (pa ženske, kje vam je glava), mi postane slabo, pa še v ušesih mi piska, zato hodim, pa vode si želim. Res da je bila okrepčevalnica tam nekje na 5 km, vendar prepozno, vsaj zame. Potrebovala bi jo že po prvem vzponu. Nič, malo tečem, malo hodim, malo komentiramo, nergamo in se hecamo, ko tik pod vrhom prehitimo gospo Heleno, se spet ustrašim da pretiravamo. Pa nas kasneje prehiti gospa njenih letih, čeprav kako leto mlajša pa vseeno starejša, od mene in mojega brata skupaj. Nič zato, dočakala sem vodo, Grega je planil po čokoladi, Dule pa je menda čakal na energie drink. Zdaj pa navzdol, tišči me pod rebri in Gregorja tudi, Dule pa naju preganja. Sosednji tekačici gre na živce Duletovo preganjanje in komentira. Pot navzdol je na koncu tlakovana s kamni in nič kaj prijetna. Prehitim še Lepe in drzne in malo pokomentiram, gospe potožijo, da se moški ne ozirajo. Menim, da smo ženske bolj zavistne in od tod tudi oziranje po konkurenci. Če bom jaz v njihovih letih tako tekla, ali pa vsaj tako dobro izgledala, bom več kot zadovoljna. Pri Špici nas prijetno preseneti Alica, in vzpodbudno teče z nami deset metrov (presenečenje je obojestransko). Na Šuštarcu srečamo še Mojco s transparentom, vendar nisem videla imena ekipa za katero je navijala. Mojca ti si prvovrstna navijačica! Vsak, ki je kdajkoli tekel na prireditvi, se bo strinjal, da navijači in vzpodbujanje prideta še kako prav, ko v rokavu ni več adutov. Ko sem lani tekla 10km na Ljubljanskem maratonu, sem med navijači zasledila dve mali deklici s transparentom “Dajmo mami!”, oči so se mi orosile (moje punčare so bile doma z vročino), noge pa so kar bezlale.
Še mimo Magistrata, primemo se za roke, pozabila sem dihat in KONEEEEEEC…

DRUGO LETO PA SPET!


by

Sobota

Ta teden sem spet ene dva dni vegetirala (migrena), ostale dni pa trenirala, beri jedla makarone, tekla pa nič. Kljub vsemu nisem najšibkejši člen v trojki ;), ali pač…
Ja jutri je D day.
Oh ja, spet nisem pripravljena tako kot bi si želela bit. Še vedno sem v tisti “začetni” fazi ko po 7 minutah teka rečem, pa kaj je meni tega treba. Pol se kot lokomotiva vlečem do ene 20 minute teka, kjer sem mi obvezno zgodi nesreča z mušico – tokrat sem imela usta zaprta, pa se je odločila za samomor v mojem očesu. Torej napol slepa nadaljujem, in ugotovim da mi kar gre, zato grem še čez Rožnik in potlej tam nekje v 30 minuti teka, ko sem tam nekje pri Čadu (kjer diši po pleskavicah), mi je pa zopet žal, da nisem že prej obrnila proti domu in moram zdaj še na drugo stran (do Hale). Ne preostane mi drugega kot da tečem, včasih ko pa res ne zmorem, pa tudi malo hodim (pa kaj pol), in ko zaključim se počutim krasno. Vmes pa so velika nihanja.
Imam občutek, da če bi bolje trenirala, beri pogosteje tekla, bi bila občutno manjša nihanja.

Bomo videli!
Držite pesti za 377!


by 3 komentarji

Spet ena o teku…

V nedeljo je bilo zunaj tako krasno pomladno vreme, z malo preveč vetra, vendar idealno za pretegovanje zakrnelih udov. Vreme me je spomnilo, da moj trening slabo napreduje. Sem namreč še v začetniški fazi, mislim, da sem v dveh mesecih tekla samo 5x, slabo, slabo… vseeno bolje od enega svojega so tekača, ki je šel le enkrat (a ne dragi moj športnik), pa še to z menoj.
Ta zgodba je tudi zanimiva. Prvič sva tekla skupaj in bilo je…hmm… ČUDNO. Od nekdaj sem tekla sama, brez pripomočkov, sama s svojimi mislimi, najraje v naravi. Kar se mi zdi edino pravilno, ko ti glava odklopi in noge kar same tečejo. Zdaj, ko ne premorem več take motivacije in ker mi manjka časa za rekreacijo in druženje, sem začela teči tudi v paru, kjer večinoma časa klepetam. Vem da to ni pravi trening, saj je tako dihanje povsem napačno, vendar drugače ne vidim smisla, da bi sploh s kom tekla, pa še po temi ni fajn sam teči. No, ko sva z Duletom tekla skupaj, je tekel tik za mano, da sem ga slišala sopihat, tolk da nisem mogla odklopit, da bi noge same tekle, sam pogovarjat se pa tud ni hotel, al pa ni zmogel ;). Tako da skupnega teka prav kmalu ne bova ponovila;).

Po baterijo za uro sploh še nisem šla in ko sem danes reazmišljala, da bi si za motivacijo kupila nove tekaške superge (še v sklopu rojstno dnevnega darila) sem prišla do novih “motivacij”. Mislila sem da bo vse bolj enostavno. Ja sej vem, koga farbam, kot da je bil katerikoli nakup športne opreme do sedaj enostaven. Prvo raziščeš tržišče, izbereš najboljše, primerjaš cene in izbereš najboljše za ta denar in se veseliš. Vse lepo in prav, vendar sem jaz velik estet in izbiram po videzu, ki pa navadno ni najbolj poceni, beri imam nos in okus za velike denarnice, pa vse skupaj ni tako enostavno. Veselim se še ne, sem pa bližje resnici.
Kot sem že omenila v enem od prejšnjih postov, iPoda nimam, sam to še ne pomeni da ga ne bom nikoli imela;). Nekje je treba začet.
Pa sem začela na Nike-ovi strani, kjer reklamirajo nike+ superge, s posebnim žepkom za brezžični senzor, ki se poveže z iPod Nano-m. Torej sama si pobarvam model superg, in si jih naročim preko spleta. Potem rabim samo še Nike+ iPod sport Kit in iPod Nano ter božička, ki mi bo vse to prinesel. Ja iz te motivacije, še nekaj časa ne bo teka.
Sem si pa za zabavo poosebila dva modela superg:





Jutri grem po baterijo za v mojo staro uro in začnem z učenjem. Ker pa si učenja brez sproščanja ne predstavljam, bo ta veljal kot glavna tekaška motivacija. Vsaj za zdaj!