S tole fotko sem že dva dni težila na FB. Jaz sem bila fascinirana, da je sprintano ime na številki. Poleg tega pa sem res komaj čakala, da nabrušene tačke (tole sem ukradla eni komentatorki;)) preizkusim na progi. Spala sem super in na startu sem bila res zelo malo nervozna, kljub temu sem skočila še na stranišče (opa, to pride kasneje kot pomemben podatek). Mene pač vedno tišči lulat!
Z manimejkerjem sva se znašla v isti coni (pod dve uri). Uro sem trikrat preverila, če dela na km in ne na milje, tako da je vse štimal. Mislim, da sva štartno črto prestopila po nekih 8 minutah in gasa. Manimejkerja sem kmalu izgubila, sploh nisem hotela vedeti kje je. Pred mano, za mano sam moj tempo je važen. Ura mi je na začetku kazala večino časa nek tempo 5.3 minut/km po nekem času sem padla na 5.4, ampak ni mi bila panika tempo, ampak so mi noge nagajale. Na 9 km sem se res veselila, da bo kmalu 10km, pa da stisnem ta gel in me spet malo požene (tempo sem mislila) sej je tempo padal. Pri Mercatorju je bila okrepčevalnica in iščem gelček na riti. O sranje, ni ga! Vprašam še dva za sabo: “A jaz nimam gela na hrbtu?” Z nasmehom mi odkimata. Sam brez panike! Naberem 2 cukra in tokrat spijem enervit. Tudi cuker je boljš k n’č. Sam kje je gel. Aaaaaaaaaaa, v stranišču! Kaka koza? Padu mi je v wc, ker sem pozabila, da ga imam za hlačami, ker v žepek ne gre!:) Nič, poskušam se spravit v hitrejši tempo, pa ne gre. Ponovno srečam Urban-ega tekača z ženo. Tokrat hodita, ker žena med hojo doji. Jaz bi ji privoščila počitek! Ampak vsak po svoje. Zavijamo na Drenikovo in kasneje po klancu na Podmiliščakovo in Slovenčevo in  res mi je mal daleč. Probam se fokusirat na noge pred menoj, pa vidim, da je večini  težko enakomerno teči.  Kar nekaj se jih ustavlja, prvič pomislim, da sem prepočasna, a na čas ne upam pogledat, vseskozi gledam tempo. Ta pa pada.:( Na Ježici se mi pridružita nečak in nečakinja, vendar imam ravno krizo in se težko pogovarjam z njima. Najdaljših 4 km je pred mano. Noge me ne nesejo in vseskozi me zateguje v mišicah, občutek je res hecen, tako kot da je mišica od zunaj premrzla in od notri prevroča, bojim se, da me bo krč.
Najhitrejši Kenijec me ujame pri Mercatorjevi poslovni zgradbi (to ni dober znak, vidim uro, ampak se mi ne da preračunavati). Izpustim zadnjo okrepčevalnico in zopet se mi priključita nečak in nečakinja. Kar tečeta in tečeta z menoj, prosim ju naj počakat na dedka saj ne morem skrbeti še za niju (da se ne izgubita) ker komaj še premikam noge.  Pozdravim še Lumpike in spremljevalke in odtečem še zadnje metre.
20:07:33 (se vid, da se mi je vlekel) 02:07:33 je rezultat. Klinc ni šlo pod 2 uri, pa tudi Manimejker je bil hitrejši, za ene 5 minut. Sama od sebe, oziroma od prejšnjih odtečenih 21 km, pa sem vseeno hitrejša za 4 minute.  Super je bilo! Navijači so bili tako odlični, kot še nikoli. Godbe še kako pridejo prav. In male ročice, ki nastavljajo petke so tudi zelo vzpodbudne. Hvala vsem, tudi tistim, ki jih ne poznam in so mi s kakim ploskom ali vzklikom pomagali premakniti nogo v malo bolj veseli korak.
Pri mistru ASICS-u pa sem že nastavila nov plan:)!
Prijeten teden vam želim!!!

Včeraj sem dobila prilogo od Dnevnika, Triatlon, od svojega očeta:). Seveda sem skoraj že vse prebrala med večerno peko mafinov:). 
Danes popoldne, pa je imela mlajša lumpa tudi slavje, praznovanje so vrtičkarja, midve z veliko lumpo pa sva se napotili na skupni trening. Ona na kolo, jaz pa v superge. Sicer je ona tudi hotela teči, ker bi rada premagala A-jevke na prihajajočem krosu. Pa sem ji obljubila, da se bova nekje zamenjali in bo tudi ona tekla. Ko sva prišli ven iz stanovanja, sva morali spremeniti smer. Nad Rožnikom se je kopičil velik črn kapljav oblak.
Šli sva v smeri  Koseškega bajerja. Lumpa je vseskozi klepetala in seveda poudarjala, da je izi-bizi kolesarit poleg mene. No pri bajerju sva se zamenjali in Lumpa je pretekla cel krog okoli bajerja in zraven še vedno klepetala. Po krogu sva si malce odpočili in zopet zamenjali vlogi. Domov sva šli malo čez Tivoli in čez klančke, da sva potrenirali prestavlanje brzin na kolesu in domov.
Prav lušno je bilo. Lumpa je prekolesarila 8km in pretekla 600m jaz pa ravno obratno. 🙂

In kaj sem hotela povedat. Hmmm? Včeraj sem prebrala, da se mati 5 otrok (najmlajši 2,5 in najstarejši 9) poleg službe ukvarja še s triatlonom.  Tudi blogerica, ki ji že dolgo sledim, mati 4 otrok je zagreta triatlonka. In je res navdihujoča s svojimi zapisi.  Da o tem, kako tečejo tudi v 7 mesecu nosečnosti niti ne govorim.
Uglavnem, najnovejše ugotovitve:
– vse se da, če se hoče
– vzgoja z zgledom, je daleč najboljša izbira
– pa čim manj komplicirat