Vedno sem bila bolj jutranja. Nasmejana že ob zgodnjih urah, nikoli nisem zamujala v šolo. Še zdaj se spomnim očetovih brkov in vonja kolonjske, ki sta me budila od kar pomnim…  V srednji šoli me je zbujal sredi noči, da sem se učila. Oče je bil tisti,  ki naju je z bratom budil in tisti, ki me je ob sobotah in nedeljah še sredi noči vozil na avtobus za na smučanje. Nikoli, ampak res nikoli mu ni bilo težko in vedno me je z nasmehom pospremil v dan. Mama pa je druga jutranja zgodba. Vsi smo bežali pred njo – zjutraj :).

Res pa je, da sem v času žurerskih časov vedno zjutraj normalno vstala, ne glede na to kdaj sem prilomastila domov. Zvečer ne spat in zjutraj  ne vstat! Je bil stavek, ki ga zagotovo nisi želel slišat od očeta. Tako sem vedno vstala in največkrat odšla mačka preganjat na bližnji hrib (Šmarno goro) in tako najbolje funcionirala cel dan vse do zgodnjega večera, kjer pa me je hitro zmanjkalo.

Manimejker je pravo nasprotje in  je nočni človek. Zjutraj ni sposoben nobenega nasmeha, kaj šele prijaznega bujenja. Tako je vloga bujenja avtomatsko padla na mene. Seveda pa je življenje z Manimejkerjem prineslo tudi bolj pozne ure odhoda v posteljo.  Saj se trudim biti pred polnočjo v postelji, ampak ko Manimejker  povsem buden še lomasti naokoli mi navadno ne znese in tako mi občasno primanjkuje kaka urca spanca…
Tako je bilo tudi ta vikend. V petek se je ena večerna pijača prelevila v tri in sem precej pozno odšla v posteljo. V soboto je bil Coder Dojo. In ker  sem jaz tista ki budim, sem vstala z vsemi tremi člani in se trudila, da bi jutro potekalo čim bolj normalno.

Zapletlo  pa se je  z nedeljskim jutrom. Vsi poznate vikende,  ko vas zbudijo otroci, no vsaj tisti z otroki. Bodi si da prilezejo k vam v posteljo ali pa se navsezgodaj igrajo s preglasnimi igračami, najhuje pa je, ko se navsezgodaj čofajo.  Slednje se je zgodilo pri nas! Groza! Seveda sem vstala in poslala vsako na svoj konec. Edino kar mi ni bilo jasno, da je bila mala v solzah (ta jutarnja) in ta velika (zaspanka) z nasmehom.  Torej velika je zbudila vedno zgodnjo malo Lumpo, ki je potem zbudila mene… in domine so se podrle. Res sem si žela tiste dodatne pol urce spanca…
Vremenska napove je bila krasna in namenili smo se  na Pokljuko. Mala je bila našpičena in ni sodelovala popolnoma nič.  V dobri uri je uspela obleči le smučarsko perilo. Velika pa je skrbela, da so mi živci pokali še bolj po šivih. Trenutno ima precej opravka s samopodobo in vedno manj sodoluje pri pakiranju, medtem ko jezik tako spretno vrti, da ji že zdaj nisem kos! Kaj šele bo?

Slaba volja je bila tako z nami na poti vse do Pokljuke, kjer je bila katastrofalna  gužva in kjer se je velika Lumpa odločila, da se ji ne danes pa ne da smučat. Manimejker je še pod jutranjim glasnim vtisom hotel kar obrnit proti Ljubljani. Tudi sama sem bila preveč našpičena, potem pa me je končno prešinilo. Zverinam je treba kdaj povedat, da se ves svet ne vrti samo okoli niju.

Gremo na Rudno polje in bosta punci tam izvajali pozdrav soncu, kuhali mulo ali karkoli se jima slučajno ljubi.  Midva pa bova preluftala glave na smučeh.  Manimejker je sicer še nekaj kompliciral ( kar mu ni podobno) in ostal z njima, jaz pa sem se podala po klancu navzdol,  dobila dodatni bok (padla),  ampak prišla do krasnega razgleda in spuhala večino jeze, ki se je delno pretopila v lauf energijo, delno pa v pot, ki mi je povzel po čelu. Razgled je bil čudovit in pogovori same s seboj so vedno zelo plodni! 😉

Na srečo, mi je v zadnjem trenutku uspelo, dan obrniti sebi v prid.  😉