Mogoče bi moglo pisat, kar se Janezek nauči, more vseeno preverit v teoriji.
Dolgi tek se mi je iz prejšnjega vikenda zavlekel vse do petka, ko sva z Miss Deha odtekli tako malo vijugasto, klepetavo, raziskovalno (iskale Pst pri Livadi), predvsem pa sproščeno 21-ko. No verjetno še kaj več… Ko sva tekali, sem brez da bi pogledala na uro vedela kje je 13-14 km, saj so noge postale težje. Nekako so moji teki dolgi od 7 do 13 km. Tako sem pri 18 km čutila, da so mi pošle še zadnje zaloge (v nogah) in sem si želela, da obrneva proti domu. Pri 20 km pa sem rekla, da rabim cilj in sva si zadali, da po Miss Deha uri ustaviva na 21.100 km. In sva.
V soboto so me malce bolela stegna, ampak kaj hujšega pa ni bilo. V nedeljo (danes) zjutraj, pa moram priznati, da so bile noge na štartu kar težke. Prehitro smo začeli in nečak (8let)) mi je ubežal že na samem začetku, Manimejker pa za njim. Miss Deha je prišla iz dežurstva, pa se je kljub temu odločila, da gre na 21km. Nameravala sem ji slediti. Vmes naju je dohitela še Tashky in skupaj smo malo poklepetale. Miss Deha je prva potegnila, kasneje tam okoli 4 km je mene že zmanjkalo in sem zaostala še za Tashky. Voda je bila pomoje šele na 7 km in sem jo že krepko potrebovala, saj sem tokrat imela gel (čeprav je gel sponzor tekal po Munchnu). Gel res dela. Čeprav meni je vseeno vedno malo slabo po njemu, ampak recimo da je na 8-9 km bilo lažje. Tu nekje pa sem ujela enega stopiclajčka. Vsakič, ko sem ga hotela prehiteti, je povečal tempo. A veš tist, k si v eni Fiat Pandi pa dohitiš en Golf, ki mu grejo ovinki blazno počas in pol ko je končno ravnina, pa bi ga lah’, pa un po gasu. Tko da ga tud z gasom do podna ne moreš…. in pol spet v vsak ovinek 30 … No tako nekak, sva se driblala ene 2 km s tem tempom, dokler nisem na drugi vodi dobesedno počakala, da gre naprej. Zadnja 2 km pa sem ga spet ujela. In nato me ogovori in pravi, da ko jaz pridem, tempo iz 6 poskoči na 5 minut na km. Ja jasno, če sem ga hotela prehitet! Kar mu seveda tudi povem, da moj namen je bil da ga prehitim, pa njegov ego ni hotel spustit. Do cilja sva potem klepetala in ugotovila, da sva hodila na isto osnovno šolo, le da sva tako v različnih letih rojena, da ni možnosti, da bi se kdaj srečala :).
Na cilju pa sta že bila Manimejker in nečak, slednji je bil absolutni zmagovalec v svoji kategoriji, pa še v družini! Žal ga atletika ne zanima, pravi da bo košarkar, čeprav trenutno bolj kaže da bo smukač. Manimejker je tako srečen, da bo no lovorikah počival vse do Lj. maratona, kjer dragi moj ne bo izgovorov. Saj petkov dolgi tek ni izgovor, ampak zgolj dejstvo, da se moje (malce v letih) telo ne zmore tako hitro regenerirat. Tako da zagotovo tri dni pred Ljubljanskim maratonom ne bom tekla daljšega teka. Še plavat ne bom šla v petek, samo da te prehitim in ko te, tudi kosila ne bom kuhala! 🙂
Takole pa se je Miss Dehe razveselila njena najmlajša. Hitra je bila kot blisk!
Organizatorji 21. teka ob Savi pa so bili drugi kot doslej in moram reči da brez Timinga to ni isto. Pa ne gre toliko za čipe. Gre za to, da rezultatov od 12 km in 21km še ob 13h ni bilo in se nam ni dalo čakat. Razen brat je z nečakom počakal, da je prinesel domov svojo zlato kolajno. Ostali pa smo medtem že srebali juhico na Ježici pri babici.
tinasurfazavas 
You must be logged in to post a comment.