Ker je bila za nedeljo lepa napoved, doma pa že vse oprano ;), sva punce poslala za en dan k babici, šotor sušit. Sama sva jo mahnila v Mišjo. Jaz sem sicer bolj navijala za Osp, ampak Manimejker si je želel v Mišjo, saj tam sploh še nisva bila. Itak, da ni blo nikjer za parkirat, ampak recimo, da sva avto sparkirala in se namenila v Harry Potter sektor.
Meni že 1. pogled ni bil všeč. Smeri so že na 1. uč zgledale navijaške, moške. Šalce, sam vse mal visi… O.k. jaz se preoblačim, Manimejker pa gleda knjigo in izbere smer. Navesi se s kompleti, da gre te “lažje” on prvi vpenjat. O.k. Visel je na prvem kompletu k makaron in kmalu obupal, nato pa pa poslal mene v boj. O.k. Grem jaz in se usedem na 1. komplet, mal pogledam kam se postavit in zlezem. Pridem dol čist navita, z dvema buteljkama. Vprašam Manimejkerja, kok nej bi bila ocenjena, saj menim, da so mi bile vse 5c na Hvaru lažje. Manimejker prav, da je 5a in jo zleze za menoj (toprop), strinja se, da je težka. Nakar grem gledat vodnička in vidim, da sem za ogrevanje vpenjala 6a+. Super, sem se vsaj potolažila, ker sem drugače že skor cepetala, da hočem v Osp. Nato sva lezla vse sosednje 5-ke eno za drugo in vse so imele velike šalce, tko za fante, sam ne za Manimejkerja. Navrtan ni prav prijazno, pa še na vsake toliko časa mal visi. Sem pa po prvi smeri, zlezla vse na pogled, vključno z 6a. Kar ni slabo, samo za 6b, bo treba pa kam drugam ;).
Pa Čehi imajo zmer kako hudo robo sabo. Prvič vidla!
Manimejker, se mi je za začetni spodrsljaj, odkupil s kosilom 😉
1 teden prej vsi gledajo vremenske in stokajo, spet bo dež. Ja pa kaj pol. Žal ni čist tko, sploh če bi šotoril in plezal.
Jaz se teden pred tem nisem ukvarjala z vremenom, ampak z vsemi drugimi stvarmi. V zadnjem trenutku, sem taveliki šivala plavalno parko. Prvič je namreč odšla s klubom na plavalni tabor in ker sem teden dni pred odhodom ugotovila, da bodo plavali zunaj, sem se lotila projekta “Parka”. Prav super mi je uspel :).
Tavelika je tako v petek odpotovala v Čateške do srede in ostali smo se prilagodili terminu. Ta mlajša je tako dva dni (ponedeljek in torek ) obiskovala skate tečaj na Urban Roofu. Ko sem jo videla kako uživa, mi je bilo žal, da bo tam le dva dni. Sigurno jo vpišem še poleti.
V sredo smo tako v Čatežu pobrali našo plavalko, ta govori samo še o časih, kilometrih in tehnikah plavanja. Med drugim je prijavila, zakaj priprave ne trajajo 14 dni? Toliko o tem, koliko nas je pogrešala. Mogoče pa je le malo pogrešala sestro. Kar hecni sta, ko se vidita, pa ne vesta kaj bi ena z drugo.
Mahnili smo jo na Krk (lansko leto, nam je blo fino). Ker smo se na začetku otoka ustavili še pri znancih prijateljih, se nam je kasneje že kar malo mudilo postaviti šotor. Moram reči, da sem bila tu že čisto obupana nad vso idejo. Dva dni sem namreč doma zaradi beljenja in nekih gradbenih del, generalno pospravljala otroško sobo. Potem vse 4 spakirala, spekla potico, naredila testeninsko solato za na pot… in potem še sama postavljala šotor in tu mi je začelo prekipevat… Itak sem se sama sebi začela smilit. Kako pa? Lumpe bi se pa igrale in me sprašujeta, kje imata stvari. Manimejker me sprašuje, kaj prinese iz trgovine, jaz pa kolnem in si mrmljam, da naslednjič grem pa RES sama… Dobr, da so mi možgani še toliko delal, da sem Manimejkerju naročila pivo iz trgovine in da sem se po postavitvi šotora direkt uspavala z njim. Itak nisem vajena spanja na tleh in dežja in sem se vsa presrana zbudila ob 2h in čekirala punce, ki sta spale ko male bubice.
Zjutraj nas je zbudilo sonce. Po zajtrku za prvake, smo se napakirali in odpravili v Belove stene. Smo dobili sugestijo, da bomo imeli družbo. Dostop je malce daljši in mala nam je na poti navzgor uprizorila že par dram. Ko bi človek mislil, da si je najman polomila nogo ali pa stopila na kačo, pa gre le za njene igralske vaje. Grrr!
Pod steno pa sta se super utaborili in bili res pridni. Midva pa sva pridno lezla.
Jaz sem si zadala tihi cilj, da z novimi plezalkami in novim pasom, končno vpnem 6b. Sam kaj, ko ne maram driblat smeri in večinoma vpenjam na pogled. Sektor je imel najtežjo smer 6a+. 5ke mi niso delale težav, tudi 6a je šla brez zapletov, 6a+ pa me je žal malce posedla, ampak je vseno šla.
Lumpi sta si vmes naredili gugalnico na drevesu in ta me je kasneje stala kar precej živcev.
Stvari smo že pospravljali in mala si je sama hotela vpeti gugalnico in se pripela na popkovino brez. da bi jo resnično zahakljala okoli drevesa in se vsedla. S hrbtom je priletela direkt na skalo. Itak da sem jo začela tolaži, da ni nič. Ampak se ni in ni umirila. Hlajenje ji ni pomagalo, ker se je površinsko odrgnila in jo je peklo. Tulila je ko jesihar. Ko sem jo le uspela pomirit, da smo dokončno spakiral, mi je začela jamrat, da jo mravljinči po nogah. Men pa tema na oči. Sem jo prepričala, da morava hodit in da bo o.k. Sej mame razbojnikov razumejo, kaj se mi je dogajalo v glavi. Na poti navzdol je prijavila: “Mami kok maš praskaste roke!” “Ja vem. Grozne, ker je tko ostra skala!” ” Ne, ti maš najprijetnejše roke na svetu .” Kle mi je tko popihala na dušo, da ji je bilo že vse oproščeno. Popoldne je že skakala naokoli in se lovila, tudi padala, pa ni bilo nobenih težav. Ma ga ni dopusta, da nam ga Kaskader ne popestri!
Imeli smo idejo, da bomo en dan skočili na Rab, pa nas zgodni trajek 7.30 res ni mikal. Tako smo se tudi v petek raje podali v skalo. Tokrat v malce bolj oblačnem vremenu v Portafortuno. Manimejker mi je ugledal neko smer za podvig 6b, vendar se mi ni zdel pravi dan. Lezla sva 5 ke in ene ni uspel vpeti ter se je spustil dol. Takrat pa se je ulilo. Tri punce smo se zagnale v tri vzporedne smeri, pobirat komplete. Moja je bila res lepa, vendar je bila pod vrhom taka ogromna poka, da ko sem prišla do nje, je po poki voda kar tekla. Grozno! Roke namakaš v magnezij, ki ti potem v tekoči obliki kaplja s komolca. Dobesedno odpililo me je. Soseda je prispela do štanta in sva zgoraj malo poštrikali, da me je vpela v svoj štant na matičarko, me počakala, da sem se spustila dol in mi potem prinesla matičarko. V sosednji smeri so punce pustile sistem notri in upam da so kasneje dočakale posušitev smeri in jo ponovno zlezle. Mi smo se premočeni odpravili v šotor. Blatni smo bili do kolen in še dlje.
Manimejkerju je tako končno postalo jasno, da preživeti soboto v dežju in čakati na nedeljsko popoldansko sonce nima smisla. Saj bo tako vse mokro in ne le zgornja plahta šotora. Popoldne smo se spakirali in v petek zvečer že filali pralni stroj in sušili opremo v domačem okolju. Pa še spanje v postelji se prileže.
Se je splačalo tudi za tri dni na sonček, samo pakiranje mi pa res ni ljubo!
Že čez teden smo kuhale lumparijo za okrogli rojstni dan prijatelja in nam je uspelo. V petek je bila zabava in glede na vse tedenske aktivnosti, sem se komaj sestavila. Punce so šle k babici. Midva pa na petkovo zabavo, ki je bila super. Le DJ je imel za moje pojme malo prevelik apetit. 🙂 Ampak, je bilo pa smeha zato toliko več. Včasih res težko verjamem, ampak z nekaterimi ljudmi se imam že več kot pol življenja preprosto super in se splača sestavit.
Tudi sobotno jutro in vožnja po mestu s kolesom z Manimejkerjem je bila simpatična popestritev sobote. Že 100 let nisem bila tako mirna in ja, otroke je treba dati kdaj na počitnice, da predahneš. Kljub vsej tej idili, so me pestili mesečni glavoboli, pa se nisem dala. Pogoltneš kako tableto, pa idemo dalje.
V soboto sem imela še eno žurko. Tokrat sem se podala v bolj ali manj neznane vode, saj sem bila povabljena k M na žensko zabavo in ker poznam le M in Majcho pa še to veliko bolj virtualno kot resnično, je bilo to neko potovanje v neznano. Žal nisem mogla uživat v čebrih pijače, ampak le v krožnikih hrane. In bilo je vse več kot Super! Nasmejale in najedle smo se do vrha, pa še malo. Jaz sem prizorišče zapustila prva, pa še to vsaj z uro zamude, saj sem imela v nedeljo planiran Mali Kraški maraton.
Ob 9.00 je bil brat pred blokom in z Manimejkerjem sva se komaj prikotalila pred blok. Na poti v Sežano je na avtocesti še pošteno scalo. V sami Sežani na srečo ne. Evo trojni selfi pred štartom, z bratom in Manimejkerjem.
Potem pa vsak po svoje. Manimejker je že v štartu zastavil počasi. Moja ura je kazala tempo 6,3 (km/h) jaz pa sem bila kar zadihana. Na srečo je bil tu še brat poleg in mi razložil, da garmin kaže tempo 5,3, kar je bilo veliko bolj realno. No uglavnem urco moram ponastavit, tek je bil pa bolj na slepo. Zanimivo je bilo da sem prvih 5 km kar trpela. Pa k’r fajn je pihalo. Po 5 km, pa se je telo ogrelo in je kar šlo. Vmes so bili zanimivi razgledi in ob pogledu na pumpo tudi glasni smeh (ampak to je le za punce iz žura). Tik pred polovico (okoli 10 km), sem prehitela tempo tekača za 1:59 in takrat me je prešinilo, da mi ne gre talko slabo… Pa me dohiti kolega in prav prijetno kramlja z menoj in me drži v tempu, pomoje da sem se 5 km šlepala nan. Vsaj! Tam med 17 in 18 km, ko smo prestopili na makedam, mu žal nisem mogla več sledit… Malo zatem je začelo še nalivat. In če sem 1/2 polovico uživala v tišini je bila 2. polovica ravno nasprotno. Ogovori me simpatični gospod in pravi, da je domačin in da tele klance bova pa že. Ko izve, da sem “žabarka”, se hitro pohvali kako lušno je bilo v letih okoli leta 1976 (moj letnik rojstva), ko ga je on kot študent živinoreje, sral po Ljubljani. Ni me spustil in mi pravil zgodbice. Spet me je nasmejal. Na koncu sva z roko v roki pritekla skozi cilj in rezultat je pokazal 1:59:23. Ja hudo! Kr pod 2 urci sem stisnla!
Pa zdele sem še trening plavanja stisnila in spila zasluženo pivo!
Dolga je bila ta življenska doba brez kavča! Tule sem že pisala nekaj mislim o kavču :). Lumpi sta si ga res želeli in to željo vztrajno ponavljali babici. Ta je potem drezala naju in na koncu smo se odločili, da nam ga prinese božiček.
Novembra sva ga naročila. Našla sem ga preko spleta in se dogovorila za ogled v živo (sem morala počakat, da je prišel v salon). Ob ogledu sva ga v pol ure izbrala (elemente, tekstil in barvo). Neprimerljivo gladko je šlo vse do božiča, ko kavča sploh ni bilo. Pa se tokrat ni noben preveč sekiral. Mogoče sta bili Lumpi malce razočarani. Midva pa sva po pravici ostala kar mirna. No in tako me Manimejker pokliče prejšni petek in napove prihod kavča. Res najbolj bedn plundrast dan in mi dobimo svoj Divan. Še sreča, da je v takih malih kosih, da je šel u izi v lift. In “res u izi” sem ga v manj kot pol ure sestavila. Tadam!
Tole je bila prva fotografija. Tale pa še isti večer iz gsm-ja.
Ker je bila za nedeljo lepa napoved, doma pa že vse oprano ;), sva punce poslala za en dan k babici, šotor sušit. Sama sva jo mahnila v Mišjo. Jaz sem sicer bolj navijala za Osp, ampak Manimejker si je želel v Mišjo, saj tam sploh še nisva bila. Itak, da ni blo nikjer za parkirat, ampak recimo, da sva avto sparkirala in se namenila v Harry Potter sektor.
tinasurfazavas 
You must be logged in to post a comment.