tinasurfazavas


by

Mestni muzej

Včeraj sta se Dule in Juno odpravila v Mestni muzej (tudi Dule ima včasih kako idejo, tokrat je omembe vredna;)). Prišla sta ravno v času vodstva in žabica Ana ju je odpeljala po razstavi. Kaj sta videla, pravzaprav ne vem, Juno mi je razlagala o neki sestrici, o nalepkah, o žabici, o Ljubljani, razumela nisem skoraj nič, le jasno mi je bilo, da sta se zabavala. Nato mi je pokazala nekakšno zloženko, zaradi katere vse to pišem, ilustracije so mi bile v trenutku všeč.


Seveda sem pogooglala, in našla ilustratorko Mojco Dolinar.


Res luštne stvari.
Danes, pa sem si ogledala še spletno stran mestnega muzeja in me mika, da naslednjič odideva midve s Floro (če ne vsi skupaj), saj menda, da imajo super kavarno z veliko igralnico, kot nalašč za Floro in njeno mamo.


by

Nakup tedna

Predvidevam, da nisem edina. Stanovanje sva začela opremljat pred štirimi leti, pa nam manjka še milijon stvari, mogoče bo lažje opisat, kaj nam ne manjka.
Tokrat raje o nakupu. V ponedeljek sem končno kupila malo poličko za v tuš. Navdušena sem. Dolgo sem iskala poličko za šampone in milo, katero se bo dalo enostavno montirati, beri ne bo potrebno vrtat lukenj, posledično menjat kahlic ob neprimernem vrtanju, torej enostavna, estetska in uporabna. Nekoč so imeli nekaj podobnega v Ikei, mislim, da je bila mišljena za na tuš vrata, vendar tista ni našla poti do nas. Tale pa je.

Montiranje je bilo enostavno, brez poškodb, in kljub uporabi je še na mestu. Ker sem v prvo izbrala najprimernejšo mesto, pa tudi če ne bi, saj je premontaža enostavna!
Ko se je bom naveličala, bom kupila še eno, v drugi barvi;). Ko bo umazana, jo bo opral pomivalni stroj in ko bodo pajkci popustili, jih bom prav tako oprala in ponovno namestila. Načeloma nisem ljubitelj plastike, sam Koziol se je pri nas že izkazal. V Ljubljani se Koziolove izdelke dobi v salonu Darila Rokus, prek spleta, pa verjetno še kje…


by 3 komentarji

Odločitev je padla


Od kar je tako toplo, fantaziram kako bi blo fajn če bi se mal premigala, pa mi je vse do danes uspelo najti izgovor.
Pred nekaj dnevi mi je v mailbox priletelo vabilo Timinga Ljubljana za 52. pohod in seveda tudi teka trojk. Lansko leto sem zamudila prijavo, pa še trojke nisem našla, tako da letos pa res. Pač rabim nek cilj, ker je motivacija in disciplina precej boljša. Za trojko sem si izbrala kar družinska člana in to nasprotnega spola, katerima bo trening dobrodošel tudi pri oblikovanju postave;).
No in ko sem se danes končno odločila, oblekla tekaške hlače, izkopala superge iz naftelina, poiskala uro, je zopet nastal problem. Ura je crknila. Brez ure pa res ne bo šlo. Včasih sem uro nosila noč in dan, dokler se mi ni na zapestju pojavila poškodba in me je nošnja ure posledično ovirala, pa sem se navadila gledat na mobitel. Ampak teka brez ure si pa res ne predstavljam. Vsaj približno moram vedeti, po koliko časa nastopi prva kriza, koliko časa rabim do določenega razpotja, saj tako tudi približno lahko ocenim formo. No pa konc kompliciranja; ura ni oživela, mobitel je prevelik, punce pa še premajhne, da bi mi posodile svojo uro, ki jo seveda še nimata, iPoda nimam, voljo pa še imam. Grem.
Blo je prav fino, čeprav sem dihala kot slon, pretekla polovično pot, na kriznih delih sem bila počasnejša od sobotnih sprehajalcev, ampak zdej je pa fajn, led je prebit.