tinasurfazavas


by 1 komentar

Ninja

Ne vem, če sem že kdaj, pa tudi če sem že, lahko še enkrat.
Nekoč pred davnimi leti, mi je kolega (Ninja 2) obljubil, da ima on enega prijatelja (zdaj NINJA), ki naju bo peljal v skalo plezat. Kaj sem bila vesela, k’ radio. Šli smo v Glinščico in lezli k’ blazni, od tam smo se kar s pasovi na riti odpeljal še v Sisljan. Men sta štrik navrgla k vajencu, onadva vsak za več kot glavo višja od mene, sta pa skoraj praznih rok prepevala Carl Douglas – Kung Fu fighting. In od takrat smo Ninje.
Lansko leto je Ninja praznoval okroglo obletnico rojstva in ker fanta večkrat tekmujeta na adventure race-ih pod imenom Ninja team, sem jima celo naredila logo.  Testno smo ga sprintali na jopico, ki smo jo podarili 30 letniku. V planu so bile še majčke, pa gate, pa…. svašta …

Pot do realizacije se je nekje prekinila.
Včeraj pa je praznoval Ninja 2 in  zanj  sem izdelala novo vrečko za magnezij. Tisto, ki jo bo najverjetneje danes vrgel v smeti, sem mu zašila pred več kot 10-imi leti in je narejena podobno kot tale moja na sliki.

Ja vem, rabim novo. 🙂

Takrat so bile vrečke zelo majhne, le toliko, da namočiš prstke notri.
Bolderji in z njimi bolderaši pa so prinesli tako velike vrečke, da lahko roke do komolcev namočiš v vreči.

No tale ni glih za komolce, bo pa Ninja 2 zagotovo stresal  veliko magnezija na Stenci.
Letim na Stenco in predat darilo.
In kot bi Riba rekla, Multipraktik šiva za vas.


by 8 komentarjev

Hrana pa to …

Zaobljuba je bila, da bom to leto bolje jedla. In res sem bolj pridna. Včasih sem baje veliko govorila o hrani, tako pravi Manimejker,  ki mu je dogodek dneva kosilo. Vse kaže, da sva zamenjale vlogi,  Manimejkerjev današnji  twit :). 
Jaz pa sem si danes v pomankanju časa, spekla jajca s slanino in si jih postregla z veliko skledo motovilca. Jajca s slanino so mi prinesla kar nekaj spominov. Veliko hrane je vezano na določeno osebo, dogodek ali čas. Npr. včeraj sem si skuhala proseno kašo, to nam je babica postregla v veliki glineni posodi zabeljeno z maslom (mljaska). Mislim, da je bila to ena izmed mojih ljubših jedi v otroštvu. Sploh imam rada žitarice, pa si vzamem čisto premalo časa, da bi se jih naučila bolje pripravljati. Katero jed iz otroštva, ki ni tako navadna, pa se je vam vtisnila v spomin?

Nekaj takega sem pa zadnjič videla pri HOUSE-u in se mi zdi najbolj slasten šopek spljoh!


by 2 komentarja

Osp

Še zmer ni snega v bližini in če se mi je pred mesecom še hudo tožilo po njem, bi zdajle takoj podpisala za poletje.
Včeraj smo se odpeljali v Osp. Punce nista bile navdušene nad idejo, da gremo plezat, pa sem jima omenila, da bosta lahko slekli bunde  in da bosta imeli v varstvu še enega malega člana, pa sta bili  za. Malega člana je sicer mama odpeljala še z eno malo članico v Koper, kjer je baje grdo pihalo. Tudi v campu, kjer smo parkirali je pihalo, vendar pod steno je bilo vse drugače. Res toplo. In punci sta dobili malega  pasjega obiskovalca, s katerim sta se nato zabavali.

V Ospu sem bila pred 10 ali 11 leti,  saj ni najlažje plezališče, so pa lepe dolge smeri in ostra skala. 
Pozabila sem že, kako je če je smer tako dolga,  da čutiš trenje vrvi,  ki te vleče navzdol in misliš, da te soplezalec preveč natesno varuje :).  Splezala sem le dve smeri (eno dvakrat), vendar sem vpela kar na pogled, kar je za otvoritev sezone super. Res je blo lušno.

Tudi punci sta se malo poafnali, čeprav nimata  kakega hudega interesa po plezanju.

Na primorskem imajo cvetoče balkone vse leto. Poleg tega so skrkali kavico na balkonih v pelcih, vendar se jih nisem upala slikati. 🙂

Za pasjega prijatelja smo kasneje ugotovili, da je domačin. 🙂

In odpujsali smo domov. 

Upam, da je bil tudi vaš vikend uspešen.