Miljonkrat sem že začela pisat tale post,  pa sem ga zbrisala, pa spet napisala pa…

Uglavnem tale mnenja staršev o izvenšolskih dejavnostih se vsekozi krešejo in razumem ene, kot druge. Moje mnenje pa seveda sledi v postu.

Do lanskega leta sta obe Lumpi obiskovali neko aktivnost približno 2x na teden, vikende in počitnice,  pa smo se trudili več ali manj aktivno preživeti.

9 letna zdaj 10 letnica pa je bila z vstopom v 4. razred sprejeta v glasbeno šolo na prečno flavto. Prav tako pa je pri plavanju  prestopila v selekcijo (punce plavajo z 2 leti starejšimi fanti).  Tako je bil urnik hitro poln. Na začetku sem bila kar sama preplašena,  kako bo zmogla in če si le ni naložila preveč. Njena želja je bila tako flavta, kot plavanje v selekciji, seveda s podporo naju obeh. Povdarek je ostal na šoli in če tam ne štima, prepoveva eno od dejavnosti in seveda, ni hujšega. Na začetku je bil tempo kar ubijalski, ampak proti koncu se je vse več ali manj ujelo v rutino in si nikakor ne predstavljam, da bi bilo drugače.

10 letnica, si je namreč našla družbo, tako v glasbeni kjer 1x na teden preigravajo flavto 3 dekleta skupaj in nato poslušajo še teorijo, nato pa del poti domov čeblajo. Enako je na plavanju, kjer med treningi ne morejo čebljat, imajo pa zato veliko več časa na vikend tekmah in da ne govorim o pripravah, ki so bile za mojo Lumpo letos dogodek leta! Hkrati pridobiva z vsakim nastopom na samozavesti in s tekmovalnim izkušnjami, se spopada tako s tremo, neuspehi  kot uspehi in moram reči, da v tem oziru kar raste, čeprav je včasih prava čustvena nevihta. Pridobiva tudi na samostojnosti in organizaciji, ko si mora dnevno pakirat več torb.  Seveda vpleta v to tudi ostale člane družine, predvsem ko gre za vikend tekme. Zato smo domenjeni, da ni vsaka tekma tako pomembna,  da bi prisostovala cela familija in jo večinoma spremljam le jaz, in imava tako tudi samo najin čas. Če pa je tekma v Lj,  jo včasih le odpeljem na tekmo in pridem zadnjo disciplino pogledat in potem odpeljem.

Meni osebno je zelo všeč, da se tkejo mala prijateljstva. Na tekmi se vije nek timski duh in navijajo eden za drugega. Ena izmed deklet ima tudi 2 leti starejšega brata v isti selekciji in tako je tudi manj zadržanosti do fantov, ki je v teh letih že kar prisotna. Seveda kdaj tudi kako ušpičijo. Na vikend tekmi sem jo opazovala, kako med glavnim odmorom, ko je čas za kosilo in potem za ogrevanje  sledi dvema dekletoma in kako hitro sprejme vsako pobudo za igro. Ko bi se morale razplavat, so se minimalno razplavale, nato pa skakale, delale stoje, se lovile po vodi, torej vse tisto, kar ni spadalo tja, nasmehi pa do ušes…  Res so še male in prav je, da povsod vidijo igro, seveda sem vmes želel prekinit igro in sem se komaj zadržala.

Starši bi se morali bolj zavedati, da gre tu za otroka in ne za lastne ambicije, da je fino, da mu gibanje postane del življenja in predvem veselje. Sem 100% prepričana, da je najboljša motivacija otroka za katerokoli dejavnost z zgledom. Prav tako sem prepričana, da se otroci dandanes čisto premalo gibljejo. Jaz športu namenim kake 3-5ur tedensko in bi jih več, če bi mi čas to dopuščal. Tako se mi zdi,  da ima otrok 3x na teden trening po 1.5 ure + še kak vikend izlet ali tekma in če ima srečo še telesna vzgoja v šoli,  približno enako aktiven teden kot jaz. Nekaterim se bo to zdelo veliko, vendar če preračunate koliko ur namenite sedenju, vam bo hitro jasno, da se za normalni telesni razvoj otroci čisto premalo giblejo. Nikakor si ne morem izbiti iz glave slike pevskega zbora, na zaključku šole,  kjer so se pokončno držali le 4-je otroci, vsi ostali so bili  sključeni, tako kar malo grbasti.  Enostavno so vsi premehki, brez osnovne mišične mase, kar šokantno.  Seveda se mi toži po brezskrbnem otroštvu,  ko sem torbo zalučala v sobo in celo popoldne  preživela na kolesu, kotalkah ali drevesu, v vseh mogočih igrah, ampak tega žal ni več. V okolici živi le malo otrok in je vse to praktično nemogoče.

Se mi zdi pa super, da velika Lumpa vsak dan zaključi z dejavnostmi že ob 17h, tako s plavanjem ali glasbeno in imamo tako še vedno skupne popoldneve. Včasih je seveda še kaka naloga za napisat ali pa flavta za odvadit, ampak to je pa to. Medtem ko veliko otrok,  ob tej uri  starši šele poberejo iz šole.

Je pa to daleč od vrhunskega športa, o katerem imam pa povsem drugo mnenje. 🙂