tinasurfa

3. zmaga letos

11 junija, 2024 by tinasurfa

Ljubljana – Dobrova – Horjul – Vrzdenec – Lučine – Gorenja vas – Škofja Loka – Vodice – Gameljne – Ljubljana

Prišla je nedelja in z njo moja 4. Mala Franja. Letos 3-ja tekma zame, še tri so pred menoj.

Veliko ljudi se je čudilo, da si kljub dogodkom izpred enega tedna, želim na Franjo. Večinoma sem poslušala: A pa ni to ful nevarno? Ja kok kilometrov pa je? Kaj, a tolk? To so vprašanja nekolesarjev. Seveda. Moj odgovor je bil sledeč. Seveda je kolesarjenje nevarno, na kolesu so hitrosti hitro velike, prevelike. Ampak, če ne vzameš vsega kot tekmo na mrtvo in živo, je pa lahko super kolesarski dan, saj so ceste zaprte in končno se lahko dva kolesarja vozita vštric (vzporedno). Meni je to družaben dogodek. Moj brat je v mladih letih kolesaril in ker je vsa ta leta pridno pridobival na kilaži, je to še vedno zanj najprimernejši šport. Navadno mu poklanjam darila v obliki bonov, no tistega za domačo torto mu že nekaj časa nisem in mu tudi ne bom, sem mu pa poklonila štartnino za Malo Franjo.

Tako da moj namen je bil, da preživiva 3 kvalitetne ure skupaj. No preživela sva skoraj 4, ampak pustimo malenkosti.

Štart je bil 10.30. Ob 10.00 štartam od doma in se spomnim, da kolesa od padca sploh nisem preverila, čeprav se spomnim, da mi je brat ravnal prestavne ročice in balanco. Ja nič, bom pohitela, da vidim, če mi kje še napumpajo gume🙈. Med vožnjo do BTC-ja ja vozim k po jajcih in vseskozi prežim na pločnike, vmes stestiram prestave in na srečo delajo. Prijazni fantje pri Čerinu mi napumpajo gume in že kličem brata, kje sta z nečakom. Vrsta je najdaljša do zdaj, čisto na koncu stojimo že v rondoju. Nečak se prerine naprej, midva pa določava strategijo. Brat pravi, da bo izkoristil plačano štartnino in se ustavil na vsaki okrepčevalnici😂. Moja strategija je, da pridem cela v cilj. Hkrati pa bratu razložim, da me je kot zgleda malce strah od padca in da ne vem, če si upam vozit v skupini.

Štartava res pozno, vsaj 15 minut kasneje, saj so nas spuščali po blokih, vsaj tako se mi zdi. Ampak vreme je super, vroče, ampak oblačno. Svoje prve navijače pozdavim na Tržaški (Miss Deha z možem) in ja, za mano in bratom je kolona (kje so mene našli). Brat pravi, da sva prehitra zanj, itak adrenalin dela. Nekako se skušava umiriti do letečega štarta na Brezovici. Ampak mene kr nese, vseskozi se ustvarja kolona za menoj in res mi je smešno, ker se mi zdi, da nisam glih neko zavetrje za velike kolesarje, ki so za menoj. Uglavnem uživam. Na Lučnah je veliko navijačev in res pridejo še kako prav. Tam se res počasi vzpenjaš in imaš čas otrokom stisnit 5-ko, tudi harmonika je dobrodošla, raglje, veseli obrazi in muzika z radia, da te malo kratkočasi in ti daje ritem. Z bratom sva zmenjena, da klanec odvoziva vsak po svoje in se dobila na prvi okrepčevalnici na vrhu klanca. Zaradi poškodbe razmišjlam, da bom raje počasi gonila, ker če bom nogo ohladila, zna biti, da ne bo ok. Tako v mirnem tempu gonim v klanec, malo klepetam in enkrat proti koncu slišim brata, kako se zahvali za vodo iz avtomobila. Ujel me je. Super!

Po klancu navzdol sem bila rezervirana, brat me je sicer kasneje hecal, da sem v ravnini hitrejša kot po klancu navzdol. Samo te ovinki iz Lučen so se mi zdeli letos velikost bolj ostri, kot leta poprej. Nisen bila najpočasnejša, ampak vseskozi sem pazila na razpoke, na pesek, vse me je skrbelo. Ampak je šlo. Lani sem bila sama in potem je bilo vse drugače, več pritiska nase, manj zabave. V glavi se mi poje Josipa Lisac : Gdje Dunav Ljubi Nebo, top komad. Skoraj smo že v Škofji Loki, tik pre okrepčevalnico je klanec navzgor in navijači vrtijo Walking on Sunshine. Ritem, da malo pospešim tempo v klanec, ampak jaz ugašam. Dve uri pa pol sva že na poti in jaz sem izžeta. Brat pa tudi. Pojem en vitergin in dela glih 5 minut. Imava še dobrih 30km. Do Smlednika še nakako gre, pol pa brat pravi, da ga bolijo stegenjske mišice. Mene roke in hrbet, stegna delajo vrhunsko. Veter kar piha. V Gameljnah so navijači že tako razposajeni, da me je strah, da me bo kdo sklatil s kolesa z zastavo😂. Na Ježici naju počaka svakinja z mojo pasjo nečakinjo, ki naju nalaja🙈. Prebijeva se še čez zadnji klanec na Ježici (OMG kolikokrat sem ga že pregonila) in dolgo Slovensko cesto ter v Btc. Konec.

Brat se ni ustavil na vseh počivališčih. Jaz pa sem cela. Cilj izpolnjen. Drugo leto spet.

Štorasta. A pa sem res?

5 junija, 2024 by tinasurfa

Prejšni vikend se je po vsem dežju, končno pokazalo ☀️ za soboto. Pa sem se nameravala odpravit na meni ljubo krožno pot na Begunjščico. Zdelo se mi je fino, da grem zgodaj, čeprav mi vstajanje zadnje čase ne leži. Pa še gledališče sem imela zvečer. Ampak vremenu ni za zaupat te dni, tako da je zgodaj vseeno bolje. Pošljem še en sms Miss Norona, če bi se mi pridružila? Zgodnja ura za njo ne bo problem. Hitro se dogovoriva, ob 7.00 na Ljubelju. Predvidevam nekih 5 ur za celo turo.

Pred spanjem še preverim vremensko. O.k. bo.

Točni sva, in že pri parkomatu se začne s smehom. Levo parkirišče ima namreč plačljivo parkiranje, ampak parkomat mi nikakor ni hotel vzeti denarja. Torej nisva parkirali tam.

Plan je da greva čez planino Preval-o na Veliki vrh 2060m mimo Roblekovega doma, in čez Smokulško planino na Zelenico in sva nazaj pri avtu na Ljubelju.

Tik pred Bornovim tunelom mi klecne gleženj🙈. Miss Norona me zaskrbljeno vpraša, če obrneva? Jaz ji samo pomigam z roko, naj hodi naprej. Prižgeva lučko na telefonu in vstopiva v tunelu. Ves je v luži od obilnega dežja. Včasih mi med tekom klecne gleženj, pa ga potečem in je o.k.. Seveda čutim, da je bilo močneje kot navadno, ampak v glavi pa tale dialog: “Lej, kak lep dan! Kaj boš pa doma? Nič ni hudga, ti sam hod!”. Tem za pogovor sva imeli na pretek, vseskosi sva pomoje brenčali, tako ni bilo časa mislit na bolečino. Vižla pa tud presrečna, kr smeji se v hribih. Hitro sva na Prevali in tam se začne vzpon. Hitro se vzpenjava in razgledi so krasni.

Ko prideva na greben in se vzpenjava na Veliki vrh pa nogo nekajkrat položim v ravno nasprotni položaj zvina in takrat pa me kr zapeče v glavi.

Ustaviva se na vrhu, kjer se odločim pogledat stanje noge. Ni o.k. 🙈 Hitro mi je jasno, da je najbolje, da jo čimprej porinem nazaj v supergo. Ja, za tak obisk hribov, kjer imam planiran tudi delni tek, obujem nizke trail superege, da lahko tudi potečem in tako treniram za naslednji projekt. Gleženj sem si povila z elastičnim povojem in že nadaljujeva pot navzdol.

Ker imam pohodniške palice jih napolno izkoriščam, saj na nogo vse težje stopam. Sva pa brez protibolečinskih tablet. Na srečo nama jih kaj kmalu uspe nafehtat, od “odgovornih” pohodnikov. Brez skrbi, tudi moja prva pomoč ima po novem protivnetne in protibolečinske tablete 💪. Pot sva tako spremenili in jo mahneva po nabližji poti na Zelenico. Nekje po 20 minutah, tablet prime in moj korak postaja hitrejši. Vmes mi je po glavi šlo vse živo. Kaj če bom obnemogla, pa še psa mam? Pa ni šans da kličem reševalce, dokler se lah z rokami vlečem! Ja kako bom pa avto vozila? Na Zelenici sem bila tolk dobra, da sem odskakljala po štrudelj.

Sam Vižla, je bila pa od poti tako utrujena, da je začela cvilit, da bi sam še domov. Naša princesa se redko vleže na trda tla in ker je bila utrujena je hotla it počivat na blazino😂.

Tura je bila vseeno dolga 5 ur, ker sem se malo bolj vlekla, ampak prideva nazaj še po dolg. Doma je pa tole nastalo.

Gleženj sem zelo hitro spravila k sebi, velik ledu, povoj in masaža in seveda obremenjevanje že drugi dan.

Mudilo se mi je ker je čez 14 dni že Franja. No zdej ko to pišem je že čez 4 dni.

Tako sem ta vikend odšla na kolesarski krog z bratom. Naredila sva lušen krog 60 km. Štart na Ježici, Gameljne v smeri Vodic, Cerkelj, Visoko, Šenčur, Voklo, Trboje, Smlednik, Pirniče in Tacen. Tu pa se je zgodilo nekaj povsem nepredvidljivega. Vozila sem za bratom, ki je zapeljal na kolesarsko stezo na pločnik. Sprve je steza samo narisana, potem pa se nekako dvigne pločnik, česar jaz nisem opazila in sem želela, ne spomnim se zakaj, bolj levo. Kolo je pograbilo pločnik, jaz pa sem samo zavpila in poletela v ograjo od mostu. Ko se je brat obrnil je videl le kolo, ki ga je pobiral nek gospod. Jaz pa sem ležala za ograjo. Spomnim se, kako letim in odmikam glavo, da ne bi priletela z glavo v ograjo, sem pa zato s stegensko mišico. Ura na roki se je sprožila, zaznala je padec. Presenti me in jo izklopim. Pobiram se, brat mi pride v pomoč. Vsi me gledajo kot da sem vsa krvava. Pa nisem. Slišim pripombe na temo pločnika, v stilu, da nisem ne prva, ne zadnja. Noga me strašansko boli. A vztrajam, da se peljem domov. Brat si želi, da me pride iskat z avtom, a jaz hočem čim hitreje domov. Poravnava kolo in odpeljem se domov. V klancu čutim močno bolečino v stegnu. Doma uspem pod tuš in potem ne morem več pokrčit noge. Grozno je. Noga mi stršno nateka. Jezna sem nase, da sem šla na pločnik. Spet drugi moment sem presrečna, da imam take mišice, da so mi obvarovale vse kosti. Šele drugi dan zaznam, vse potpludbe na telesu in se odločim, da sem jo dobro odnesla.

Sem pa prepričana, da tisti, ki “riše” kolesarske steze v Sloveniji, pojma nima ne o kolesu ne o pešcih, kaj šele o projektiranju kolesarskih stez, on sam nariše, po liniji najmanšega odpora pa briga ga za posledice.

Držite pesti, da se v 4 dneh zližem in da preverim, če sem res štorasta al mam sam smolo, letos.

Muca za dva dni

23 julija, 2023 by tinasurfa

Tri jutranje sprehajalne poti imam tu. Ena je Kefalos (lokalna Šmarna gora), plažna New Golden Beach s kopanjem na plaži in tretja, med njivami z obiskom osličke Kleopatre.

Na zadnj poti, sva ob cesti daleč od katerekoli hiše zaslišali mijavkanje. Tisto močno, ki kliče mamo. Vižla se je vzpela na kamnito ograjo in mala mucica se je podrgnila ob njeno glavo in zapredla. Gin je otrpnila. Jaz z njo. Pograbim muco in iščem mamo. Mame ni 🙈. Tudi drugih malih mucic ni. Omg. Pred več kot 20 leti sem prinesla muco iz morja domov, ki je nato ostala muca moje mame dobrih 19 let. Muca se ne pusti nesti. Ampak teče za Gin in se neprestano drgnje ob njo🙈. Gin ni nič jasno, le vidno pazi na njo. Sledi nama vse do apartmaja 1,5 km daleč. Po glavni cesti jo primem, le ko pride avto, ker se noče nositi🙈. Mačka s karakterjem. Ko zakorakamo na dvorišče in nas opazi Manimejker: “😳 v Ljubljano ne gre z nami!” Jaz: “Vem!”

Muca je res mala, skopam jo in očistim bolhic, Gin pa vse nadzoruje. Obvestim lokalno skupnost za mačke in priskrbijo mi tablete za razglistenje. Pravijo, da zavetišča pokajo po šivih in jemlejo samo bolne mucice. Punci seveda navijata, da ostane mačka naša. Jaz vem, da ne more z nami za 20 ur v avto in da je predivja, da bi jo zaprla v stanovanje. Imam dobrih 6 dni, da ji najdem namestitev😳. Ne dovolim jo poimenovat. Vižla skrbi zanjo kot mama. Muca jo je hotela sesat 🥲, pa ni blo mleka. Takole sta spali.

Takole je osvojila srce najboljtrdosrčnega.

Objavila sem oglas na strani otoka na Fb, da ji iščem stalni dom, ker odpotujem in ne more z menoj. In po ne vem kakem čudežu, se mi je oglasila Marta. Rekla je, da bo prevzela skrb za muco, da je tu do oktobra in da ji bo ona poiskala stalne skrbnike. Omg. Kamen se mi je odvalil od srca. Odpeljala sem se na drugo stran otoka in oddala muco. Imeli smo dobra dva dni z njo, ampak dlje ko bi bila z nami, težje bi bilo slovo. Tako pa uživa v novem začasnem domu in nova začasna lastnica pravi, da bo najverjetneje ostala kar njena, ker ima tak super karakter😍.
Na nas je vsekakor naredila vtis.

12 maja, 2019
by tinasurfa

Tek Trojk 2019

Zasedba je bila enaka kot dve leti nazaj, #gospodinje in promotorji teka HOP NA GRAD.

Bližje ko seje bližala sobota, bolj me je stiskalo kako bom trpela. Sploh če bo deževalo. Cincala sem, da sploh ne bom šla, če bo scalo. zagotovo ne na 29 km, da me bo 3 ure pralo. Prestara sem za take neumnosti. Vsekakor pa pri trojkah, to ni odločitev posameznika.

In potem dobimo tole številko. IMG_6411(1)

Motivacija je narasla. Vreme je bilo fantastično. Taktika je bila, preživeti. Vsaj moja.

Zajčica naju je po ravnini podila.

Jaz sem na 13 km ugasnila in si mislila: Zakaj smo šli na 29km!!!

Pa ne tako kot ponavadi. Noge so zablokirale. Kot bi imela uteži na nogah, povsem nabite mišice in boleči kolki. Itak vsi trije brez aspirina. Sprašujemo po Aspirinu, nihče ga nima. Reševalci na poti imajo Naprosyn. Vzamem. Vendar preden ta prime…

Brat in nečak prideta na spremstvo, s kolesi. Povesta, da so Ptičarji, Manimejker, ena Lumpa in druga Lumpa, od Runningbuddy mlajša hči, že v cilju z rezultatom 1:16.33. Hudo. Lumpi sta stari 12 let in to je njunih prvih 13km. Bravo punci. Bojda sta tekli kot gazelici. Tole je pa slikica s štarta, z dedkom.

Midva z moško gospodinjo sva celo nekaj klepetala, medtem ko je runningbudy vseskozi bila zajčica in je nikakor nisva mogla dohitevat. V cilj smo pritekli z boljšim rezultatom kot dve leti poprej.

Imam pa nenormalen musklfibr in spet sem dala vse od sebe. Klasična misel za konec: Nikoli več! Pa vsi vemo, da to ni res. Super prireditev kot vedno.

Se je pa poznalo, da je v istem terminu Vipava trail, saj nas je bilo na dolgi trojki bistveno manj kot prejšna leta. Le 139 trojk. Škoda.

11 septembra, 2018
by tinasurfa

Misurina Sky Maraton

Projekt 2018 je za mano, vendar ni ✓.

V soboto zjutraj sva se odpeljali proti Misurini. Vmes sva tako klepetali, da sem prekmalu zavila na italjansko stran in sva se kljub vinjeti vozili po italjanskih vasicah do Misurine. Vmes sva si privoščili kavico in se smejali najinemu vijuganju. Nekaj km pred Misurino v kraju Auronzo sva opazile napis TRE CIME EXPERIENCE, instinktivno sem želela ustaviti, pa me je Running buddy opomnila, da greva do Misurine.

Pripeljeva se do Misurine. Poiščeva hotel in ugotoviva, da je prevzem številk v Auronzu, ali pa jutri zjutraj v Misurini. Vsedeva se v avto in nazaj na prevzem. Prevzem številk, spominja na prevzem številk za Pot ob žici, ko smo le te prevzemali še na Staničevi. Ko najdeva to “sobo”, nama zaupajo, da sva prezgodnji za pol ure. Sploh se nama ne sanja koliko je ura, prevzem je šele po14 uri. Malo se nasmejiva in odideva en krog in nato na prevzem. Vmes mine ravno toliko časa, da sem jaz postala lačna. Restavracije v Italiji pa so v tem času zaprte. Tudi trgovina je zaprta in odpre se ob 15.30. Tako nama preostane le toast v enem od bljižnih lokalov. Nato nakupiva še najnujnejše v trgovini: pršut, kruh, juice, čokolado in se vrneva do hotela. Na balkonu je čudovito, vendar hladno. Na sprehodu kupiva še karto Dolomitov, preveriva progo na zemljevidu in večerjava kar v hotelu. Letos greva v dolgih motivacijskih pajkicah.

Lani je Buddya kar zelo nazeblo.V hotelu povprašava še po zgodnjem zajtrku in bojda bo možen okoli 7 ure zjutraj.

Zbudiva se v čudovito jutro. Natočiva bidone, spakirava kroglice, kape, rokavice, jaz si zataknem palice na ruzak, na Buddy-evega pa ne grejo. Odpraviva se proti štartu. Buddya naživcirajo vsi s palcami in odideva nazaj in nekako nama uspe namestitev tudi njenih palc na ruzak. Na štartu nas je okoli 200, mogoče 250. Meni vsi izgledajo kot iz Salomon reklame, samo še Kilian-a Jornet-a zagledam pa Ido Nilsson pa se bom kr v hotel pobrala.

Vklopijo se zvočniki in nagovor v italjanščini, bojda je po dveh letih končno zopet cela proga. Torej lani in predlani je ni bilo, dve leti pred tem pa sta jo odtekla Ninja in Simon. 3,2,1…

Tečemo. Mrzlo je, še dobro da sem v pajkicah. Zadihana sem. To je od nervoze. Nisem zelo nervozna ampak kljub vseemu me tišči v preponi. Prvi klanec, že hodimo.

Eni imajo že palice. Potečemo čez čudovite meglice, in počasni vzpon. Mrzle noge, roke, malce klepetava in tekava, malce prehitevava, malce naju prehitevajo. Ker klepetava naju pozdravi tudi slovenski sotekmovalec, tako izveva da nas je več. Končno nekje na 6 ali 7 km se ogrejem in sprostim.

Ujamejo naju “ta hitri” iz krajše proge, povsem zadihani. Prva okrepčevalnica, spijeva čaj in v hrib.

Spuščava naprej tekače in tekačice iz kratke proge, razgledi čudoviti. Spustimo se do ceste, tu pospraviva palce. Buddyu jih moram jaz, ker si jih sama težko. Vmes prepenjam številko na drugo majico, ker mi je vroče.

Loviva prvo limito na 12 km in ta gre dokaj v izi, urco prej. Pojeva pol banane spijeva čaj, se slikava in naprej. Meni se mudi, pa me Buddy miri, da 3 ure imava pa za 10 km res vrh glave. Ko mi to tko predstavi, se tudi meni zdi veliko časa. Vseeno se ne sprostim povsem, ampak pač nadaljujem v tempu in spuščam marsikaterega naprej, da se ne odaljiva preveč.

tina

Running buddya je namreč strah, ker so napisali, da je tehnično zahtevna proga. Serpentine me pobirajo in za prvo je druga in potem še ena in še ena, pa tisti ta hitrejši gor, so počasnejši dol, sploh ker imajo zlizane superge in so brez palic. Moje On-ke so odlične, tudi enega žulčka nisem imela, ampak jaz ne prehitevam kar povprek, saj imam čas. Po koncu tega dela se tekači na kratki progi odcepijo levo, mi pa zavijemo desno v dolino.

Ostaneva skoraj sami čez čas naju dohitevajo še sotekači. Jaz postajam resnično lačna, Running buddy pa pravi, da težko teče navzdol. Moje noge so še kar sveže, samo lačna sem pa za sendvič. Pojedla pa sem skoraj vse kroglice… nimam pojma koliko višincev je za menoj, vem pa, da je kar še nekaj kilometrov do druge limite, ki je 5 ur na 22 km. Vmes skačeva čez potoke, srečava konje in pohodnike ampak tu ne slikam, ker ne morem. Mislim na hrano in počasi me skrbi. Running buddy pravi, da jo je pobralo in da dvomi, da bo zmogla. Kot bi naglas slišala svoje misli. Neželim poslušat tega glasu, prelep dan je. Odidem v svojem tempu malce naprej, kjer srečam izčrpanega italjana, ki pravi da niti oznak ne vidi več. Ko sem na poti 4 ure in 38 minut zagledam kočo. Bližje je kot vrh Šmarne gore, ampak jaz sem utrujena in lačna. Če stisnem bo šlo. Italjan vpraša pohodnico, če je možno da nama rata. Odgovori, da sta cca 2 km in skomigne z rameni. Ne morm se sprijazniti da bom končala. Kličem Running buddya po telefonu in rečem, da bom pomoje probala ujet limito in upam, da mi ne zameri. Itak da naju vmes prekinja in da me ne sliši ampak na koncu me sliši. Zaženem se v hrib in po dveh minutah imam občutek, da se bom sesedla. Hrane mi manjka! Kaj če na limiti ni hrane, kako bom grizla še 20 km? Počasi se mi misli bistrijo. Pomirim se z mislijo, da danes NE bo šlo. Res je bilo lepo, vse do sem. Težko mi je bilo zadnje pol ure, ne vem koliko višincev je še. Naredim fotko in se pomirim z idejo, da danes ne bom FINISHER.

Ko pridem nekaj minut čez limito do postojanke ni nobene prave hrane. Suh kruh, rozine in mineralna voda. Prav sem naredila. Ne bi šlo. Runing buddy je bila tudi pobrana, zrihtala mi je coca colo in prisedeva v skupino “odstopajočih”. Italjan s poti pravi, če sem za las zgrešila? Povem mu, da sem se kar prej odločila, da ne bo šlo. Ko izve, da sva iz Ljubljane se mu zdi še bolj škoda, da nam ni uspelo. Potolažim ga, da se tudi midve z lahkoto pripeljeva drugo leto, zdej ko veva, kje je ta, najtežji del. V drugem delu je namreč 10 km 900 višincev gor in 750 dol in ja, rabili sva 3 ure za ta del.

V mislih sem si rekla, da je tako čudovit dan in tako čudoviti razgledi, da bi sfiniširali bi bilo kar prelepo. Ni vsak dan popolen in prav je tako. V avtobusu navzdol sem bila zopet super lačna in valjda smo do hotela prispeli malo do treh. Spet ne bo hrane! Še dobro da imava pršut in G&T. Na balkonu jeva in navijava za finišerje, ki nama tečejo pod balkonom. Prvi pa je bil v cilju še preden sva midve prišli do druge limite. Norc.

4d4422_644cb2e8f7994a32a349b5b0b507fd07~mv2_d_3508_2480_s_4_2