Za okrogli rojstni dan sem letos dobila čudovita darila. Več njih nastopa v tem postu. Eden izmed njih je bil bon za dvodnevni  glamping za dve osebi. Darilo sem dobila od brata in svakinje. Da me ne bi čas prehitel in bi se mi bon iztekel, sva tik pred dopustom rezervirala še zadnji avgustovski vikend za koriščenje bona. Manimejker, pa si je zamislil da bi priložnost izkoristil, da ga popeljem na Triglav, ker on še nikoli ni bil.

Moja izkušnja s Triglavom je zgodba zase, pa še ta stara 20 let in polna manjših anekdot, ki so se mi pripetile z očetom po naših hribih. Vrhove sva izbirala bolj na ambam… in vse je bilo treba v  enem dnevu osvojit, kajti v kočah nisem hotela spati.

Tako je bil tudi tokrat plan, da v enem dnevu osvojiva velikana in se zvečer vrneva in spočijeva utrujene noge v vroči kopeli. To je bil bolj Manimejkerjev plan, jaz pa mu nisem želela ugovarjat in mu uničevati zanosa. Sem mu pa omenila, da pot navzgor ne bo problem, ampak dol.

V petek sva torej po delovniku odložila punci pri mojih starših, se na poti na Bled ustavila še v Lokateksu, kjer nakupujem bombaž za svoje izdelke. V bližnji trgovini nabavila nekaj energetskih pijač in sestavine za sendviče. Zvečer sva prispela na Bled. V kampu je kar gneča in tudi glamping hiške so bile polno zasedene in nad vse prikupne. V paketu sva dobila še vročo kopel in jutranjo piknik košaro z zajtrkom. To sva za prvo noč naročila zvečer, ker sva nameravala zjutraj ob 6-ih odriniti iz Bleda.

Košaro sem zvečer komaj čakala in ko sem pokukala vanjo, sem komaj čakala jutro. Manimejker, pa je kot kak otrok spraševal, če bo videl morje s Triglava. Tako sva kot dva mala otroka zaspala v pričakovanju jutrišnega dne. Komaj sem dočakala jutro. Nikoli nisem takoj zjutraj lačna. Ampak košara presenečenja mi je naredila apetit.

Spraznila sva košaro in napolnila ruzake. Manimejker, je vzel enega malega in tako sem bila jaz s svojim velikim prava mula in zakladnica hrane. Res pa je, da sem za rojstni dan dobila še eno čudovito darilo, zimske gojzarje, ki sem jih zaradi poletne sezone pospravila v ruzak. Večino poti navzgor sem prehodila v salomonkah, ker drugače bi me zagotovo pobralo od vročine. No pa Suunto in super multi-tul sta šla tudi z menoj na vrh. 😉

Mislim, da sva bila na Rudnem polju okoli 7.30 zjutraj, kar sicer ni zgodaj, ampak se mi je zdelo da bo šlo. Ruzak je bil malce pretežak, ampak nisem imela ravno veliko nepotrebnih stvari. Manimejker je nosil eno vodo (še grško) in fotoaparat 🙂 .  Jaz pa kape, naglavne lučke, pa sendviče,  pa prvo pomoč… Tako sva bila okoli 10.30 na Vodnikovi koči in seveda prezgodnja za Jeklene, katerih cilj niti še ni bil postavljen. Planincev je bilo dosti in mimoidoči so mi namignili, da se za na Triglav čaka v vrsti.

Dan je bil čudovit. Vodnikova koča je bila sicer še v senci, ampak pot od nje navzgor pa vsa v soncu. Nadaljevala sva do Planike. Torej po smerokazih uro in pol. Mislim, da sva res prispela nekako okoli 12 ure in imela tu odmor. Malce sem bila že utrujena in ker sem pila samo vodo, izotonični napitki mi nikakor niso stekli, sem resnično rabila sol. S seboj sem imela sendviče, piškote, študentfuter, frutbele in nobene zares slane stvari. Sonce je pribijalo 100/h. Manimejker si je zaželel kave, meni pa prinesel ščepec soli. Od zdej naprej je sol moja stalna sopotnica! Na Planiki je polno planincev zbiralo moči za naskok na Triglav in iz njihovih pogovorov sem razbrala, da bodo naskok na vrh, izvedli čez Mali Triglav. Tako sem se  odločila, da greva midva čez Triglavsko škrbino gor in čez Mali Triglav dol.

Prideva do prve zaplate snega in otrok ves srečen dela snežne kepe. Aja, Manimejker nosi ta velik fotič, da lahko jaz vse dokumentiram s telefonom ;). Pot čez škrbino je kar plezalska in ni zelo varovana. Manimejker zbrano v tišini premaguje meter po meter. Zelo je resen.

Pri stičišču poti iz Doliča malo posediva in prizna, da je ta del bil psihično zelo naporen. Vseskozi si v glavi mislim, da nima pojma kaj govori, ker najtežji del je vedno dol.

Uglavnem prideva na Tiglav. Ni razgleda do morja. A recimo, da je otrok kar srečen. Veselo punco, ki udriha po moških ritah, poprosi da krsti še njega.

Na vsaki sliki razen teli zgoraj, se bašem s piškoti. Sej bi se z napolitankami a za v ruzak res niso najbolj primerne :).

Odrineva proti Kredarci. Iz Triglava na Mali Triglav je manjši del poti odprt na obe strani. Manimejker kar zastane. Ne razmišljam prav veliko in samo vprašam, če kako pomagam? Pravi naj grem naprej. V resnici ni prijetno, je pa širok del in meni se ne zdi tako problematičen. Po nekaj metrih poti vidim, da je zmogel, ampak njegov obraz je zaskrbeljen. Naprej je pot varovana z jeklenicami in gužva taka, da se ti meša. Večina jih je samovarovana in privezana na jeklenico, vidi se da jih je pošteno strah. Včasih jih čakam, včasih pa jih malo preskočim, saj bom drugače šele ob temi na Kredarci. Manimejker zaostaja. Vmes ga malo počakam in vidim, da je utrujen in jezen. Njegovi komentarji so v smislu, da ga čudi, da se jih ne pobije vsaj 10 na dan. Bolj ko mu skušam razložiti, da so te poti včasih veljale le za alpiniste in da se mi zdi da 20 let nazaj ni blo pol toliko zajl kot zdaj, bolj je nejevoljen. Sama pa v tem času razmišljam, da dejansko več ko je varovane poti, bolj nas zmoti, ko pot ni varovana. Dejstvo pa je, da so vse varovane plezalne poti pri nas označene kot zahtevne in bi bile brez jeklenic primerne le za alpiniste. O tem, kako so trije navezani na enega vodnika, tudi raje ne bi. No, ko se prebijeva do Kredarice je tko kot na glavni avtobusni postaji. Spet predvidevam, saj že res dolgo nisem bila.

Po manjšem prigrizku jo odrineva v smeri Vodnikove koče. Večinoma srečujeva hrvate, ki me sprašujejo po dolžini hoje do Kredarice, se spotikajo v moj napis na majici #gospodinje ali pa zgolj sopihajo in majejo z glavo v smislu, kaj mi je tega treba. Manimejker je točno v tej fazi. In vsaka nadaljna jeklenica ga znervira, ker ne ve kam bi s palcami… Vmes nas preletava helikopter in to čisto blizu.

Ko mu nekje vmes nesem palice in mu jih pustim ob poti jih mirno obhodi in to opazim šele pri naslednjih jeklenicah, tako da morm še nazaj… Tu pa že meni malce zmankuje potrplenja. Pri Vodnikovi koča je ur 19.00 in jaz imam prazne baterije, pa ne od mobitela, ampak te,  ki se ne polnijo na vtilčnici. Tudi jaz ne morem. Natočim vodo in tiho hodim. Manimejker opazi in sprašuje če ne bi šlo hitreje. Seveda sem že sitna in si mislim, če bi se ti prej dve uri vsaj približno tok hitro premikal bi bla že dol. Po 12 urah sem dobesedno ugasnila. Sploh pa je ravnina, ko vidiš v daljavi Studorski preval, ubijalska. Raje imam strmine, tako za gor in za dol. Na Studorskom prevalu se srečava še z enim parom, ki nama zaupata, da sta tudi na enodnevni turi in da eneko, že kako uro stiskata zobe. Žal bo treba še kako. Kasneje, ko se mi v pokljuških gozovih resnično zdi, da sva falila pot ju vidim pred nama, mislim dve lučki v temi. Razmišljam, da če nama crknejo naglavne lučke se samo še uležem pod smreko, ker se dejansko ne vidi niti meter pred seboj. Mogoče si potihem tega želim, ker se res mukoma premikam. Ko po dolgi uri le prilezeva na cesto, nama ustavi avto predhodnih pohodnikov in naju zapeljeta do Rudnega polja. Res sva jima bila in sva jima še zmeraj iz vsega srca hvaležna. Kljub temu, da je bilo to zadnjih 10 minut hoda, se je meni zdelo kot bi mi prihranila zadnjo uro!

Do Bleda morava po avtocesti. Delava plan, kaj še potrebujeva iz črpalke in tik preden se ustaviva, se zaveva, da z nakupm piva ne bo nič, ker je ura že čez 21! Šit,  jaz sem tako utrujena, da še spat ne bom mogla in v takih primerih sta dva požirka hmeljovega napitka idealna. O.k. kupiva čips in v lokalu pri kampu Manimejker mašira v gostilno po pivo.

Jaz v avtu crkujem od smeha, ker do pulta vodi nekih 7 stopnic, ki jih Manimejker komaj zmore.  Sama imam zgodbo v glavi, kako ga natakar zaradi majave hoje oceni za preveč vinjenega in ga noče postrešti. Manimejker se vrača z dvema steklenicama in se ustavi, kot Kung- fu pand pred stopnicami navzdol. 🙂 Ena,  pa po eno! Meni pa solze na oči. V kampu naju čaka vroča kopel.

Premražena se najprej napotiva pod tuš, potem pa v kad. A voda je prevroča, jaz ne morem notri. Sedim nad kadjo in deluje kot savna. Manimejker odide v sosednjo hiško – savno,  po manjši lavorček, da bi iz kopalnice prinesel hladne vode. Vendar si z 2 ali 3 literskim čebričem ne moreva ravno pomagat. Malo še počakam, vseeno potopim izmučene noge, vendar celo telo ne bo šlo. Spijeva vsak ene kozarec piva, jaz pojem še cel čips in se odpravim spat. Manimejker med tem najde cev za polnenje, a sama sem odločena, da grem samo še v mižule.

Zjutraj pa spet košara presenečenja. Tokrat je notri še kava in roglički. Nato bi se človek lahko navadil :). Manimejker prileze na zajtrk in hop nazaj. Jaz se razgledujem, berem novice in prav počasi srebam kavo. Zaradi velike odmaknjenosti glamping hišk od ostalega kampa, slišim sosednji štajerski par, ki razrešuje nek star konflikt pri sosednji hiški. Po pogovoru določim, da sta vsaj 10 let mlajša in verjetno brez otrok. V takih primerih si vedno mislim, da starejši si, lažje je. V smislu, da sem vesela, da sem tu kjer sem, z leti in z izkušnjami in da me sicer včasih iztiri kaka malenkost, ampak niti približno toliko, kot me je  v njunih letih. Tudi med samo hojo sem se veliko pogovarjala sama s seboj, no, malo tudi z Manimjkerjem. Npr., da vseskozi življenje sprejemamo odločitve in da se te ne delijo na pravilne in nepravilne. Vsaka je tam z namenom. Ali pa, da nima smisla da obžalujemo, da smo zavili levo in mislimo da bi blo vse drugače in bolje če bi zavili desno. Tudi pot v desno še pride in takrat jo lahko izberemo. No tole je sicer čisto preveč filozofsko, da bi znala ubesedit, ampak npr. nekaj v tem stilu. Nekje na poti na Triglav sta se dve planinki pred menoj menili, da če bi bili še enkrat mladi, bi naredili vse drugače. Jaz tega nikakor ne razumem in upam da nikoli ne bom.  Res ne. Pa nisem najboljzadovoljen človek na svetu in vseskozi opažam, da sem naredila kje kako napako, ampak prav zaradi njih sem taka kot sem in… brezveze…

Spokava in vztrajam, da greva še na kremšnito. Jasno mi je, da ne bom dol padla pri Blejski kremšniti, ker poznam preveč domačih ustvarjalcev kremšnit, ki naredijo take, da bi lahko še kake druge prste obliznil, ne samo svoje. Nameniva se kar v Promenado, kjer je ogromno turistov in kjer so cene resnično visoko turistične in seveda se nadejam, da pride kelnarca v borosankah. 🙂 Opazujem jezero, naveličane gostince in ogromne količine nemških turistov, kjer so glavna oprema sandali čez nogavice ali pa trebuh čez motoristične hlače, pri ženski populaciji, pa zaslediš vzorcev toliko kot ti srce poželi. Ni mi jasno, kje se je tu zataknilo in zakaj v turističnih krajih, ponudniki le tega ne uživajo v turizmu. Pri cenah, ki so na jedilniku si z lahkoto predstavljam, da oddelaš maksimalno 20 let in potem greš v zaslužen pokoj… Ampak ne bi o tem, ker ne želim polemike na to temo. Itak že dolgo ne obiskujem Bleda, raje imam Bohinj, kljub še bolj zagamanim Bohincem.  Za Bled se vztrajno izgovorjam, da je preturističen zame. Glamping pa je kljub vsemu super cute.

Sem pa prav ta isti dan, zasledila na Fb  zanimiv komentar na Bled.

Vsekakor priporočam glamping hiške. Na Triglav pa, najbrž enkrat je treba. Je pa veliko hribov pri nas, ki so prav tako veliki in mogočni in iz katerih seže pogled ob lepem vremenu do morje, pa zato ni treba v vrsti stat.