tinasurfazavas


Paros (drugi del)

Letos smo si vzeli precej več časa in tudi Manimejker je zaradi narave dela vzel s seboj računalnik in kar nekaj ur predelal, medtem ko smo bile punce brezdeljne.  No niti ne brezdeljne, vzele smo dve potovalki knjig in malima Lumpama možgančki nikol ne mirujejo, tudi brez knjig smo kako ušpičile. 🙂

Temperature na Parosu so povsem drugačne od dosedanjih grških vročinskih razmer. Vseskozi pihlja in dnevna temperatura se giblje okoli 28 C,  ponoči pa se tako prijetno shladi,  da smo vsi predolgo spali. Predolgo le zato, ker če ob 11 zajtrkuješ se na plažo odpraviš v največji vročini. Ampak, ker se vedno lahko utaboriš pod borovci ni panike.

Punce pa se spomnijo kake lumparije.

Balinanje s frnikolami.

IMG_7809

IMG_7910

IMG_8108

Po treh polhastih nočeh se končno odločim da ob 7h odrinem na jutranji tek. Tek mi še vedno dela preglavice, nikakor mi ne steče, vendar rabim ta čas, ta mir in pogovor s seboj. Toliko imam za predelat in na plaži ob knjigi ne gre, če pa odložim knjigo me pa že katera od deklet potegne v svojo zgodbo. Kadar plavam ni časa za pogovor s seboj, torej resnično rabim, da mi steče. Ob 7h sploh še ni vroče, čeprav je sonce že kako uro zunaj in kljub temu da sem sprva mislila teči po ravnem, se kot pravi Slovenec  (za KBS: spet NE morem napisati Slovenka) podam na hrib in uživam v jutranjih razgledih. Res sem vesela da smo tu. Najstnica mi vsakodnevno nastavlja izzive in hodi po robu, tako da resnično potrebujem umiritve, da ostajam mirna in seveda da ne popuščam. Veliko razmišljam o svojem najstništvu, vendar se ne najdem v njeni zgodbi in mi je tako še večji izziv.

IMG_7792

IMG_7747

Manimejker se je zjutraj podajal na podvodni ribolov. Za okrogli rojstni dan so mu prijatelji kupili opremo za podvodni ribov. Naj samo še povem, da Manimejker res ni jutranji človek in da sem obupala, da bi ga kdaj zgodaj vlekla na kako aktivnost ker funkcionira in komunicira šele kako uro potem, ko odpre oči, do takrat pa lahko le je in pije in renči. Ribe pa so ga vseeno premamile, da se je zbujal po vzhodu in se odpravljal na potope. Ko se je vrnil, je bil povsem sestradan in utrujen.

DSC_0638

Takole pa je mala Lumpa dala sušit opremo misleč, da je foter neki zafrknil, ko jo je odložil na brisačo . 😀

IMG_7718

Po njegovih vrnitvah iz lova smo se občasno odpeljali na Molos beach ali pa smo ostajali na domači plaži. Drugi dan, ko se je ravno prav razpihalo, sem se nas surf zavihtela še sama. Po navodilih inštruktorja sem se vozila gor in dol in izvajal obrate po navodilih. Itak je povsem drugače, ko ti nekdo govori: prestavi noge, spusti levo roko, preprimi, odpri jadro…  Sej ne da se sama ne bi bla sposobna voziti gor in dol, samo obratov mi nikoli nihče ni razložil teoretično, ampak sem jih izvajala le z gledanjem drugih…

DSC_0828

DSC_0537

Po prvi uri surfa žal ni sledila druga,  ker se me je nekaj lotilo. Bolelo me je grlo in ponoči sem nabijala kot stari kadilec in čez dan sem se vlekla kot smrkel. Tako smo ritem zopet upočasnili in se bolj  držali  domače plaže Logaras beach. Po nekaj dneh pa smo se zopet odpeljali na Molos beach, kjer sta lumpi surfali, se igrali s kužki ali pa lovili valove z body boardom.

DSC_0542

DSC_0624

DSC_0836

DSC_0468 (1)

DSC_0471

Manimejker je že drugi dan lovlenja ujel ribo. To je bilo veselja. Sploh mala Lumpa je imela veliko ponosa in je kasneje posnela celo film o dogodku. Pri pripravi le te, pa nastopi problem. Namreč s seboj smo imeli plinski žar in apartma je imel kar dva balkona, vendar na obeh je pihalo. Manimejker se je peke lotil sam in še dobro, da smo imeli kombinacijo kosila, ker na koncu bi se vsi že pojedli medseboj, preden bi bila riba pečena. Veter je ogenj pridno ugašal, hitreje kot ga je Manimejker prižigal. Ampak na koncu se je riba le spekla in veselje je bilo popolno. Malo Lumpo je ribolov očeta tako navdušil, da smo ji kasneje iz trnka,  ki smo ga imeli s seboj in z bambusove palice napravili ribiško palico. Lovljenje z njo pa je že zopet zgodba zase :).

IMG_7765

IMG_7985

Proti koncu se je stanje s kašljom umirilo in seveda me je grabila panika saj so za zadnje dneve napovedovali pravo neurje, ki pa je primerno le za profiče. Tako sem se končno zopet odpravila na surf in imela učno uro obtratov proti vetru (tack) in obrat z vetrom (jibe). In ja gre, če mi nekdo sproti govori navodila. Ko sem se drugi dan sama vozila ni šlo tko simp, res pa je, da se je ta drugi dan tudi veter precej mešal. Uglavnem še se bo treba učit!

DSC_0446

Pa vse tri na vodi 🙂

DSC_0473

Po surfanju smo s puncami izvajale tudi acroyogo na plaži in tudi v vodi, kjer je ob valovih še posebej zabavno. Vsekakor smo se nazabavale in dvomim, da jih bom drugo leto še lahko dvignila na ramenih :).

IMG_8113

DSC_0634

IMG_7909

Se nadaljuje…

 

 


Soča 3.

Spet je bil najin vikend. A se to dogaja vsem ali samo meni čas tako hitro teče?

Vsako leto se prvi vikend v juliju z Miss Deha odpraviva na zelo zabaven tekaški vikend. Če sem lani imela že skoraj klasično migreno in sem pozabila spalko, je bilo letos še bolj pestro.

Na dan odhoda kličem Miss Deha, da uskladiva potrebne stvari, ki jih potrebujeva. Sporočim ji, da bučk žal ne bo (časovna stiska) in vprašam katera stvar je v moji domeni.  Naroči mi: spalko, sol, gobico za pomivanje posode in gorilnik. Seveda sem sama spakirala še gin, tonik, rožmarin, led, koruzni čips in pomislila,  da potrebujeva na poti kupit še nekaj za zanetenje ognja (vžigalice).

Iz Ljubljane odhajava z zamudo in prav prijetno kramljava in se smejiva. Predvsem se smejiva, ker me tokrat ne boli glava in nimava dileme v smislu, vzeti tablete ali ne…  Ko zavijeva v smeri proti Vipavi, me prešine: Pozabila sem šotor!!! Spogledava se in padeva v smeh! Miss Deha predlaga,  da poiščeva neko prenočišče. Zdi se mi, da to ne bo tako enostavno. Brskam po netu in pade druga ideja, da pogoglava koliko je do najbižjega Dechatlona. Napiše nama 45minut do Muggie. Obrneva avto, no zapeljeva dol iz  avtoceste, da ne bo kdo mislil da sva vozile v napačno smer in se odpeljeva v smeri Milje.

IMG_7121

Vmes Garminca veselo vzklika, da je našla bljižnjico in naju pelje po malih ulicah mimo Socerba do šoping centra. Skočiva v Dechatlon, izbereva šotor in hop že sva nazaj na poti v Tolmin. Vseskozi smeh. Ustaviva se še na črpalki, ker bojda potrebujeva še mleko za kavo. Jaz iščem še nekaj in nikakor se ne spomnim kaj še potrebujeva, zato kupim  čokolado.  🙂 Do Tolmina gre gladko. Pripeljeva se v kamp, se namestiva, registrirava in pripraviva večerjo. Hmm,  pozabila sem sol, pa tudi vžigalnika nisem kupila na črpalki! O.k., bom najprej namešala en gin&tonic. Hmmm kje pa je limona? Nina odide do recepcije kjer je tudi bar in se vrne z soljo, limone nimajo, vžigalnik pa je našla v svoji torbici.  Kljub moji pozabljivosti imava čudovito večerjo in se smejeva še naprej.

Zjutraj si pripraviva zajtrk, skuhava kavo, seveda nimava detergenta za posodo (ta ni bil v moji domeni 😉 ) in odpraviva se na štart. Prvič, odkar pomnim sem povsem brez treme pred štartom, ampak tudi povsem brez kondicije. Res. Doma komaj potečem tistih 5, 7 km in še to vmes hodim ali pa telovadim. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje pretekla 10 km.  Že v štartu ne hitim in iščem nek svoj ritem. Miss Deha mi pobegne nekih 50 m, tako da jo še vidim ampak mi je nedosegljiva. Zavijemo v klanec in večina hodi. Glede na pulz se odločim klance hoditi z dolgimi koraki, ravnine pa poteči. Super mi gre. Dve gospe me zmotita, ko glasno razpravljata da najhuje in najslabše je, ko enkrat začneš z hojo in pol tekaš in hodiš, da je ta menjava ritma najslabša. Nisem mogla biti tiho in komentiram, da se da po tej metodi odteči tudi maraton… Sama nadaljujem v tem ritmu in mi gre kar o.k..IMG_7134

Navzdol  mi gre celo malo bolje in ujamem Miss Deha. Ampak po teh 7 km je odprt manjši klančinast travnik in hitro zaostanem, sploh na ravninah, me prehitevajo vse povprek…

13438920_1157241040963541_6897011592844779813_n

Se vidi da “Šmarko” sem oddelala, zdej pa je konec in sem kisla… Nič ne de. Po soncu tečem, v senci hodim in vmes najdem sotrpinko in se bodriva zadnjih 5 km. No na zadnjem kilometru  jaz popustim in še hodim, ker sem povsem izžeta. Pas s telefonom dvignem nad prsi in zarinem v Tolminko. V cilju me čakata Miss Deha in še znanec,  ki sva ga srečali zjutraj pri parkiranju avtomobila.

fc003a8f525fbe6ba560

Spet sem potrebovala 2 uri in super je bilo. Nisem veliko trpela, predvsem ker sem se povsem prepustila progi. Tudi fotkala sem bolj malo in večinoma le opazovala naravo, navijače in sotekače…

Na koncu so nas pričakali še super tuši in klepet ob Tolminki. Vsa oskrba na teku je bila več kot super, povsod voda in energetska pijača pa jabolka in sladki prigrizki. Domačini so  nas zalivali, da se nismo pregreli ali pa usmerjali na pravo pot.

V kampu je sledil še tradicionalni skok v ledeno Sočo. Grem stavit,  da je letos hladnejša kot lani. Ampak tradicija je tradicija.

IMG_7143

Super je blo. Kaj bi jaz brez tvoje družbe draga Miss Deha, vesela da si, to kar si. Drugo leto pa spet!


4 komentarji

100 likov na sliko

Evo za mano je! Oddala sem jo v referat.

IMG_6896

Lani konec leta me je spreletelo, da se 2016 približuje hitreje kot sem si mislila. 2016 je namreč datum, ko vsem, ki smo študirali pred novim bolonjskim sistemom, poteče program in ga ne bo več moč dokončati.

Tako sem se enkrat novembra odpravila na fax, kjer sem bila na sestanku za zaključek študija edina. Profesorica me je prepoznala in posedla kar za kateder in mi naprintala vse potrebne listine ter me poslala domov na izpolnjevanje vse te  birokracije. Čez nekaj dni sem dobila položnice. Eno za vnovično podalšanje študija, tri za izpite in eno za diplomo.

Kot študent oblikovanja tekstilij in oblačil, sem imela za opravit samo izpite iz oblikovalskih predmetov. Torej ni bilo nič učenja in rokov, le osebni dogovor, kaj prinesem in kdaj. Tako sem se januarja odpravila k meni neznani profesorici, saj se je prejšna upokojila. Ko čakam pred vrati me ogovori druga profesorica. Odvrnem ji, da ne čakam nje, da pa imam še neke stare grehe in diplomo in me je groza, ker ne vem kje naj se lotim zadeve! Povabi me na pogovor v času govorilnih ur in mi predlaga, da o temi razmisli, kot o nečem kar me resnično  veseli, pa ne vem dovolj in sem pripravljena raziskovat. Tako se naslednji teden že oglasim na njenih vratih. Z okvirnimi idejami in z nekaj predlogi literature me napoti domov v razmislek. Razmišljam, tuhtam in že se bliža zadnji rok za prijavo teme. Napišem  krajši opis teme in ga nesem mentorici. Všeč ji je tema, vendar ni zadovoljna z opisom, napoti me k drugi profesorici, ki mi spremeni naslov in malce namigne kaj naj še dopišem. Zadnji dan oddam prošnjo za odobritvo teme. Čez dobrih 14 dni odkrijem, da je tema oddobrena, časa pa ne prav veliko… Začnem nabirat teme in sestavljat okvire… Mudi se mi. Literatura je skoraj vsa angleška… Počasi mi gre. Probam pisat in sem obupna… Kot kak googel translate. Manimejker me potrpežljivo rešuje, čeprav mu kdaj tudi popustijo živci in me strašno užali. Vem da je nenamenoma, vendar sem ekstremno občutljiva, če mi kdo kaže ogledalo sploh, kadar sama vem, kaj bom videla v odsevu. Vmes me doleti še 10. rojstni dan, torej okrogla in velika številka in me za kak teden odtrga od mize in računalnika. Nikoli, ampak res nikoli si ne bi mislila, da si bom izbrala teoretično nalogo. Večinoma pri nas narediš neko izvedbeno nalogo, redke so teoretične naloge na moji smeri. Za mene pa še toliko bolj čudno, saj sem res praktik. Vendar  mi je bilo vseeno jasno,  da v teh 3 mesecih nikakor ne bom zmogla izvesti izvedbene naloge, in sem se lotila teoretične. Lovijo me roki in končno oddam prvo verzijo v branje, z zamudo seveda. Mentorica ima ogromno diplom in veliko nas zamuja, diploma se bere kar nekaj časa, vmes ko se bere, sem kot zombi, nič pametnega ne naredim. Ko jo dobim v popravo,  je zopet kak teden naokoli in oddam jo drugič. Lovim še ostale člane komisije za podpise. O.k. kaj pa izpiti? Ko diplomi vsaj približno kaže o.k. Se odpravim na dva izpita in ju opravim, le tisti od januarja mi je še ostal. Tako zadnje 14 dni pred končnim rokom oddam diplomo v lekturo in čakam na izpit in podpis. 14 dni mine kot 14 ur in že je tu zadnji dan za oddajo. Zberem vso dokumentacijo, plačam vse račune in oddam diplomo. Odnesem en izvod še mentorici, kateri se resnično želim zahvalit, tudi za tisti začetni nagovor, saj mi je šele sedaj jasno, da sem se diplome res lotila v zadnjem hipu. Tu pa me oblijejo solze, sploh ne spravim besed iz sebe, le solze… Težko je razložit. Kaj mi bo diploma? Ni službe, ki bi me čakala, ni večje plače ali dodatka na izobrazbo ni nobenega resničnega plusa, ki bi se mi kjerkoli poznal. Je pa strašansko olajšanje! Končno sem jo zaključila, vem, da je tu še zagovor, ampak s tem, da sem jo spisala in oddala so se mi odprle stare zgodbe. Zgodbe, ki so mi govorile ali pa šepetale zgodbe o neuspehu, o razočaranju sebe, ki so me rušile in rušile. To ni le zgodba o diplomi, v svoji 40 letih se je nabralo več nedokončanih zgodb. Enostavno jih pomedeš pod preprogo ali pa zapreš vrata in jih ne odpreš več, ampak enkrat, ti zmanjka vrat, ali pa preproga ne zmore več prekrivati  stvari, ali pa si pač želiš spremeniti vzorec… Torej čistilna akcija na osebno, duhovnem področju…

Pol leta je minilo kot bi mignil. Zdaj je zopet čas, da zalaufam svoj mašino in začnem tekat… Pa tudi šivalno mašino bi lahko zalaufala, saj me čaka kar nekaj nedokončanih zgodb…

 

 

 


Kako nastane izdelek Tina šiva za vas

Najprej nastane neka potreba po njemu.plavalka baggy

Npr.  po trendovski kapi, ki ne srbi, posebej če imaš še malo vlažno glava. Potem sledi izdelovanje kroja in nekaj neuspelih poskusov. Ko izdelek stestiram jaz ali moje punce in smo zadovoljne z njegovo funkcijo in izgledom, ga ocenim in ponudim ostalim.

 

Vmes nastajajo še vzorci za potiske,  ki jih je potrebno narisati ali pa obdelati fotografijo na način,  da je primerna za na sito. Tu pride na vrsto poznavanje računalniških risarskih progaramov. Jaz navadno uporabim ilustrator.  Napise in vzorce pošljem v studio Mumino, kjer mi potem izdelajo sito.  Tam tudi nakupim vse pigmente in paste za potisk. Saj barve sama mešam.

Ko pridem do željene oblike izdelka, naredim kroj zanj. Kasneje ga glede na uporabo, še ustrezno prilagodim (povečam ali manjšam).

FullSizeRender

Sledi nakup blaga. Ker nimam nekega velikega shranjevalnega prostora še manj pa finančne zaloge, ga kupujem v metrih in ne balah. Navadno gre to za bombaž in ga zato tudi prej operem in sušim v sušilcu,  da dobi stalno dimenzijo. Nato izdelek ukrojim. Največkrat več njih.

Nato sledi mešanje past in pigmentov v barve za potisk,  ki jih takole tiskam. V tem primeru gre za potisk srebrnih pikic na črno kapo.  sito

pikice

(tiskarska miza je črna z belimi pikami ;))

Sledi sušenje na zraku in kasneje večkratno fiksiranje z likalnikom še bolje pa z likalno prešo.

IMG_4887

Nato gre kapa v šivalnico. Ta se šiva na stroju za pletenine ali overlocku z štirimi nitmi. Potrebujem še etiketo, ki so mi jih po predhodnem risanju in nakupu traku,  prav tako izdelali v Muminu. Etiketo všijem v zadnji šiv. Ročno zatrdim še šive znotraj kape.

IMG_4892

Dodam etiketo z navodili pranja in nazivom izdelka in ceno. Ter ga zapakiran v vrečko.

srebrnepike

Baggy kapa stane pri meni 13€. Tale s srebrnim potiskom je dražja in stane 15€.

Tole je najenostavnejši opis kako nastane ena potiskana kapa.  Za npr.  eno runner kapo z dvemi raznobarvnimi srčki rabim postopek tiska ponovit 3x z vmesnim sušenjem.

Z veseljem izdelam izdelek samo za vas, vendar lepo prosim, bodite jedrnati v mailu.

Ne nimam časa za osebni stik,  ker čez dan se trudim tako kot vi,  biti čim bolj delovna in kreativna. Na vaše maile,  bom odgovarjala večinoma zvečer.

Izdelke izdelujem sama, sama poslikam in vam pošljem fotografijo, in nato vam izdelek pošljem po pošti. Doma izdelek pogledate in če vam ni všeč ali pa vam ne ustreza velikost,  mi ga nepoškodovanega vrnete v enaki embalaži nazaj.  Drugače pa nakažete dogovorjeni znesek na trr, ki je napisan na računu.

Izdelki se nahajajo v različnih albumih,  kjer so tudi okvirne cene izdelkov.

Izdelki, ki so dobavljivi takoj se navadno nahajajo v albumu NA VOLJO. Ostali izdelani in oddani izdelki pa se nahajajo v ostalih albumih:Odejice in kapice, Kapucarke, Kapucarji

 

 

 

 


2 komentarja

Poletne počitnice 2015

Počitnice so v izteku,  jaz pa nobenga grškega posta. 🙂

Letos so se počitnice razdelile na več segmentov in v nobenega ni vključena Grčija.

Prve sta punci odšli na svoje aktivnost: starejša na plavalne priprave na Ravne na Koroškem, mlajša pa na Urban roof počitnice. Midva pa delovno.

Potem smo si vzeli teden dni za raziskovanje Dugega otoka.

DSC_0356

Otok je super.

Prvi večer, ko smo prispeli, so nas na najbolj opevani plaži Sakarun,  obiskali najljubši sosedi z jadrnico in nas takoj drugi dan odpeljali na izlet.  Ker so bili oni že povsem zrelaksirani, so nas v trenutku potegnili v počitniško vzdušje…  Tako smo prvi dan šnorkljali okoli potopljene ladje, jadrali, jedli na barki in užili vse radosti jadrnice. 3/4 moje  familije je bilo prvič na barki.

DSC_0419

DSC_0405

DSC_0433

IMG_2899

Nato smo dobivali različne informacije, kaj si je vredno ogledati na Dugem otoku in smo se drugi dan odpravili na plažo Veli žal. Čudovita plaža z belimi kamenčki. Plavali smo na otok. Ta ideja mogoče ni bila najboljša, ker se je tok s popoldnevom močno povečal. Na srečo smo vsi imeli plavutke in na srečo 3/4 familije redno plava, tako da smo malo Lumpo malo pošlepali in je šlo. Ni bil pa najboljši občutek. Tudi plavalka se je precej namatrala. 🙂

IMG_2906

Aja pa PK ILIRIJA je vedno z nami! 😉

IMG_2914

Brbinščica je tudi čudovit zaliv. Poleg pa je še lepša špilja Golubinka. Krasna izkušnja, čeprav sem skoraj umrla od strahu,  ko me je Manimejker vlekel vanjo. Še dobro da me je,  ker je čudovita! Ko plavaš notri je vse temno in grozno, vendar mi je zagotavljal, da bo ven-grede enostavnejše. In res je bilo tako. Tule pa posnetek kolega, za boljšo predstavljivost.

Narodni park Talašćica nas je malo razočarala. Jezero seveda ni tako zeleno kot na sliki in smo se potem raje odšli kopat v morje,  smo pa zato odkrili druge posebnosti. Tale sladoledar na čolnu, se nam je zdel huda poslovna ideja ;), če ne za drugega, pa za v Dumiće (Rab).

IMG_2948

DSC_0621

Bilo je še nekaj idej, pa smo se skupaj odločili, da mogoče res vsi skupaj potrebujemo dopust od celoletnih aktivnosti. Tako da se lahko pohvalim, da sem med temi počitnicami pridno jedla in pridobivala na kilaži, ker razen tistega plavanja do otoka nisem veliko mignila, kaj šele da bi si obula superge…

Aja, tole pa je plažno tihožitje! 🙂

IMG_2934

Vmes smo posneli kar nekaj čudovitih razgledov.

IMG_2921

DSC_0490

Se afnali.

DSC_0513

Meditirali in obiskali kar nekaj takih krasnih zalivov.

DSC_0543

IMG_2991

IMG_2925

DSC_0713

IMG_3046(1)

Hitro je minilo in ko smo se vrnili smo trije šihtali,  mala Lumpa pa ni hotela nikamor, kljub dolgčasu…

Se nadaljuje…