tinasurfazavas


Počitniško šraufanje

Nekdo se resno heca z mano!
Medtem, ko sem prejšni teden imela tele kolobocije,

Screen Shot 2015-07-28 at 15.32.20

me je pri nalivanju mila v dozirnik za milo pri kuhinjskem umivalniku doletela nova okvara.
Kot prvo, da razložim kaj je dozirnik za milo.
Je taka fensi stvar na umivalniku (treba zvrtat luknjo),  kjer naliješ milo in ga po potrebi uporabljaš…
Jaz ga imam zgolj zato,  ker mi je vodovodar zvrtal luknjo za pipo na narobni strani,  pa sva potem to elegantno rešila!!!
Uglavnem milo se je razlilo po omari, ker je počila plastična “matica”.

IMG_3238
Danes  grem v Tapro kjer je bil dozirnik kupljen  vprašat,  če prodajajo zgolj ta del? Itak da ne! Kako bi pa drugače kej prodali! Pelje me do dozirnikov in mi pokaže dva. Mojega za 22 evrov in enega za 12. Oba pa vsebujeta ta isti del. Kupim cenejšega in ko pridem domov in odprem škatlo, tega dela ni nikjer! Halo!!!!
Mal se mi je cufal!  Itak, da sem mogla nazaj in itak, da prodajalc misli, da sem stegnila un del in da ga zdej nategujem da bom imela rezervni del pa še cel komplet dozirnik. Ampak se vda. Pogledava drugo škatlo in mi da nov dozirnik.
Tako da zdej imava jaz in prodajalc eno škatlo dozirnika neuporabnega, ker manjka ena mala plastična matica in lah vse skup preč vrževa.
Katastrofa…
Men gre ta potrošniška zlo na živce!!!


Soča 2.

Spet je bil najin vikend. Ker je bila lani super izkušnja sva se letos zopet podali v Tolmin na Soča trail run.

Zgodba se je malce ponovila, enak Kamp, enaka zasedba,  vključno z migreno,  ampak super večerjo s solatko in ocvrtimi bučkami, svečkami… Namestitev in okoliščine s pozabljeno spalko in toaleto,  ter gužvo v kampu, naju je kljub vsemu spravila v dobro voljo… Sploh vabilo,  da spiva kar v Sašinem šotoru. Tale dvojna imena so me zmeraj spravljala v smeh.  Spali sva super,  z izjemo nočne hoje na WC , ki me vsakič znova opomne,  zakaj se mi ne da kampirat. 🙂

IMG_2762

Po samopripravljenem zajtrku v kampu sva se odpravile na že znano prizorišče, dvignili številke in dobili še družbo Miss Dehinega kolega.  Štart je bil tokrat ob 10h in temperature so se že dvignile do nebes.

Pozdravila sem še nekaj znancev in hop, že smo štartali… Spet prehitro! Ko smo prišli do vznožja prvega vzpona je bilo že pomeni. Pulz na 173 in več, in nikakor ni padel. Ravnin nisem mogla poteči saj sem imela občutek, da me bo pobralo. Miss Deha me ni spustila, kljub bistveno nižjem pulzu… Sprva sem jo prosila, potem grozila, in spet podkupovala, da me pusti in odteče v svojem tempu… Kar nekaj časa se ni dala, malce je potekla in me počakala za ovinkom, kot zvesti kuža… Res sem se jo hotela znebit, ker mi je bilo jasno,  da sem končala s tekom in bo vse ena sama muka do cilja… NA koncu se je vdala in me pustila… Tako sem ostala s fantom iz Gorice, ki sva imela približno enak  tempo hoje in oba razočarana nad seboj, spuščala razne opazke in komentarje. Ena njegova, ko sem ga pri spustu prehitela in so skale precej drsela: “Pazi drsi! Ma je bolje da greš peš, boš isto hitra!  :)” Ko naju ujamejo najhitrejši tekači na krajši progi sem si tudi mislila svoje, ko je nek tekač ob vsakem koraku spuščal zvoke kot Seleševa pri vsakem udarcu z loparjem… Ni mi jasno,  kaj mu je tako prijalo ob teh peklenskih mukah…  Razgledi so bili pa super…

IMG_2793

IMG_2797

IMG_2798

IMG_2806

 

Ko sem bila sama sem se zopet ukvarjala sama s seboj in kaj mi je tega treba in zakaj ta dokazovanja sama sebi in mislim, da je to nekje globoko v moji podzavesti zasidrano. Nekateri rabimo vseskozi neke dokaze,  kaj zmeromo, da utišamo ta  mali notranji glasek,  ki nam govori: “Sej ne morš…” In pol ko nam rata, ga nekaj časa ne slišimo in se samozavest dvigne in vse stvari opravljamo lažje do prvega manjšega neuspeha, ko se glasek vrne in tako znova in znova…

Ampak pustmo zdej to …  Pulz se je končno umiril po kakih 50 minutah, a moči za tek ni bilo več…  Popolnoma izčrpana sem se ozirala po čudoviti pokrajini in si zadala male cilje,  še do naslednje senčke… Vmes sem malo slikala, pa še to je bilo zelo težko,  ker je dejansko teklo iz mene in z mokrimi prsti ni najlažje pritiskat po ekranu.  😉

Tule je sicer malo čudna panorama, ker so ljudje tekli in so potem dobesedno skočili v kader in iz njega, ampak za vtis bo. 🙂

IMG_2808(1)

Po 15 km sem zavila v cilj in se dobesedno odahnila,  da je zame konec. 2 uri sem potrebovala za 15 km odisejado. Miss Deha pa se je lotila 28 km in je bila na cilju tudi  izčrpana. Na sliki vse to prekriva. 🙂 Bojda so bili kritični zadnji 4 km in bojda je bila 100% vlažnost,  zaradi dežja prejšni večer, tako da je imel rešilec kar nekaj dela z povsem izčrpanimi tekači.  🙂

IMG_2817

Ko se prihajli 1. tekači iz 28 km, sem jaz malce poležavala na plaži in se prav začudila ladijci.

IMG_2810

Počakali smo še na podelitve, saj je Vaitapu zopet pobiral kolajne in se odpravile še na osvežujoče kopanje v kamp… in domov. Lušno je blo,  čeprav dvomim,  da se kdaj podam na teh 28 km. Nisem jaz za vročino.

Mašina komaj čaka teden odiha, ki ji ga bom privoščila v prihajajočih dneh!


Jezersko

Lepa nedeljska napoved. Manimejker je nekaj sanjal o hribih. Sama sem imela v planu le en daljši tek od urce,  pa pomožnosti čez kak kucelj.  Kasneje pa nadoknadit domače in nedomače delo…

Hrib sem mu hitro izbila iz glave.

Strah me je bilo, da bo sam mlajšo Lumpo vlekel na 2000 tisočaka,  po njegovi metodi in se bodo otroku hribi zamerli za vse večne čase…

Tako je zjutraj predlagal Jezersko. Lumpa je spakirala kolo, jaz oblačila za tek, manimejker pa čelado.  Pri Stari pošti si je isposodil kolo. Sicer takega bi sigurno našli še  v kleti, ampak vsaj peljat nam ga ni bilo treba. In smo šli eno krožno pot. Bilo je kar hladno.

IMG_2639

Lumpi so bili klanci navzgor kar zalogaj, malo sem ji skušala razložiti prestave in jo motivirat. Ampak klanci so bili tako strmi, da jih je raje pretekla brez kolesa, jaz pa sem tekla ob kolesu. Morm priznat, da je tudi malo jamrala, ker ni bilo ta velike (je na plavalnih pripravah),  in je prevzela še vlogo nergača.:) Ampak je zmogla.

IMG_2645

IMG_2653

IMG_2652

Bilo je kar nekaj razgledov, ampak na “razgledališču” pa žal nobenega ali pa sem jaz kaj falila.

Smo pa našli gozdne jagode in na koncu še gostilno z dunajcem pri jezeru, ki pa ni bil tako dober kot moji žganci… 😉

IMG_2657

IMG_2669

 

Krožna pot je bojda dolga 7 km, jaz sem tekla več kot urco, vendar sem se nekega klanca lotila dvakrat, ampak garmin se je odločil,  da bo meril le zadnji kilometer, tako da natančnega podatka o poti nimam,

je pa vsekakor, kaj podobnega za ponovit.

IMG_2666

Na koncu pa še slika z motorjem. 🙂

IMG_2660


Glasno razmišljanje

Včasih, ampak res samo včasih pomislim : Zakaj mi je tega treba?

V smislu raznih tekem in novih športnih podvigov. Je to beg? Beg pred čim? Če preberem kak svoj star zapis, se sliši kot beg pred vsakdanom, ko se preklopim na debato sama s seboj.

A zakaj mi tek nekaj časa že ne diši? Nočem bit sama s seboj? Česa ni več,  kar je prej bilo? Zakaj je vedno več rekreativcev,  ki na rekreativnih tekmah uprizarja prave gladiatorske boje. Je to boj za pozornost, dokazovanje samemu sebi, bildanje ega?  Seveda je eno zdravo življenje,  ampak včasih ta rekreacija prerase v odvisnost. Sama se sicer ne rekreiram vsak dan, si pa že nekaj časa vbijam v glavo da yoga ni rekreacija in je nekaj kar mojemu telesu koristi na dnevni bazi in ne samo takrat,  ko sem zategnjena… Vendar tu nikakor ne pridem do fizične odvisnosti…

Fizično sem aktivna (v smislu rekreacije)  4-5x na teden. Dvakrat plavam, enkrat je Šmarka, teka se izogibam ( no to sobota sem po zaslugi miss Deha tekla).  Pa kolo, ki redko pride na vrsto med tednom, ker kot bi kolesarji rekli, se za 1 urco ne splača preoblečt.  :).  Plezanje je trentno čisto na stranskem tiru :(.

Torej  problem je v teku, ki mi trenutno ne- steče. Superge me vsakič znova ožulijo. Vem, rabim nove. Nimam nekega visokega cilja. In resnično se mi zdi, da se je treba bistveno bolj poslušat. Tako kot me je po Franji rešil čips in aspirin, da se ni glavobol sprevrgel v migreno, tako tudi tekaški premor sede.  Predvsem je važno, da se zabavamo.

In meni je resnično užitek skočit v bazen in tudi če ni najlažji trening je občutek,  ko imaš ob 8h zjutraj že odpavan kak kilometer in pol,  fantastičen. Cel dan je lepši!  Če je pa to večerni trening in s plavalci posedimo še na kaki pijači, je pa itak super. Sploh,  ko si sredi Ljubljane v takem čudovitem ambientu. Tisti, ki plava-te-jo na Iliriji, vejo o čem govorim. IMG_2430(1)

Enako je s pohodom na Šmarko. Včasih je lahkoten pogovorni tempo, spet drugič malo hitrejši, ko se pridruži še trener Ninja,  nam zmankuje sape, ampak razgledi in pogovori so pa vedno čudoviti. In res sem vesela,  da sva lani z miss Deha uvedli to Šmarno goro 1x na teden, če le gre.  Mislim,  da je ena taka posebna terapevtska urca, ki jo težko primerjaš s kako drugo. Pol pa podaljšan čaj al’ pa domača šebesa,  je sam še češnja na torti.

IMG_2423

Kolo pa je dejansko najnovejše in sem presenečena, kako dobro mi gre. Tudi spusti mi ne delajo več težav in dejansko je to celo popotovanje. Danes sve se z Manimejkerjem podala kar v Mojstrano na piknik. Njegova ideja. Ki se je meni sicer zdela drzna, glede na to, da on še ni prekolosaril niti kilometra na cestnem kolesu, odkar ga poznam. Ampak zakaj bi mu ubila romantiko v štartu. 😉

Sposodil si je kolo od mojega brat in sva šla.

IMG_2496   IMG_2501

Super nama je šlo, nekje pri Brezjah je Manimejkerja že čisto pobralo, ampak juha v Žirovnici mu je dala moči za zadnje kilometre.

IMG_2502

Pod od Jesenic do Mojstrane po novi kolesarski je čudovita.

IMG_2519

IMG_2504

Pa tudi razgledi do tu:  101 odtenek zelene,  pa poležena zelena pšenična polja pa fotogenične male cerkvice…

Na koncu pa super družba, hrana in brez romantičnega vlaka. So nama k’r frendi prepeljali kolesa in riti.

Tko da jaz odgovorov nimam! Vem le, da me miganje in druženje osrečujeta in da je življenje prekratko, da bi ždela doma nesrečna.  🙂


iPAd gospodar

A se spomnite tega posta, ko sem uvedla pike za opravljena gospodinjska dela, ki služijo za minute iPada. V šolskem letu je sistem prešel v tedensko uporabo. Torej punci zbereta tedensko vsaka 40 pik, to je tedenski plan,  drugače vzamem kak privilegij ali ljubo igračo. Za orientacijo: zlaganje posode v stroj je 6 točk, ven in not pa 15, podobno je s perilom in tako dalje. Čez celo leto je sistem kar deloval. Manjša Lumpa, ki ni imela nič domačih nalog in manj aktivnosti je sproti opravljala naloge in porabljala minute, velika pa bolj kampanjsko, čez vikend ali v petek, ker ji drugače ni zneslo. Sistem pri nas 100% deluje. Sama vem, da bi jima ta dela morala priti v kri in ne bi smela biti vedno nagrejena,  ampak hkrtati pa je ta računalniški čas prijetno omejen, tako da dokler deluje, ga ne bomo spreminjali.

2014-07-02 12.33.06

Sem pa uvedla počitniško noviteto. Napisale smo različne listke s točkami, najmanjša je 6, največja pa 33 in po vsakem opravljenem delu igrata loterijo, izžrebata listek in dobita neko število točk (minut), kako veselje.

Punci bosta večino počitnic kar doma in pomoje bom rabila še kar veliko domišlije, kako ju zaposliti, jima popestrit vsakdan in predvsem čimbolj mirno preživeti skupne dneve, brez da bi izgubljala živce.

Kako je pa pri vas?